P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

DONIRAJ

W H A T I T I S ,
Y E T A D R E A M - M A P
R A Z S T A V A

»What it is, Yet a Dream-map«
7. 4. 2022 – 5. 5. 2022, Galerija Škuc
napovedujemo

Kurator: Maximilian Lehner

___________

Lepo vabljene_i na odprtje razstave 7. 4. ob 19. uri!

___________

Obrazstavni dogodki:

7. 4. ob 18. uri: ogled razstave s sodelujočimi umetnicami_ki in kuratorjem

7. 4. ob 22. uri: after-party ob odprtju razstave v Klubu Tiffany (vstopnina: 5 €)

9. 4. ob 15. In 17. uri: performativni sprehod s Funduk (prijave sprejemamo na galerija@skuc.org)

5. 5. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorjem

___________

Neon, Tema, Lesket? Je prijetno in mehko ali trdno, hladno? Kakšno je na pogled, na otip, kako zveni? Drugačno, drugo, prihodnost, alternativa, nekonformizem, spekulativnost, sanje, utopija. Je to le nekaj, česar še nismo prepoznali? Kako se lotiš misli, ki je drugačna od načina razmišljanja, kot si ga sicer vajen_a?

Imel sem idejo za razstavo, neki nastavki so bili. Najbrž sem jo izgubil – ali pa je sploh nisem izoblikoval, morda se mi je o njej le sanjalo. Razmišljal sem, kako bi se fizičnih lastnosti lotil radikalno drugače. Prostori, telesa, predmeti, zvoki. Kako nekaj vizualiziraš, umestiš v prostor, prikažeš kot alternativo? Kako vpišeš travme preteklosti in bremena zgodovine in se jim ne izogibaš, da ti ne bi znova spodletelo? Kako premišljuješ srečanja in sledi drugačnosti brez negativnosti, ki se prilepi na vse, kar odstopa od normativa?

Znotraj kvirovskih študij motivacije ne manjka. Kot je napisal Jack Halberstam: »Izoblikovati moramo kvir program, ki se bo povezoval z množico drugih glav orjaške entitete, ki nasprotuje globalnemu kapitalizmu, in kvirskost [queerness] opredeliti kot način oblikovanja alternativ skupaj z drugimi.«[1]  Čeprav jo je povzročila zgodovina zanemarjanja in stigmatizacije, je ta kvirskost kot oblika alternativnega, nekonformističnega, če se ne posveča konkretnim oblikam diskriminacije, lahko utopija. Toda, »kvirskosti še ni. Kvirskost je vzor«.[2]

Ko se odmaknem od načinov kritičnega razmišljanja, nenadoma naletim na pesem Sanjski les [Dreamwood]  Adrienne Rich. Misel, da je lahko zasnutek radikalnih sanj neka nepomembna, vsakdanja podoba, kot je les, iz katerega je narejen kos pohištva, mi je v uteho. V starem, žilavem obdelanem lesu odkriva pesem, iz katere je vzet naslov razstave, celo krajino. Takšno domišljijsko zaznavanje tam, kjer ni kaj videti, bi prej lahko pripisali otroku. Kajti sami najpogosteje vidimo zidove, državne meje, fizične oblike, družbeno-politične dejavnike, tri dimenzije, pravila in zakone, ki nam izrisujejo, kako uporabljati kraj. Te dejavnike je mogoče preizprašati, oceniti, morda spremeniti.

Toda kako zares predrugačiti načine razmišljanja o mejah ali oblikah? »Naša pozornost je prenasičena z našim védenjem o tistem, česar si ne zmoremo več predstavljati.«[3] V zapletenem vzorcu kritike se lahko izgubimo; včasih na naše stališče odločilno vplivajo protislovne in nasprotujoče si sile. V vsem tem pa  spet izgubimo občutek razlikovanja. Da je možna alternativa.

Upal sem na kakšen namig v teorijah, morda kakšno utopično pobudo v alternativnih prostorih. Toda željo ustvariti kaj drugačnega vedno spremlja utopija, ki zadovolji konkretne potrebe.. Zamisli oblikujejo sile, ki jih kritiziramo, ker nam vsiljujejo neoliberalna merila, podpirajo ekonomiko vseh področij, marginalizirajo drugačne življenjske sloge ali izključujejo tiste zunaj lažnih pravil vsiljenih pogledov in predpisov.

Zdi se, da ta podobja, ki jim nasprotujemo, brzdajo celo pripovednost in spekulativno razmišljanje. Vse na videz normirane vzorce razumevanja in razmišljanja je mogoče razširiti, jih dojeti ali zasnovati drugače, nekonformno. Pesem o starem kosu pohištva opozarja na tovrstne zaznave. Razstava je zato pripovedovana v prostoru brez posebnega reda. Sprehod po njem je sprehod po utopiji, abstrakciji, domišljiji – jasen vidik teže preteklosti. Čutil sem, da se da v pripovednih instalacijah te razstave pristopiti k prostoru in zvoku drugače,  fizičnost nenadoma prepustiti nečemu, za kar bi lahko rekli, da ne ustreza našim običajnim podobjem sveta; fiktivni entiteti, ki je prej nismo poznali, ki je ne moremo pripisati ničemur znanemu. Utrne se nam vpogled v to, kako si lahko skozi subkulturne iztočnice predstavljamo nekaj novega. Kombinacija znakov, popolna praznina, prostorska razpostavitev ali politični označevalec, ki postane prostor, kip, predmet, orodje, zemljevid. Ideje, ki nas vodijo skozi vse pozicije razstave, merijo na nekaj vmes, na prostor, entiteto, kakor se pojavi v razmerjih ali razlikah, in prav zato lahko vzpostavijo nekaj radikalno novega.

To pa zahteva gledišče, odmaknjeno od namena, da koncepti in postavitve že vnaprej določajo, kaj je možno videti, opisati, imenovati ali čutiti. »Danes smo pismeni, vendar ne znamo brati med vrsticami ali onkraj dobesednosti, ki pritiska na nas z vso težo žaljive očitnosti. Nobenega prostora za čudnost ni.«[4] Kako si predstavljati vso fizičnost kot čudnost? Stvar sem si zamislil kot eksperiment: Kaj se zgodi, če sprejmemo to drugačno izhodišče? Kje najti te radikalne nove prostore in predmete?

Spet sem pri pesmi in morda utrinku spoznanja, kaj bi lahko umetniška dela na razstavi dosegla. Ni jim treba ustvariti novega načina zaznavanja sveta in nam ni treba iz konkretne materialnosti na novo sklepati podobe sveta. Toda lahko bi bila nekaj takega kot podoba lesa, zemljevid sanj: »bil bi zemljevid […]/ s katerim bi prepoznala poezijo ne kot revolucijo, temveč kot pot do védenja / zakaj ta mora priti.«[5]

Maximilian Lehner

___________

Nebinarna_en Naomi Moonlion se umetnosti, čarovništva in pisanja ustvarjalno loteva skozi utelešeno raziskovanje. S kvir in šamanističnega gledališča obravnava teme, kot je politika identitete ali ustvarjanje prostora in skupnosti, ter tako odkrito razpravlja o družbi.

Vir ustvarjanja Fulterer & Scherrer so lokalne razmere, zgodovinske reference, prostorska razmerja in ozračja. Njuno projektno delo se začne z vnaprej določeno premiso, v kateri se odvrtijo vprašanja identitete, seksualnosti itn.

LAND 3C je nastal leta 2018 kot avdiovizualni izdelek za naročnico_ka, odtlej pa se razvija v vedno večjo kolektivno platformo. Z domišljijskimi prizorišči, ustvarjenimi v različnih medijih, avtorice_ji problematizirajo obstoječe kulturne kontekste..

Flaviu Cacoveanu razvija transdisciplinarno prakso na meji med fotografijo, videom, instalacijo, slikanjem in performativnimi intervencijami ali eksperimenti, ki presegajo posamezen medij in izhajajo iz njegovega okolja in samorefleksije.

Osnova obstoja entitete z lastno ustvarjalno zavestjo, Lőrinc Borsos, je soobstajanje ekstremnosti, a dejanski cilj ji je razrešitev dualnosti.

Marie-Andrée Pellerin se v svojih video delih, zvočnih instalacijah in performansih ukvarja z različnimi z jezikom povezanimi temami, kot so politični govori, znanstvenofantastična književnost ter akustični in lingvistični besedni svetovi.

Anna Schiefer raziskuje, kako se psihosocialni sistemi kažejo v predmetih, ki jih uporabljamo kot orodje širjenja družabnosti skupin in grajenega okolja. (Delo je nastalo v sodelovanju z Björnom Kühnom.)

Funduk želi preko eksperimentiranja z vizualnimi napravami izzvati premik v zaznavanju, da bi uvideli, kako je povezano z našimi filozofskimi ali ideološkimi izhodišči.

___________

[1]     Judith [Jack] Halberstam, 2008. The Anti-Social Turn in Queer Studies, GJSS 5 (2), str. 154.

[2]     José Esteban Muñoz, 2009. Cruising Utopia: The Then and There of Queer Futurity. New York: NYU Press, str. 1.

[3]     Marina Garcés, 2022. Critical imagination, Artnodes 29 (januar 2022), str. 7.

[4]     Prav tam.

[5]     Adrienne Rich, 1987. Dreamwood. V: Collected Poems: 1950–2012, New York: W. W. Norton & Co., 2016.

___________

Slovenska lektura: Inge Pangos

Angleška lektura: Arven Šakti Kralj Szomi

Slovenski prevod: Katarina Jerin

Naslovna podoba: Lőrinc Borsos, etalon, 2016. (Foto: Áron Weber.)

Oblikovanje: Lea Jelenko

___________

Razstava je prijazno podprta s strani

___________

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.