30. 9. – 4. 10. 2017, Galerija ŠKUC in Cankarjev Dom
v fokusu: KONTEKSTI
30. 9., 20.30, Bogdana Herman: Ljudska pesem kot sociopolitični komentar
1. 10., 20.00: Ida Hiršenfelder: AMonFM
2. 10., 20.00: Saša Spačal: Zvočni close-up z živimi črički Acheta domesticus Katarina Radaljac: Zookonteksti
2. 10., 21.00: Katarina Radaljac: Zookonteksti
3. 10., 20.00: Sorrel Hays: Kontekstualne dinamike
4. 10., 20.00: Mapiranja Sorrel Hays
Sedemindvajsetega julija 1946 je Gertrude Stein čakala na operacijo raka na želodcu. Alice B. Toklas je bila ob njej in Gertrude Stein je v polspanju spraševala, kaj je vprašanje?, Alice B. Toklas je bila tiho in Gertrude Stein je ponavljala vprašanje kaj je vprašanje? in odgovora ni dobila in potem je rekla, da če ni vprašanja, tudi odgovora ni in odgovora in bilo in nato je umrla.
Težnja moderne družbe je odgovarjati na vprašanja; ne na katerakoli, temveč na ideološko pogojena vprašanja, ki si jih zastavlja sama, zastavlja jih njen oblastniški milje in zato, da bi akumuliral in navigiral vedenje, iz vedenja deklariral znanost in ga potem interpretiral, po poti ustvarjal poklice, predvsem pa vedenje uporabil za regulacijo družbe. Potem se zgodi izrazita digitalizacija družbe in komunikacij, glorifikacija dostopnosti vsebin, ki prosto plavajo v prostoru, kjer nikogar ni, ni prostor, a je označen za prostor, zato tja begajo vsebine, med njimi umetniške vsebine, med njimi zvočne vsebine in ti psevdoprostori so po pravilu uspešni zato, ker je tam vsebin mnogo. Akcelerirana proliferacija umetniških del in umetnic in umetnikov v prostoru pa ni zgolj dogodek nekakšne ustvarjalne svobode, temveč proces, ki vpliva na družbene dinamike in, to je pomembno, na vprašanja in odgovore. V razmerah hipnosti in minljivosti ter potrošniškega hlapenja po količini je, jasno, malodane nemogoče konzumirati vse, kar nastaja. Tudi priporočljivo ni. Percepcija je zreducirana na prepoznavanje novosti, poslušanje postane nedokončan dogodek, vladata pa površinskost in površnost. Koliko je potem sploh prostora za interpretacijo in, bolj precizno, kako se pravzaprav interpretira?
Morda je vprašanje bolj, ali se sploh interpretira. Konzumiranje novih zvočnih umetnosti je okrnjeno na vprašanje kaj je novega? in morda, ali pa sploh ne, na vprašanje, kakšna je ta glasba? A previdno, slednje vprašanje ni kvalitativno ali žanrsko, pač pa tehnicistično; zvočne stvaritve so označene kot elektroakustične, kar v skladu s profesionalizacijo in industrializacijo zvočnih umetnosti implicira zgolj njihovo tehnično konstrukcijo, govori se o eksperimentalni glasbi in avtorice in avtorji se bolj redko kot pogosto uprejo tem definicijam, ki jih odcepljajo od zmožnosti in odgovornosti do vedenja o tem, kaj počnejo, predvsem pa zakaj to počnejo, potem se razglaša nekakšen hrup (noise) kot kontrakulturna pozicija, ne da bi se pri tem prepoznalo, da gre za hudo zakasnitev, saj so zvoki, ki konstruirajo tako imenovani hrup, tisti zvoki, ki že eno stoletje sestavljajo vsakdanje življenje, in zato ustvarjanje hrupa ni nič drugega kot prepis vsakdanjega življenja in perpetuacija kulture, ne upor. To ni nekakšna avantgarda. Ali je umetnost? Z aktualnimi težnjami, da bi se umetnost kontempliralo tako kot družbo samo, skratka, brez refleksije in dekonstrukcije, in z nenehnim dovajanjem novosti, skratka, brez vprašanja zakaj? in zgolj z vprašanjem kaj? (p)ostajajo zvočne umetnosti prostor depolitizacije, desemiologizacije in gole produkcije zaradi produkcije same. Obenem pa je v tukajšnjem kulturnem prostoru venomer dostopen in v ta namen tudi skrbno financiran program z Beyreutha in Madama Butterfly – kljub mnogim opozorilom muzikologinj, umetnostnih zgodovinark in kritičark o izraziti politični problematičnosti teh del. Diši na konservativno kapitalistično formulo, ki uničuje že tako prekerne umetnike in občinstvo, ki pa potem vendarle v tem participira? Ko bi se le kdo vprašal, zakaj.
Feministična teorija kot pomemben konstituent tako imenovane nove muzikologije se znajde v še posebej neprijetni zagati. Na eni strani se že vrsto let bori z esencislističnimi poskusi iskanja nečesa feminilnega v nekih kompozicijah, kar ohranja drugost kompozitorke. Na drugi strani so same avtorice, ki pogosto prisegajo, da njihova spolna nasprotnost nima veze z ničemer. No, razen, ko so diskriminirane. To je, ko svojo diskriminiranost prepoznajo. Skratka, na eni strani poskušajo dominantne struje muzikologije ohranjati drugost, na drugi pa avtorice zavračajo svoj zgodovinski, politični, kulturni in biografski kontekst, od česar lahko, če postanejo izbranke sistema, sicer beneficirajo, a hkrati ne spodkopavajo družbenih struktur, temveč jih perpetuirajo. Zdi se, torej, da je analitska kontemplacija umetniškega dela, ki se ne poslužuje jezika, kot ga sicer uporabljamo, malodane nemogoča. Še več, zvočna kompozicija kot umetniško delo morda sploh nima ambicije sporočati; to je zvok zaradi zvoka in umetnost zaradi umetnosti, neizrekljivo, ki pa je vendarle slišno. Ne glede na ambicijo avtorice, ko je njeno delo v javnosti ali v psevdoprostorih ali pač v procesu nastajanja, naj se še tako trudi ubežati semiološkemu poslušanju, kontekstu nastanka ne more ubežati. Kontekst se razkrije v odgovarjanju (ali neodgovarjanju) na vprašanje zakaj?, pri tem pa ne le pokaže na partikularno pozicijo avtorice, marveč demaskira družbene razmere.
Morda torej ne gre za to, da vprašanja ne bi bilo in zato tudi odgovora ne, pač pa za to, da je vprašanje napačno. Torej, namesto kaj naj bo zakaj.
Na letošnji ediciji simpozijskega festivala Topografije zvoka, ki jo ustvarjamo na obrobju, izven institucionalnih umetniških tokov, v slepih ulicah glavnih ekonomskih poti v kulturi in zato s povsem drugačno perspektivo, predvsem ali pa natanko zato v smeri upora proti uveljavljenim družbenim govoricam, bomo postavljali ta drugačna vprašanja – tista, ki penetrirajo v ostanke družbene senzibilnosti, ivajo k interpretacijiski širini in kompleksni refleksiji ter pri tem zadevajo ob relevantne faktorje v ustvarjanju umetnosti, v razredne pozicije, kulturnopolitične predzgodovine, skratka, v kontekste.
Da bi lahko pričeli ta precej kompleksen proces, ki začetka nima (kaj šele konca), smo sestavili petdnevni program predavanj, predstavitev in nastopov s pomembnimi avtoricami današnjega časa, ki jim je morda skupna spolna različnost od družbeno univerzalnega in zato specifična razredna pozicija ter prav takšni pogoji dela, a se razlikujejo generacijsko, žanrsko, naracijsko, tudi na ravni kulture, političnih stališč itn., skratka, kontekstualno. Bogdana Herman bo za otvoritveni večer predstavila ljudsko pesem kot politični komentar. Ida Hiršenfelder bo pokazala na prisotne, a neslišne frekvence. Katarina Radaljac bo tematizirala teoretske in praktične vidike zoomuzikologije, na to temo se bo navezala umetnica Saša Spačal, nato pa bomo dva večera preživeli z ameriško kompozitorko Sorrel Hays in njenim intrigantnim opusom. Zakaj bi prišli poslušati, si lahko odgovorite sami, vsekakor pa ste zelo dobrodošli.
Za Topografije zvoka: Nina Dragičević, umetniška vodja festivala
Program omogočata: Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo