Namesto novinarske konference vas kar tu seznanjamo z novimi izdajami iz zbirk Centra za slovensko književnost in društva ŠKUC. Za več informacij o novih izdajah obeh zbirk in izvode za potrebe kritike nam pišite na info@skuc.org. Knjige so že dostopne v slovenskih knjigarnah in knjižnicah. Knjige iz zbirke Lambda pa tudi v naši spletni knjigarni.

 

ŠKUC / zbirka Lambda

 

BRANE MOZETIČ: Ahil in Patrokles

MATJAŽ LUNAČEK: Rimbaud, za vedno

IGNACY KARPOWICZ: Ljubezen

QIU MIAOJIN: Poslovila pisma z Montmartra

MICHEL FOUCAULT: Zgodovina seksualnosti IV Priznanja mesa

BRANE MOZETIČ: Rožnate zgodbe

 

 

BRANE MOZETIČ: Ahil in Patrokles

Iz antične Grčije se je ohranilo veliko pripovedk. Ena najbolj znanih je zgodba o junakih Ahilu in Patroklu. Bila sta nerazdružljiva prijatelja že od otroških let in oba sta se borila pred Trojo. Toda trojanski kralj je Patrokla ubil, kar je spravilo Ahila v strašno gorje, saj ga je imel najraje na svetu. Zgrabila ga je neznanska jeza, spopadel se je s trojansko vojsko in kralja ubil. A pri tem je bil smrtno ranjen. Otroško slikanico je ilustrirala Ana Lucija Šarić, za kar je prejela priznanje Kristine Brenkove za likovno inovativnost.

 

MATJAŽ LUNAČEK: Rimbaud, za vedno

Arthur Rimbaud (1854–1891) je deloval v času velikih naravoslovnih spoznanj, vojn, socialnih projektov in nastanka novih držav. Vse to je uspešno vključil v svojo povsem izvirno poetiko.  Je eden redkih pesniških genijev, katerega zvezda ne more zaiti. Bil je Videc (samopoimenovanje) in inovator. Čeprav je bil poetsko ustvarjalen zgolj štiri leta, je pustil neizbrisen pečat v zgodovini pesništva. Bolj moderna poezija, kot je njegova, ni mogoča. O njegovi poeziji in življenju je napisanih na stotine knjig.

Knjiga Rimbaud, za vedno je zasnovana kot svojevrstna poetična biografija, ki odstopa od ustaljenih praks pisanja o njem. Njega in njegovo poezijo poskuša bralcu približati skozi pomembne mentalne entitete, kot so ljubezen, vera, krivda, sram, trpljenje, prijateljstvo, sočutje, obscenost in tako naprej. Čeprav je avtor psihoanalitik, se izogiba banalni uporabi psihoanalitičnega aparata za analizo pesmi in poetovih ravnanj, ker bi se mu tak pristop zdel zloraba tako psihoanalize kot pesnika.

V knjigi so pesmi v slovenskem jeziku in v originalu. Nekatere so bile že objavljene, druge so novi prevodi, ki so natisnjeni na koncu knjige. Vse pesmi je prevedel Brane Mozetič. Tako prinašala delo tudi v tem pogledu novosti, ki smo jih v našem prostoru že dolgo pogrešali.

Avtor dela je psihiater in psihoanalitik, ki je celoživljenjsko deloval v psihoterapevtski praksi. Ukvarja se tudi z razmerjem med psihonalizo in literaturo ter pedagogiko. V zadnjih letih je izdal štiri knjige esejev in kratkih zgodb.

 

IGNACY KARPOWICZ: Ljubezen

Ignacy Karpowicz (1976, Białystok) je študiral iberistiko in afrikanistiko na Varšavski univerzi. Doslej je napisal osem knjig: romane Švoh (2006), Čudež (2007), Geste (2008), Baladine in romance (2010, slov. 2013), osti (2013, slov. 2017), Sonjka (2014) in Ljubezen (2017) ter romaneskni potopis po Etiopiji Cesarjev novi cvet in čebele (2007). Velja za enega najzanimivejših avtorjev svoje generacije in bleščečega stilista. Za svoje delo je prejel »potni list« Polityke (2010), Nike po izboru bralcev (2014) in štirikrat białystoško nagrado W. Kazaneckega. Njegovi romani so prevedeni v angleščino, bolgarščino, francoščino, litovščino, madžarščino, nemščino, španščino, slovenščino in ukrajinščino.

Roman Ljubezen govori o homoseksualni ljubezni v senci družbene stigme, homofobije in avtohomofobije. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh – v preteklosti, distopični prihodnosti, brezčasju pravljice in sodobnosti – ki jih povezuje ponavljanje motivov, imen junakov in navezav na pisateljev dosedanji opus. Pripoved o pisatelju Jarosławu Iwaszkiewiczu skozi oči njegove žene, v duhu njunega časa prepletena s sublimacijami in nedorečenostmi, slika posledice življenja v laži. Distopična zgodba stanje aktualne homofobne poljske politike preslikuje v bližnjo prihodnost. Pravljični segment o nesebičnem prijateljstvu uvaja telo, trpeče v bolezni, podobno kot vložna izpoved prvoosebnega naratorja o premagovanju odpora do lastne telesnosti. Knjiga je tudi svojevrsten literarni eksperiment, ki združuje štiri pripovedne konvencije ter kompleksnost sloga dosega s stilizacijo, citatnostjo, leksikalnim razponom od arhaizmov do neologizmov in mestoma lirično jezikovno svežino.

Jana Unuk je iz poljščine, srbohrvaščine in angleščine prevedla številne knjige avtorjev, kot so O. Tokarczuk, M. Tulli, P. Huelle, B. Schulz, C. Miłosz, W. Szymborska, A. świrszczyńska, T. Różewicz, A. Wat, V. Woolf, I. B. Singer, D. Karahasan in drugi. Leta 2006 je prejela Sovretovo nagrado.

 

QIU MIAOJIN: Poslovila pisma z Montmartra

Tajvanska pisateljica Qiu Miaojin (1969–1995) se je po dokončanju elitne srednje šole v Tajpeju vpisala na Nacionalno univerzo na Tajvanu, kjer je diplomirala iz psihologije. Pisala je kratke zgodbe in leta 1991 izdala prvo knjigo.

Leta 1994 je izdala knjigo Eyu shouji (Krokodilovi zapiski). Nato je odšla v Pariz in na univerzi Paris VIII pod vodstvom Hélène Cixous študirala klinično psihologijo in feminizem.

Leta 1995 se je z nožem zabodla v srce. Za seboj je pustila zadnje delo Poslovilna pisma z Montmartra, »roman«, sestavljen iz v veliki meri avtobiografskih pisem, v katerih pripovedovalka, katere identiteta je pogosto zabrisana, popisuje burno razmerje med dvema mladima ženskama, njuno spolno prebujenje, njun postopni razhod in predvsem razdejanje, ki ga ločitev pusti za seboj. Pisma so uvid v življenje, razpeto med več kultur, jezikov in spolnih identitet.

S pisanjem, ki je hkrati intimno, lirično, duhovito, intelektualno in eksperimentalno, je Qiu Miaojin ena izmed najbolj inovativnih modernističnih pisateljic v kitajskem jeziku v zadnjih desetletjih. Njena dela so na Tajvanu hitro dosegla kultni status in imajo po vsem svetu še danes veliko množico sledilcev in privržencev.

»Drugi uspehi, ki jih bom dosegla v življenju, niso pomembni. Samo če bom ustvarila vsaj eno delo, ki bo doseglo cilj, h kateremu na svoji umetniški poti že od začetka vseskozi stremim, moje življenje ne bo zaman.«

Prevajalka Katja Kraigher je med študijem sinologije in francoskega jezika živela na Kitajskem in v Parizu. Zadnje desetletje živi v Sloveniji in prevaja različna dela iz francoskega, kitajskega in angleškega jezika.

 

MICHEL FOUCAULT: Zgodovina seksualnosti IV Priznanja mesa

Michel Foucault se je rodil leta 1926 v Poitiersu. Študiral je filozofijo in psihologijo ter postal eden najvidnejših mislecev druge polovice 20. stoletja. Leta 1954 je izdal svojo prvo knjigo: Duševna bolezen in psihologija. Doktoriral je leta 1961, ko je izšla tudi njegova disertacija Zgodovina norosti v času klasicizma. Predaval je na univerzi v Lillu, na pariški École normale supérieure, na univerzah v Clermont-Ferrardu, v Uppsali, Sao Paulu in v Tunisu; leta 1968 je postal profesor na univerzi Vincennes, 1970 pa na Collège de France. S pomočjo zgodovine se je posvečal predvsem vprašanjem moči, oblasti, nadzorovanja, kaznovanja, norosti in seksualnosti. Vse svoje življenje je bil blizu družbeni angažiranosti, tako v času študentskih nemirov kot ob začetkih gejevskega aktivizma. Leta 1962 je izšla njegova knjiga Rojstvo klinike; leta 1966 Besede in stvari; Arheologija vednosti, 1968; Nadzorovanje in kaznovanje, 1975; prvi zvezek Zgodovine seksualnosti – Volja do znanja, 1976; drugi in tretji zvezek– Uporaba ugodij in Skrb zase, 1984. Četrti del Priznanja mesa je ostal nedokončan, saj je Michel Foucault med pripravo besedila za tisk umrl junija 1984 za posledicami aidsa.

Besedilo Priznanj mesa (iz katerega je Foucault izpeljal tudi predavanja na Collège de France leta 1980) je rezultat desetletnih raziskav premen krščanske morale glede na antično moralo, razvoja odnosa subjekta do samega sebe na podlagi različnih tehnik sebe in vodenja drugih. Foucault je v njem poskušal s proučevanjem spisov najpomembnejših cerkvenih očetov orisati teoretske temelje, ki so omogočili vzpostavitev takih vrednot, kot so na primer kult življenja, prezir do telesa, podreditev in obvladovanje volje, obveznost resnice. Ker je priprava Priznanj mesa preobrnila fokus njegovih raziskovanj zgodovine seksualnosti, je morda prav ta knjiga jedro njegovega velikega načrta »obsežne genealogije človeka želje« – oblikovanje krščanske misli v odnosu do seksualnosti je namreč zanj ključni moment te genealogije.

Suzana Koncut od leta 1989 redno prevaja iz francoščine predvsem sodobno prozo, dramatiko in humanistiko za najpomembnejše slovenske založbe in gledališča. Za svoje prevode je prejela več priznanj, leta 2020 tudi Nagrado Prešernovega sklada.

 

 

BRANE MOZETIČ: Rožnate zgodbe

iz neheteronormativne zgodovine: (za mladino)

Pričujoča knjiga predstavlja nekaj primerov in oseb iz zgodovine, ki po današnjem razumevanju sveta ne sodijo v heteronormativne obrazce ali v ustroj sveta, ki temelji na heteroseksualnih odnosih. Heteronormativnost je pogled, ki heteroseksualnost obravnava kot družbeno normo, edino možno spolno usmerjenost, in vztraja, da so edini pravilni seksualni in zakonski odnosi odnosi med osebami različnih spolov. Posledica tega je, da predpostavlja skladnost biološkega spola, seksualnosti, spolne identitete in spolnih vlog. Skozi heteroseksualnost presoja vse vidike družbenega življenja, tudi tiste, ki niso neposredno povezani s seksualnostjo.

Rožnate zgodbe niso zgodovinski pregled, pač pa le posamezne slike, ki naj mlademu bralstvu razkrijejo stvari, ki bi mu sicer ostale skrite. Že takoj pa je treba poudariti vsaj dvoje. Prvič, da so svet večinoma vodili moški in da so ti s svojo močjo in prevlado zapisovali zgodovino. Drugič pa, da večino sveta zadnjih dva tisoč let obvladujejo monoteističe religije, kot so judaizem, krščanstvo in islam, ki zatirajo vse, kar uhaja heteronormativnosti. Zato je toliko pomembneje odkrivati vse, kar je bilo izbrisano, da bi v prihodnosti laže razumevali svet in ljudi okoli sebe.

Knjiga, ki bi morala postati obvezno čtivo šolajoče se mladine.

Brane Mozetič je nagrajevani avtor več pesniških in proznih knjig za odrasle ter otroških slikanic. Ilustratorka Ana Lucija Šarić je za opremo slikanice Ahil in Patrokles v letu 2020 prejela priznanje Kristine Brenkove za inovativno likovno interpretacijo.

 

Center za slovensko književnost / zbirka Aleph

GLORJANA VEBER: Razkošje

ALJA ADAM: Privlačnosti

CRISTINA PERI ROSSI: Valovi

KRISTINA HOČEVAR: Rujenje

 

 

 

GLORJANA VEBER: Razkošje

Glorjana Veber se je že s prvencem Prosti pad (CSK, 2013) suvereno vpisala na slovenski pesniški zemljevid s svojim avtentičnim glasom, ki se »prepušča brez vsega, a z vsem, kar je«, če parafraziramo verz pesmi Draga pesnica iz prve knjige. Gre za poetiko, ki v svoj pesniški zamah zaobjame vso kompleksnost sveta – od intime do skupnosti, s tem pa ubira najrazličnejše registre, od tihih, monoloških sekvenc, do razvnetega družbenega komentarja. Na sledi tovrstnemu gibanju smo v tematsko-vsebinskem smislu tudi v avtoričini novi pesniški zbirki Razkošje. Če je Prosti pad zaznamovalo vertikalno pospešeno gibanje, pesmi iz Razkošja delujejo v horizontalni smeri. Formalno jih zaznamujejo daljši verzi in kitice, ki delujejo enovito, kot bi bili napisani v enem samem dihu, mestoma sopihajočem, mestoma umirjenem, vselej pa premišljeno ukročenem z interpunkcijo.

Avtorica se v pesniški zbirki Razkošje vrača v pred-pomene in pred-forme sveta, »kjer je celota še brez vonja, ritma in oblike«. Če je bilo v prvencu treba stvarnost šele poimenovati in jo poseliti, kar je porodni akt pesniškega ustvarjanja nasploh, se govorka v zbirki Razkošje vsakršnim poskusom »imenovanj«, ki vzpostavljajo razmerja, razlike in hierarhije, odpoveduje ali jih vsaj prevprašuje. Dinamična, gosta in »razkošna« pesniška govorica, pogosto zapisana v drugoosebnem dialoškem in včasih celo zaklinjevalnem tonu, nenehno vre, valovi in pljuska ob ogrožajočo realnost, kontaminirano s političnimi nazori, družbenimi konvencijami, pričakovanji in nesmiselnimi vsakdanjostmi. Govorka se vselej sooča z dvema razsežnostma kozmosa – z njegovo fizično-fizikalno komponento na eni in metafizično-socialno komponento na drugi strani. Kajti »ko se v fiziki ena energija pretvori v drugo«, to vodi tudi v »temeljno družbeno spremembo«, ki napove trenutek odločitve, v katerem mora človek zavpiti »Dovolj je!«. V potvorjenem svetu, ki v službi volje do moči proizvaja videze in nesmisle, se na begu izgublja človek z vso svojo človečnostjo in so-čutnostjo, vzpostavlja pa se brezstična razdalja do sobitij, kar ni le trenutni protikoronski ukrep, temveč simptom našega časa.

Iz tega hrupnega, brezčutnega, neempatičnega sveta in družbenega sistema se pesnica obrača v »tiho in preprosto sosledje narave«, katere vzor sta kapljica, ki »dela samo to, da je kapljica«, ali metulj, »ki samo razpre krila«. Govorka je iskalka lepote, bližine, ljubezni, »drobne resničnosti« in tistih medprostorov onkraj besed in jezika, ki človeka vodijo vase, vse do najradikalnejšega izbrisa in utišanja – do beline, najmočnejše in najpretresljivejše entitete pričujoče poezije. V tem hrepenenjskem prostoru popolne svobode in brezinteresnega zlitja s kozmosom (ob čemer pogost motiv najrazličnejših pojavnih oblik vode, ki naplavlja, izpira in polzi, vsekakor ni naključen) pa se, kot je v refleksiji zbirke Prosti pad že zapisal Peter Semolič, ponovno soočimo s samim sabo kot Drugim.

Vse poti iz zunanjega sveta ne nazadnje vodijo tudi k izviru pesmi, »nepopolne in gole«, iskrene in pristne, za katero se zdi, da je edini dejanski približek harmonične pracelote sveta. To kozmično sozvočje pa je zmožen z besedo in domišljijo oblikovati zgolj »okrušen, mrk, grd poet«, ki mu Glorjana Veber v zbirki Razkošje daje svoj brezkompromisen volilni in edinstven pesniški glas.   – Tanja Petrič

 

 

ALJA ADAM: Privlačnosti

Po Zaobljenosti (2003), Zakaj bi omenjala Ahila (2008) in Dolgo smo čakali na dež (2015) so Privlačnosti četrta pesniška zbirka pesnice Alje Adam, ki je na Filozofski fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. Je predavateljica in specializantka geštalt psihoterapije, ljubezen do geštalta je podobna ljubezni do poezije, pravi.

Privlačnosti Alje Adam popisujejo intimna izkustva, za katere ne vemo, ali niso morda celo sanje. Ko se s prvimi verzi spustimo v prostor ljubezenske zgodbe, kjer avtorica opisuje odnos med žensko in moškim, čutimo odločenost: »Bila sem tukaj«. Ladja je že pripravljena na odhod, zaenkrat je tu le njen odsev, pa vendar. Pesnica mora v stvari odtisniti delček sebe, pustiti mora odtise, četudi se ena zgodba končuje in začenja druga. Pesnica se zaveda, da odtisi niso vedno vidni že na prvi pogled, lahko so bolečina, nemoč, ponovno odprta že zaceljena rana: v naključnem pogledu, v pozibavanju sosede, ki kasneje odzvanja kot lastno prikimavanje, v iz spomina priklicanem spominu na čivke ptičev, ki so padli v dimnik, in ki sta jih ljubimki, začarani druga z drugo, preslišali. Tu smo že v prostoru druge ljubezenske zgodbe. »Nihče me ni naučil napisati lezbične pesmi,« kot tudi ne, kako biti ljubimka, mama, sestra, vnukinja, hčerka, vse to, kar je v fokusu avtoričine pisave. Adrienne Rich pravi, da »ima poezija sposobnost, da nas na svoj način in s svojimi sredstvi spominja na nekaj, kar nam je prepovedano videti.« Pesmi Alje Adam na prepovedano ne le spominjajo, odkrivajo tudi strah, strah do »svetlobe, / … / ker dela vidno, kar si želim, / da ostane skrito«.

Obale, ki jih v pesmih srečujemo in na katere skozi branja vstopamo, niso prijazne, četudi nas pripovedni ton pesmi lahko zavede v nasprotno. Največkrat dišijo po Mediteranu in po oddaljenih severnih vodah, in so kdaj kot pest njokov, tople in mehke, nekakšen vonj otroštva, a pred nami dvigujejo pokrajino, ki »izostri robove«. Do pečin vodijo le steze; in spodaj je prepad. Spodaj so potopimo v valove, kajti »morje vse zaceli«. Zgoraj se odpirajo razgledi, ki nas popeljejo do otokov, galebjega mladiča, jadrnic. In pečina lahko naenkrat postane okenska polica, kamor so starejše deklice posadile mlajšo, da je strmela dol, v morda svoje prvo brezno (Rob).

Na prehodu med dvema ljubeznima, ujete med dve resničnosti, Privlačnosti tkejo svoje mreže in jih mečejo v še neznane prostore. Morda se v njih ujamejo ribe z belimi pajčolani, morda izgubljene neveste, morda male smrti, morda samote. Vsekakor pa ti še nepoznani, a morda že sluteni prostori naplavljajo spoznanje, da je svet že zagnal kolesje sprememb, če se ni že spremenil.

Ko sem brala pesmi Alje Adam, sem v sanjah videla žensko, opremljeno s plastičnim koritom na hrbtu in s svedrom za led, pripomočkom, s katerim je pravkar izrezala luknje za lovljenje rib na zaledenelem finskem jezeru. S počasnimi koraki se je vračala z ulovom. Morda je ulovila ljubezen, luknja v led pa je bila luknja v telo, takšna, ki se je dotaknila. »Ljudje, ob katerih sem odraščala, / so izvrtali luknje v moje telo, / na mestih, kjer se me niso dotaknili« (Popravilo II).

»Ni nobene ‘prave resnice’, ‘določene resnice’ – resnica ni ena sama, še manj sistem, ampak je naraščajoča zapletenost. Vzorec preproge je površina« (A. Rich). In pod vzorcem te preproge je popis zgodb o parih, ljubimkah, prednikih, prijateljstvih, so pesmi o spominu, prostorih, kjer vrata odpiramo s previdnim potiskom kljuke navzdol in morda zaslišimo ljubimkin smeh, vidimo pročelja obmorskih hiš, hčer, ki se zapodi na dvorišče … Podrobnejše branje odkriva bilke, ki so se ob ležanju v travi zapletle v pesničine lase in jih nikakor ne smemo spregledati. – Lucija Stupica

 

 

CRISTINA PERI ROSSI: Valovi

Urugvajska avtorica Cristina Peri Rossi (1941, Montevideo) se je mednarodno uveljavila kot pesnica in tudi kot pripovednica. V svojih delih, ki se postavljajo na stran ranljivih in neenakopravno obravnavanih skupin, se ukvarja z razčlenjevanjem kompleksne, protislovne človeške narave. Teme, ki tvorijo jedro njenega ustvarjanja, so: iskanje besedne prosojnosti, potovanja, eksil, erotika, muke in užitki ljubezni, telo ženske, obsojanje režima, domotožje in samota.

Za svoje stvaritve je prejela vrsto nagrad, med drugimi nagrado Španskega društva pisateljev, in kot prva ženska, mednarodno nagrado za poezijo Fundacije Loewe za pesniško zbirko Playstation. Izmed številnih nagrad velja omeniti še 18. mednarodno nagrado za poezijo Rafael Alberti (2003) in prestižno iberoameriško nagrado za književnost José Donoso za življenjsko delo (2019). Njena dela so prevedena v več kot dvajset jezikov.

Kot diplomantka primerjalne književnosti se je poklicno ukvarjala s poučevanjem in literarnim novinarstvom. Leta 1963 je objavila svojo prvo zbirko zgodb z naslovom V življenju (Viviendo), v katerih ženska trpi omejitve, ki jih ji postavlja družba, in kjer se kot zametek pojavi tema istospolne ljubezni. Kmalu se ni uveljavila samo kot pisateljica, temveč tudi kot glas svoje generacije. Njen roman Knjiga mojih bratrancev (Libro de mis primos, 1969) je prvo delo, ki je odkrito pripovedovalo o gverili Gibanja narodne osvoboditve Tupamaros v Urugvaju. Konec leta 1972 se je v strahu za življenje izselila v Španijo. Ker je Cristina Peri Rossi v Španiji, kjer je tedaj še zmeraj vladala Francova diktatura, sodelovala z uporniki proti frankizmu, se je morala za devet mesecev izseliti v Pariz, a konec leta 1974 se je že lahko vrnila v Barcelono.

Z eksperimentalnim romanom Ladja norcev (La nave de los locos, 1984), ki je alegorija izgnanstva, jo kot eno izmed maloštevilnih pisateljic prištevajo k latinskoameriškemu boomu – kulturnemu, družbenemu in literarnemu fenomenu v obdobju od 1960 do 1970, ko je več mladih latinskoameriških avtorjev in njihovih del postalo svetovno znanih, zlasti Julio Cortázar, Gabriel García Márquez, Mario Vargas Llosa in Caros Fuentes.

Prevedene pesmi v tej knjigi so izbrane iz izbora avtoričinih pesmi Čoln časa (La barca del tiempo, 2016), ki ga je objavila Lil Castagnet pri madridski založbi Visor, in sicer iz zbirk: Evohe (Evohé, 1971), Opis brodoloma (Descripción de un naufragio,1975), Diaspora (Diáspora,1976), Stanje izgnanstva (Estado de exilio, 2003),  Splošno jezikoslovje (Lingüística General, 1979), Evropa po dežju (Europa después de la lluvia, 1987), Babilon Barbara (Babel Bárbara, 1991), Spet Eros (Otra vez Eros, 1994), Tista noč (Aquella noche, 1996), Negibnost ladij (Inmovilidad de los barcos, 1997), Vznemirljive muze (Las musas inquietantes, 1999), Strategije želje (Estrategias del deseo, 2004), Hotelska soba (Habitación de hotel, 2007), Playstation (2009) ter Noč in njena umetnija (La noche y su artificio, 2014).

Doslej se je Cristina Peri Rossi v slovenščini predstavila samo v dveh revijalnih objavah: v reviji Sodobnost je o njej izšel esej z zgodbo Dinozavrov popoldan v prevodu Veronike Rot, v reviji Mentor pa njene pesmi, ki so jih prevedli člani prevajalske delavnice JSKD.

Marjeta Drobnič je iz španščine med drugimi prevedla dela, ki so jih napisali Bernardo Atxaga, Javier Marías, Andrés Neuman, Jorge Luis Borges, Carmen Martín Gaite, Anunciada Fernández de Córdova, Federico García Lorca, Juan Eslava Galán, Kirmen Uribe in Manuel Rivas. Prevaja tudi slovensko književnost v španščino.

 

 

KRISTINA HOČEVAR: Rujenje

Pred sedmo avtoričino pesniško zbirko Rujenje / Half of a C / C 的一半 je nastajala njena istoimenska razstava, ki je s knjigo soobstajala  v tesnem odnosu v času galerijske postavitve (njuna navezanost se sledi s kodo QR v knjigi),nobene od njiju pa ne bi bilo, če se avtorica v l. 2017 ne bi odzvala na povabilo na pesniško rezidenco na Kitajskem. Velikodušna medkulturna izkušnja je med drugim odprla možnost za intenzivno spoznavanje drugačnih konceptov zasebnosti, intime, jezika, v premisleku česar pa je postalo neizogibno tudi tematiziranje sodobne komunikacijske tehnologije kot sredstva povezovanja, poznejšega ohranjanja bližine in njenega nadzora hkrati. V povezavi s tehnologijo pa je v pesmih izpostavljeno tudi vprašanje avtentičnosti spomina in ustvarjanja spominov. Zapisovanje družbene, kulturne in jezikovne razlike kot fascinacije in frustracije hkrati, je bilo počasen in skrben proces, ki gotovo narekuje tudi tako branje pesniške zbirke.  Skozi trojezičnost slovenščine-angleščine-kitajščine avtorica premišljuje kompleksnost prevajanja izkušnje in sveta  ter sledi sestavljanju oziroma zapisovanju večglasnosti svojega pesniškega izraza. Nestalnost in neenakovrednost razmerja med vsemi tremi jeziki v zbirki  označuje proces potujevanja kot način približevanja drugi in preseganje lastnega neznanja. Če je angleščina jezik sporazumevanja in kot vmesnica dobrodošla, čeprav ne zadostna, je kitajščina v vlogi jezika kot podrobnega raziskovanja drugega sveta, drugih kulturnih konceptov. Izmuzljivost pojma zasebnost in delikatnost opredeljevanja intimnega znotraj nje ter tudi njenega vzpostavljanja v poeziji s tokratno razmeščenostjo v precej kontrasten medkulturni kontekst priganja misel in tako jezik do skrajnosti.  V trojezičnem prostoru, ki se vzpostavlja kot prostor večjezične misli in čustvovanja, so mestoma uporabljeni tudi različni oblikovalski postopki (npr. zabris besed), s katerimi pesniška zbirka kar radikalno posega v polje vizualnega izraza.

Beseda ‘rujenje’ je neologizem, ki zaobjema neujemljivosti različnih osebnih, družbenih in kulturnih konceptov, neznanje in nezadostnost jezikov. Pomeni izgubljeno s prevodom v slovensko-kitajskem dialogu, a je hkrati prostor zanj.  ‘Rujno’, zlato rumeno ali rdeče s svojimi simbolnimi pomeni, je to ‘rjutje’. Po več mesecih molčanja in nezmožnosti besed je najprej vzniknil vizualni jezik, so se postavljali razstavni eksponati,  a vendarle so se znova z vso močjo in krhkostjo dogajale in nazadnje izpisovale besede.