P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

DONIRAJ

Timothy Conigrave: V njegovem objemu

20.00 

Timothy Conigrave se je rodil v Melbournu leta 1959 in obiskoval šolo Xavier, nato pa univerzo Monash. Študij igralstva na Nacionalnem inštitutu za dramsko umetnost je zaključil leta 1984. Igral je v igrah kot so Brighton Beach Memoirs in As Is ter nastopal s skupino The Fabulous Globos. Začel je s projektom Soft Targets, predstavo, ki so jo leta 1986 uprizorili v gledališču Griffin. Med njegova druga dramska dela sodijo tudi The Blitz Kids in Thieving Boy. Timothy Conigrave je umrl oktobra 1994, kmalu za tem, ko je dokončal knjigo V njegovem objemu.

V njegovem objemu je delo, ki se osredotoča na spomine iz Timovega kratkega življenja. V knjigi opiše svojo zvezo z Johnom Caleom, vse od začetkov, ko se kot najstnika spoznata v katoliški šoli Xavier in se med njima razvije ljubezen, pa skozi devetdeseta leta, ko oba zbolita za aidsom, ki je tedaj terjal ogromno življenj.

Tim opiše svoja najstniška leta ter prve težave, ki se pojavijo v zvezi z njegovo spolno usmerjenostjo, kako ga sprejme okolica in kako mora sprejeti samega sebe, kako se kot študent poveže z aktivistično skupino za enakopravnost istospolno usmerjenih, nato pa brez olepšav opiše začetek in potek krute bolezni, ki je njemu in Johnu življenje obrnila na glavo. Bolezen je Tima navsezadnje tudi spodbudila k pisanju te tragične zgodbe, ki se zaključi z Johnovo smrtjo leta 1992 in s Timovim žalovanjem.

Knjiga je izšla leta 1995, po avtorjevi smrti. Končal jo je par tednov preden je tudi sam podlegel posledicam aidsa.

Gre za eno redkih prvoosebnih pričevanj iz obdobja aidsa v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Po knjižni predlogi sta nastala gledališka igra in dokumentarec, leta 2015 pa so posneli še istoimenski igrani film. Knjiga je prejela nagrado za človekove pravice za stvarno literaturo in v Avstraliji še vedno velja za eno najbolj priljubljenih neleposlovnih del.

Lana Škof je anglistka in je to njen prvi knjižni prevod.

/ … /

 

 

Italija

Novembra 1988 sva z Johnom odpotovala v Evropo. Na poti do letališča sem sedel na zadnjem sedežu v Craigovem avtu, povsem paničen. »Saj nisva pustila vklopljenega likalnika? In vsi senzorji za luči so prižgani? Kaj pa štedilnik?«

Pred nedavnim je imel John nekaj zdravstvenih težav. Bil je na poskusnem testiranju zdravila AZT in takrat je začel kar pošteno suho kašljati. Predvidevali so, da ima PCP, pnevmocistično pljučnico, ki se lahko razvije pri bolnikih z aidsom. Dali so mu zdravilo bactrim. Ko se je njegov kašelj pozdravil, je bila diagnoza pljučnice potrjena. Preverili so njegovo kartoteko in ugotovili, da je bil na testiranju med tistimi, ki so dobivali placebo. Če bi zares dobival AZT, mogoče sploh ne bi zbolel. Bil sem jezen, da so mojega fanta tako izkoristili.

Okoli tega časa je tudi število Johnovih CD4 začelo malce upadati, najbrž kot posledica PCP-ja. Zelo potrt je bil. Z obrazom navzdol je ležal na postelji. »Kaj počnem narobe? Naturopata obiskujem, meditiram in tudi na dieti proti kandidi sem.«

»Mogoče je pa kriv stres. Trenutno si precej napet. Morda bi bilo pametno, če bi se bolj odprl, govoril o svojih občutkih.« Kasneje tistega večera se mi je posvetilo, da sem Johnu napravil krivico – okrivil sem njega, pravi krivec pa je bil virus.

Tako sva se odločila za Italijo. Odletela sva v Rim in se nato z vlakom odpeljala v Firence, tam sva se dobila z Johnovim prijateljem Stevom, ki ga je spoznal na faksu.

Steve je bil oblečen kot renesančni Firenčan; na sebi je imel črne pajkice, zeleno tuniko iz semiša s puhastimi rokavi, na glavi pa je nosil baretko, ki je delno pokrivala njegovo na paž postriženo pričesko. Pozdravil naju je in naju napotil do majhnega fiata, v katerem je za volanom sedela njegova punca Marina. Bila je majhna, nežna lepotica z žarečim obrazom – dokler ni začela voziti. Takrat se je spremenila v pravega rimskega taksista, hupala je ljudem in kričala nanje. Vsakič, ko smo zavili, mi je srce nelagodno poskočilo. Prepričan sem bil, da smo na napačni strani ceste.

Na naši poti smo se peljali pod starim obokom, ki je bil okrašen z ikonami device Marije. Naenkrat smo se znašli na toskanskem podeželju: hribi, posejani s silhuetami cerkva in iglavcev. Cesta pred nami je postala vijugasta in neasfaltirana. »Tukaj živiva,« je rekla Marina in ponosno pokazala proti stari zgradbi s stolpom. »Pred osemsto leti je bil samostan. Midva živiva v zgornjih dveh nadstropjih.«

Po stopnicah smo se povzpeli do velike sobe z lesenimi tlemi, v kateri se je bohotilo rustikalno oblikovano pohištvo. V zraku se je širil vonj po gorečih oljčnih vejicah. Steve je pa res navdušen nad temle renesančnim stilom. Po kosilu – njoki v omaki z gorgonzolo – sva šla z Johnom na sprehod do majhnega jezera za samostanom. »No, Doompson, pa sva v Italiji.«

»Juhu!« je veselo zavriskal John.

Nekje za hribi sva slišala pokanje pušk; Steve nama je kasneje objasnil, da je to okoliška mladina, ki strelja na vrabce.

Firence so sanjske: tlakovane ulice in čudoviti razgledi, ki jim ni konca. Zakladnice umetnosti so v vsaki cerkvi, katedrali in muzeju, celo na uličnih vogalih. Kako lahko ljudje živijo v takšni lepoti? Osupnilo me je, kako velikanski in veličasten je bil kip Davida. Marmor je bil videti čuten. Davidove roke so neproporcionalno velike, ne bi bil preveč prepričljiv transvestit.

John si je želel ogledati palačo Piti in njene vrtove Boboli. To ime se mu je zdelo nadvse smešno. Kakor v ostalem delu Firenc, so bile tudi tukaj sledi renesančnega bogastva. Kljub temu pa si se moral vprašati: kdo je naslikal vse te freske, obrezoval grmičke na vrtovih, kdo je sešil tapiserije? Potem sva si v galeriji Uffizi ogledala še Botticellijevo Rojstvo Venere in Pomlad ter Caravaggievo Meduzo. Postalo mi je jasno, zakaj je Stendhal ob navdušenju nad umetniškimi deli omedlel in si tako prislužil še več slave, saj so po njem poimenovali sindrom.

Tretje jutro se je John zbudil in potarnal, da se ne počuti dobro.

»Dragi, ves rdeč si.« Potipal sem njegovo čelo. »Vročino imaš.«

Znašla sva se v kočljivi situaciji. Stevu in Marini nisva želela razlagati o hivu, toda z Johnom bi bilo lahko kaj resnično hudo narobe.

Steve naju je peljal v mesto k zdravniku, ki je delal v isti zgradbi kot on. Prevajal nama je. »Očitno gre za alergično reakcijo. Zanima ga, če si jemal kakšna zdravila.«

»Ne,« se je zlagal John. Zdaj sva vsaj vedela, da je bil najbrž kriv bactrim.

»Priporoča ti, da greš domov in nekaj dni počivaš ter piješ veliko vode.«

Škoda, to pomeni, da ne bova videla veliko Firenc … Ampak upam, da se moj fant pozdravi. Ko se je John vrnil v stolp, je šel naravnost v posteljo in spal vse do naslednjega jutra. Še vedno je imel vročino, a videti je bil dosti bolje. Naredil sem mu toast in sedel je pokonci ter jedel in se smehljal. »Zgornja ustnica me srbi.« Da bi odpravil srbečico, si je grizel ustnico, kar je bilo zelo prikupno. Ničesar nisem mogel videti.

Pot sva nadaljevala v Benetke. Na vlaku sem opazil, da so se na Johnovi ustnici pojavili mehurčki. »Čutim jih. Mislim, da je herpes.«

Pogledal sem bliže in naštel deset majhnih mehurčkov, ki so tvorili trikotnik od njegove zgornje ustnice pa vse do nosu. V lekarni na postaji sva kupila kremo proti herpesu in farmacevtu se je zdelo Johnovo stanje zelo nenavadno, zato je poklical svojega asistenta, da je še on pogledal. Johnu je dal kremo, ki mu je herpes izsušila in v teku naslednjih nekaj dni so se mehurčki spremenili v velike kraste. Če se je John smejal, so popokale in krvavele. Kmalu je bil videti kot kamnita pošast iz serije Izgubljeni v vesolju.

Če so bile Firence sanjske, potem so bile Benetke pravi privid, zavit v meglo in jesenske meglice. Na majhnem trgu sva našla prikupen penzion. Receptor je bil krepak tip, ki je hodil z izbočeno zadnjico. Ne da bi naju sploh vprašal, naju je odpeljal do sobe z zakonsko posteljo. Ko je odšel, sem ga oponašal in John je bruhnil v smeh. Njegove kraste so popokale. Vzel sem toaletni papir in mu jih popivnal, on pa je segel proti mojemu trebuhu in me potrepljal. Ustnice je nekako našobil in skušal pihati nanje, da si jih je hladil.

»Kot papiga si videti.«

»Nehaj. Nasmejal se bom,« je odvrnil John, ne da bi pri tem premaknil ustnice. Zaradi tega sem se jaz začel smejati.

»Zaradi mene se pa že ne boš smejal,« sem odvrnil, ne da bi premikal ustnice.

»Nehaj, no.«

Presunilo me je, kako so skupine šolarjev kazale proti Johnu. Prodajalci so ga od osuplosti kar dvakrat pogledovali. Še bolj presenetljivo pa je bilo to, da se John sploh ni odzival na vse to. Kakor da se ga sploh ne dotakne. Spraševal sem se, če je to zato, ker se je počutil tako samozavestno v lastni koži.

V Rimu je bilo vse ogromno. Mesto ni dajalo vaškega občutka kot Firence in Benetke. Največja od vseh je bila bazilika sv. Petra, pa kropilnik, ki ga držita dva dvainpolmetrska keruba, ter baldahin, velik kot nebotičnik in izklesan iz porfirja. Na tleh so bile oznake, ki so opisovale velikost raznih katedral, in tale je bila navedena kot največja na svetu. Pravijo, da prinaša srečo, če poljubiš noge majhnega kipca sv. Petra – po stoletjih poljubljanja so bile njegove noge le še majhni štrclji.

John si je že nekaj časa želel ogledati Michelangelovo Pieto. Spoštljivo je stal pred kipom. Nikdar nisem izvedel, zakaj ga je ta kip tako očaral, a predvideval sem, da zaradi mrtvega sina v maminem naročju.

Iz Rima sva pot nadaljevala na jug, v Sorrento, počitniško mesto na vrhu hriba. Ker je bila jesen, je bilo zapuščeno in skoraj vse je bilo zaprto. Od tod sva šla s trajektom na otok Capri, ki je iz vulkanskih kamnin in posejan s prestižnimi trgovinami: Versace, Mugler in Moschino, okrog majhnih trgov. Nisi se počutil preveč dobrodošlo.

Z sedežnico sva se odpeljala na vrh otoka, tam se je pred nama razprostrl neverjeten svet. Preko starih kamnitih zidov in vrat, ob katerih so stali vrči iz terakote, sva gledala preko vrhov, ki so se dvigali iz morja. Obzorje je bilo pobeljeno s slanimi meglicami. Tako sem si zamišljal deželo bogov. John, ki je sedel na ograji v oblakih, je bil videti kot privid.

Italija je bila čutna izkušnja. Fantastični razgledi, izvrstna hrana. Sladoled je bil neverjeten, najbolj všeč pa mi je bila sladica čokoladni tartuf na rimskem trgu Piazza Navona: kepica sladoleda iz črne čokolade, s češnjami v sredini, prelita z gosto, gosto čokolado. Natakar nama je na krožniku strl čokoladno lupino, sladico prelil še s smetano in na vrh postavil kandirano češnjo. Z Johnom sva sedla k vodnjaku štirih rek in uživala.

Pa tudi moški so bili lepi. Dober stil oblačenja so imeli in hodili so tako, kot da vedo, da jih vedno kdo opazuje. Imeli so čudovite zadnjice, ki so zašle v moje fantazije, ko sva z Johnom seksala.

Ko sva odhajala, sem vedel, da se bom nekoč vrnil v Italijo.

 

Kategorije: , ,