P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

Nina Dragičević: Ljubav reče greva

20.00 

Tisto, kar me zanima pri Nini Dragičević, je, kako upoveduje, kar v popularni

ideologiji individuacije ostaja zamolčevano. Nase vzame sistemske neusklajenosti, in jih za razliko od svojih generacijskih kolegic in kolegov ne skuša uskladiti na ravni zasebnega življenja; družbeno sistemskega razmerja ne skuša preinterpretirati, da bi legitimirala lasten podrejen položaj, pač pa radikalno in že samodestruktivno vztraja pri deprivatizaciji lastnega subjekta.

 

V poemi Ljubav reče greva je kar nekaj prevpraševanja: Kako naj se subjekt orientira v perspektivi prihodnosti? Koliko subjekta je sploh še? In kako naj se umesti v raztelešeno telo? Ko se hiperindividualizirani svet oži, ga Nina Dragičević, tudi v jezikovnem smislu, širi; na način zaklinjanj, preklinjanj. Zahtevo po širitvi prostora izpeljuje v staroveški formi. Vzame si, kar je nekoč pripadalo izbranim, hkrati pa pripadnost ruši. Edina možna pripadnost se kaže v obliki ljubav. Ta obstaja kot ideja, ki se izživlja v prostoru današnjosti, prostoru brezizhodnosti. Ideja o realnosti ji zadostuje, medtem ko izrekajoča skuša ločevati med idejo o realnosti in realnostjo. Kot zvok, ki ga proizvaja s hojo, medtem ko posluša druge zvoke. Apatične zvoke. Zvoke, ki so družbeno regulativni. Zvoke, ki sporočajo superiornost zaposlenih kulturnic, književnic, rabljevk, ki koljejo in hkrati prisegajo, da ne jedo mesa.

 

Poema Ljubav reče greva je precizno zasnovana umetnina. Na mikro ravni se zdi, da Nina lovi zdajšnje trenutke, čeprav proizvaja avtonomen svet. Odhajanje je zavesten proces in ne dejanje iz obupa. Subjektivne privatizacije v polje osebnostnega menedžmenta Nina ne vidi kot možnosti. Zamahuje proti tistim, ki v sotočju vpijejo pridi zgini ostani, skrbi jo le to, če bo ljubav poklicala.

 

Gabriela Babnik

 

 

 

 

/ odlomek /

 

če bi začetek bil bi ponoči odjeka ritmizirano bobnenje

simetrične detonacije tik nad menoj (nikjer drugje)

to je

distance nad menoj

sploh ne tu

a predvsem tu in natanko zato

bobnenje in ne šum

detonacije in ne koraki.

 

ti koraki so koraki po neiztrebljivem minskem polju

to niso koraki po neiztrebljivem minskem polju

pač pa telesa mine

to je

to so

tla našpičena

po katerih detonira telo mina,

ne, ker bi jo tla pognala,

temveč,

ker lahko.

 

tako se telo mina detonira se regenerira se vedno znova

komponira ponovitev, ki to je ali pa ni, a

gotovo na meni,

ki gotovo nisem niti po izbiri niti slučaju

temveč

prisotna moteča v prisotnosti zvoka,

ki ga gotovo prisiljena gotovo jaz

pri sebi gotovo deklariram

et voilà

kompozicija detonacij alias tako pač je,

se lahko ponovi, zato, ker lahko,

zato začetkov ni

in

pazi to

tudi koncev ne.

 

kar sledi, sem.

kar sledi kompleksen argumentacijski proces

kognitivni transfer, rečem ne boste

v neoprijemljivosti neobtožljivosti

aplicirali svoje moči

rečem stanovalka

rečem lastnica ali pa ne

moje je moje, kolikor se mi ljubi

evo neskladja.

 

ko zadoni, zadoni, vstopi vame,

sama zavist me je,

evo neskladja

in doni, doni izrazito prijetno relativno nizko in brez ostrine

nekakšna molitev, ki se je zgodila prevečkrat

anestetična repeticija vstopi natanko

vame

vso gugavo

vsa odklanjalna izganjam

ne morem kaznovati korigirati

željna natanko donenje natanko uničiti, a

tu ni dogovorov

tu ni dialogov niti prenesla ne bi

velesubjekt se zrinem nad zvočnost tega jarka

nad zvočnost kot primitivno

obenem civilizacijsko

evo skladja.

 

zelo močno šibka

se postavljam nad odjeke velike neurejene množine

do kraja prečiščenega volumna,

ko tako grem, grem, zadnje zatočišče tako imenovani dom,

a ja nimalo spremna

pripravljena priseči,

da sem onstran nevzdržne zunanjosti kontaminacije v stanju obupa

moram ukrepati

grem, brcam

ob vse, kar

mi pride

nasproti

čisto tako, da se zagotovim,

da sem nad njo oblastnico,

končno nekaj mojega, a

spregledujem njeno oblastniškost

naivno vztrajam obvladujem dopovedujem,

v tem mestu

ambicij

ni.

 

v tem mestu, tem blodnjaku

odbija oratorij za komorni

duhamorni

naravnani

neskončno linearni

konsenz in

to mesto, ta blodnjak

neskončno barje

večno predpotopno stanje

v grlu brboče

penetrira vlaži in

tu potekajo orgazmi neke druge sorte.

 

burnato je slišati je prhutanje kril novorojenih ujed,

ki mečejo se ven poletijo in bobneče razglašajo svojo ekskluzivno možnost odhoda si nihče ni predstavljal,

zato se tudi ni zgodil.

utopično bi bilo in za družino pogubno,

če bi se razšli,

zato se nihče ne razide,

tudi zato se nihče ne razide,

ker bi tako šle k vragu vse ekstaze užitka družbenega umora.

in vsi hočejo nekam stran.

 

tako se gre:

ena ima razbito glavo, ena ima zlomljeno nogo,

ena ima zlomljeno srce, ena nikdar ni bila cela.

tako je mnogo zlomljenih in rehabilitirajo se na drugi pretrgane tudi vezi povezujejo zlomi,

skupna valuta sentimenti stanejo živce so prosile za nasvet ali pristan,

nato so se zbrale so rekle

zbrati se moramo in

zgodil se je udar je zato, da udari.

prej ali potem so srečale pamet, a so se zgrešile.

lepo so bivale in lepo so se razbijale na prafaktorje se fragmentirale

tako precizno, da jih še danes ne najdejo.

na srečo jih tudi iščejo ne.

 

 

 

 

Kategoriji: ,