P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

DONIRAJ

Nataša Velikonja: Prostor sred križišč

19.00 

Nataša Velikonja (1967) se po udarni zbirki Preveč vljudna tokrat vrača v zavetje intimnejše poezije, a se je loteva skozi novo perspektivo iskanja ljubezni v kaotičnem urbanem okolju, prepredenem z nepomembnimi, krhkimi vezmi. Zbirko Prostor sred križišč sestavlja sedem sklopov, ki so zastavljeni konceptualno in zarišejo jasen dramaturški lok od začetne bojazni, da se »ljubezenske zgodbe vedno končajo«, do sklepnega spoznanja, da »ljubezen ni osama«. Ko se prvič srečamo s pesniško subjektko, se zdi odčarana, celo izgubljena in prestrašena, saj se med verze plazi slutnja samote sredi množic (»živim v družbi, / pišem o samoti«). Vseeno se v drugem sklopu začne odpirati dvojini in obenem izkazovati ranljivost (»odpišem, da kadim in pijem kavo in gledam stolpnico tule čez / in upam, da se lahko pozdravim samo od tega, / odpiše, človek se pozdravi točno tako«). Ljubimki se najdeta na prelomu med bolečino in upanjem, zdravijo ju nežna, mehka medsebojna dejanja, kot je prinašanje kave in posladkov – čeprav na videz neznatna, še kako nujna. Počasi si ustvarjata lasten prostor sred križišč, kjer bosta lahko v miru in brez slabe vesti zrli v oči ljubezni. Vseeno se v tretjem sklopu govorka za hip vrne v družbeni kontekst, ob tem pa priznava, da je vedela, da bo vseskozi preveč vljudna – s tem prejšnjo zbirko pozicionira in tudi že prestane. V osrednjem delu zbirke se dogaja prebolevanje preteklosti, v kateri je gneča, da bi nastal prostor za novo. Po razgaljenju sledi izgubljenost, ko »ni več nikogar, da bi ga objela«, a se v naslovnem sklopu nad to povzdigne, da bi našla pot do nje (»hodim morda prav k tebi«). Odnos se nadalje razvije do skupne selitve odhoda v eksil v zadnjem sklopu, ko skupaj sredi družbe najdeta miren kotiček samo zase in govorka pove, da lahko »kadarkoli odpreva vrata«. Prelepa sodobna serenada, zasidrana v močno poetiko Nataše Velikonja, nas s svojim tekočim in gibkim slogom zaziba v prav posebno ljubezensko izpoved, v kakršno po navadi ne dobimo vpogleda, če ni naša lastna; vrata se namreč rahlo odškrnejo in postanemo neslišni in spoštljivi opazovalci miline sredi kaosa vrvečih križišč.

 

Veronika Šoster

Knjiga je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo RS

 

 

Ljubezenske zgodbe se vedno končajo,

ko prideta dve osebi skupaj,

v vseh filmih, pesmih, v vseh romanih je ta usmeritev,

ljudje držijo pesti, jočejo, si oddahnejo,

potem pa sledi zaključek

in gredo od filma stran,

gredo stran od knjige,

gredo stran od sentimentalnosti,

gredo dalje v svoje prigode,

po svojih opravkih,

karkoli pač že počnó,

delajo plane za naslednji dan

in sentimentalnost se konča.

 

 

 

Napisati ljubezensko zgodbo

brez klišejev, brez banalnosti,

opisati ljubljeno osebo

brez globokih besed, mistifikacij,

s katerimi stalno lezemo nekam stran,

ne pisati o samoti, o oddaljenosti, o dvomih,

pisati o želji poljubiti

in poljubiti,

pisati o poljubu, ki ni drvenje dejanj,

pisati o poljubu, ki je spoj,

pisati o želji živeti v tovarištvu ljubezni

in živeti v tovarištvu ljubezni,

ne pisati o samotah, oddaljenostih, dvomih,

pisati o ljubezni.

 

 

 

 

Ljudje proslavljajo, praznujejo,

že mesece je muzika tamle na ledenem drsališču,

iz daljave se sliši z zamikom,

glasove se sliši z zamikom,

ritem se sliši z zamikom,

ne ujamejo se več,

odmev jih premeče,

kot bi premetal civilizacijo,

govor in takt v nesmiselno sosledje,

glasneje in tišje,

odmev, ki ga veter prinaša

kot iz minule, opuščene preteklosti

nore civilizacije,

nekega dne grem bliže,

ljudje drsijo v krogu po ledeni plošči,

plešejo, se držijo za roké,

vse se ujema.

 

 

 

 

Nekoč sem bila v skupnosti,

ki kot vsaka skupnost

ni bila skupnost,

da bi se v njej krepili, se zaščitili,

kot se rado govori,

temveč je bila obvladljiv krog,

da se zadosti vsemu človeškemu:

pohlepu, predvsem pa zalogi ljudi,

da se bližina dela na zalogo,

da nikoli nisi sama,

da jemlješ iz arzenala dovoljenega zla

brez posledic

zadostiš vsemu človeškemu,

pohlepu, predvsem pa zalogi ljudi,

le tako nikdar ne ostaneš sama.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko enkrat nekaj veš, ne moreš več nazaj,

kar veš, te žene v premik,

spremeni te, čas je za novo,

za pogum in ne za strah,

strah je leno telo, odmišljeni čuti,

strah pred samoto so male prigode,

v njih želje velike, a za njimi ne greš,

kajti želje so starega zlom,

strah pred samoto je obveza na očeh

in nimaš poguma,

ne govoriš, ne poveš,

dnevi minevajo in vsi so še tam,

kamorkoli pogledam, strah,

strah lenih ljudi velikih želja in malih prigod.

 

Kategorije: , ,