P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

DONIRAJ

Iván Monalisa Ojeda: Ista štimunga, forever

15.00 


Iván Monalisa Ojeda se je rodil ob koncu šestdesetih let v južnem Čilu in odraščal pri jezeru Llanquihue. Študirala je gledališko umetnost na Univerzi v Santiagu, po diplomi pa je šla živet v New York. Poleg kratkih zgodb piše članke za revije ter gledališke igre. Je tudi performerka. Letos je izšel angleški prevod njenih zgodb Las Biuty Queens, s predgovorom Pedra Almodóvarja, v kinematografe pa je prišel dokumentarec Monalisino popotovanje, režiserke Nicole Costa. Zase ima najraje zaimek on/ona, saj se prepoznava tako v moškem kot v ženskem spolu.

Ista štimunga, forever, njegova oz. njena prva zbirka kratkih zgodb, je oda prijateljicam noči in nočnim pticam New Yorka, zlate jame barov, klubov, sosesk in stanovanj, kjer transvestit ponudi nekaj utehe smrtno bolnemu nesrečnežu, ki živi z mačko, in transseksualec naredi napako, ko se zaljubi v svojo stranko; kjer en spolni delavec išče navdih za pisanje v »Tini Turner«, drugi pa postane ljubimec in očetovska figura soseda razpečevalca; kjer ena priseljenka očisti stanovanje pozabljeni legendi scene, druga pa zasluži na tisoče dolarjev tako, da zasužnji bogatega poslovneža, ki je v svojem vsakdanu navajen ukazovati drugim.

S slogom, ki je prav tako natančen in osredotočen, kot zahteva preživetje v velemestu, nam fluidnost teh zgodb razkriva, da za zakonom denarja – za tarifami in napitninami, za poživili in prekrokanimi nočmi – plapola večbarvna, zabavna in večjezična zastava tistih, ki se složno, pa čeprav vsaka po svoje, zoperstavljajo takim in drugačnim nevarnostim.

 

Podnaslovni in književni prevajalec Luka Pieri je v italijanščino prevedel izbor kratkih zgodb Suzane Tratnik z naslovom Massima discrezione. Med drugim je sodeloval pri ustanovitvi revije Narobe, za katero je pisal filmske recenzije ter prispevke s področja glasbe in književnosti. V slovenščino je prevedel uspešnico Ordesa nagrajenega španskega pisatelja Manuela Vilasa ter hvaljeni knjigi Izbira in Dar priznane psihoterapevtke in predavateljice, ki je preživela holokavst, Edith Eger.

 

Suženj

Bil je tisto, čemur bi rekli suženj. Pove mi, da je direktor velike trgovine z oblačili in je odgovoren za več kot sto zaposlenih. Nekakšen big boss. Cele dneve ukazuje, od devetih do petih, ti naredi to, ti naredi ono. Na tem položaju je že skoraj trideset let, plus še vsa leta, kar mu jih ostaja. Kajti tisto, kar lahko zagotovo rečem o tej državi, je, da ljudje tu delajo do smrti. Ne vem, če zaradi finančne potrebe ali zato, ker se morajo počutiti koristne v tem naoljenem kolesju, v katerem se ne smeš niti za hip ustaviti, da bi razmišljal ali v čem užival, sicer preprosto izpadeš.

Bilo je nekega petka opolnoči. Vstopil je v bar, v katerem sem skoraj vsako noč, da kaj zaslužim. Tja je prišel z željo, da bi bil suženj, da bi bil za spremembo on tisti, ki mu bodo ukazovali. Iskal je gospodarja, ampak tokrat se je odločil za gospodarico, in kaj je boljšega od transvestita, od moškega v ženski preobleki. Od ženske, ki vzbuja spoštovanje, ker je moški, in ki ustvari vzdušje, v katerem on-ona ukazuje. Bil je petek ponoči in načrtno sem prišla v obleki iz črnega usnja. Škornji so bili iz enakega materiala in enake barve, s koničasto kovinsko peto. Take pete so zelo dobre, ne samo zaradi estetskega učinka, temveč tudi zato, da se braniš, če te kdo napade na ulici. Naličila sem se v strogem stilu, nekje med šefico zapora in darkerico. Tisto noč sem bila Helga. Moja lasulja je bila nordijsko plavolasa, segala mi je malo čez ramena. Svoj običajni naglas sem še dodatno popačila. Govorila sem nenavadno angleščino, kakršna je tako ali tako značilna za New York. Angleščina za petek zvečer v pick-up baru. Sedla sem k šanku pri vhodu. Postavila sem se k televizorju, ker sem vedela, da me bo zaslon oblival s skrivnostnim sojem, ki mi bo poudarjal škrlatno šminko in senčilo. In tam sem čakala kot kip. Z resnim obrazom. Ko so me druge opazile, so si takoj začele šepetati. Najbrž so opravljale, kot vedno. Da se mi očitno že meša, češ vsa ta droga in ves ta alkohol. Kurc jih gleda! Tako sem sedela, ko se mi je počasi približal, sramežljivo, kot se za sužnja spodobi. Ponudil mi je pijačo.

Z resnim glasom sem rekla: »Ne pijem.«

Potihoma me vpraša, ali lahko prisede. Delam se, da ga ne slišim, naj govori glasneje. Plašno in z drhtečim glasom ponovi vprašanje. Rečem, da lahko, ampak ne preblizu; naj ohrani razdaljo. Spet mi ponudi pijačo. Ubila bi za viski z ledom, toda opomnim se, da se moram držati vloge, in ponovim, da ne pijem alkohola. Vedela sem, da je suženj. Eden izmed številnih, ki zahajajo sem in potrebujejo gospodarico.

Nocoj sem gospodarica Helga v črnem usnju in z nordijsko plavolaso lasuljo. Ne da bi me pogledal v oči, mi skoraj šepetaje pove svojo zgodbo. Zgodbo, ki sem jo že slišala. Tip je iskal ravnotežje, moja naloga pa je bila, da mu uravnam čustveno stanje. Govori in govori. Pustim, da se izkašlja. Ampak v resnici ga ne poslušam, saj že vem, kaj mi govori. Njegova zgodba ni bistveno drugačna od drugih. Sužnji pač. Na neki točki ga prekinem in mu povem, da nimam veliko časa in da je moj čas dragocen. Odprem denarnico in jo potisnem predenj. Vzame bankovec za petdeset dolarjev in ga vtakne v ponaredek Pradine denarnice, ki sem ga nabavila v kitajski četrti.

»Tu ostani,« mu rečem.

Vstanem in se grem pogovarjat s kolegicami. Pustim ga samega. Vem, da me bo počakal. Ukažem mu tudi, naj se z nikomer ne pogovarja, in mu prisolim nežno in hkrati strogo klofuto na lice. Vrnem se čez petnajst minut. Tip je po pričakovanjih še vedno tam. Na istem mestu, z enako držo, sključen. Stopim k njemu in mu dam še eno klofuto, nekoliko močnejšo od prejšnje.

»Tvoja gospodarica sem, ti pa si moj suženj. Zdaj bova šla k tebi domov!« mu ukažem.

»Ja, gospa,« odgovori.

Odideva iz bara in se s taksijem odpeljeva v East Side.

»Med 73. ulico in Drugo avenijo,« naroči taksistu.

Soseska bogatih, si mislim. Vprašam ga, ali ne bo šel do bankomata. Reče, da ne. Naj me ne skrbi. Prispeva, njegovo stanovanje je v desetem nadstropju. Veliko je in brezosebno opremljeno. Temu pravim kataloški stil. Funkcionalen.

Ne zdržim več in ga vprašam, ali ima viski.

»Ja, gospa.«

Odhiti v kuhinjo in se vrne s kozarcem, polnim ledu. Potem gre do omarice, iz katere vzame steklenico Johnnieja Walkerja. Blue Label, jasno. Iztrgam mu jo iz roke. Natočim si kozarec, potem še enega. Zdaj lahko nadaljujem predstavo. Usedem se v naslanjač, ki se mi zdi najudobnejši, in dvignem noge z usnjenimi škornji. Poklekne kot pes in mi jih začne lizati, kot bi jih hotel zloščiti z jezikom. Ukažem mu, naj poliže kovinski peti. Njegov jezik postane kačji. Iz torbice izvlečem zadnjo cigareto, ki jo še imam. Tip odhiti po vžigalnik. Prižge mi cigareto in dvignem noge še više, češ naj mi nastavi svoj hrbet, da si jih odpočijem. Spusti se na vse štiri, kot čajna mizica, in položim noge nanj. Medtem ko kadim, mu ukažem, naj zalaja. In zalaja. Ukažem mu, naj zatuli. In zatuli. Preden pokadim cigareto, mu jo dam, da jo ugasne. Čeprav sem otresala pepel na njegov tilnik, ne morem biti tako hudobna in mu narediti še opekline. Tip gre ugasnit cigareto, in ko se vrne, mu pomolim denarnico pod nos. Izvleče petsto dolarjev in jih vtakne vanjo. Vstanem in mu ukažem, naj spusti hlače.

»Vem, da si bil poreden.«

Začnem ga klofutati, vsakič močneje, dokler me ne pečejo dlani. Tip ve, da si zaslužim še najmanj dvesto dolarjev. Vtakne mi jih v denarnico. Ukažem mu, naj se uleže na trebuh. Začnem stopati po njem. Pravzaprav ga teptam, kot bi bil eden tistih predpražnikov, ki jih imajo ljudje pred vhodom v stanovanje in na katerih si očistiš čevlje, preden vstopiš, tisti z napisom Welcome ali Home Sweet Home. Ukažem mu, naj se obrne in odpre usta. Poščijem ga. Prisilim ga, da pogoltne. Potem pljunem nanj. Stopim stran in mu rečem, da moram iti. Da je ogaben pes, ki ni vreden moje družbe. Preden grem, mi vtakne v denarnico še tristo dolarjev. Grem, ne da bi se poslovila. Odpeljem se s taksijem. Utrujena sem. Zelo utrujena. Prepričana sem, da je on že sproščen. Nekdo mu je ukazoval. Nekdo ga je spravil na najnižjo točko. Snamem si lasuljo, ni mi mar, kaj bo rekel taksist. Izčrpana sem. Preštejem, koliko imam v denarnici: tisoč petsto petdeset dolarjev. Lažna Prada iz kitajske četrti je postala originalna Prada s Pete avenije. Taksistu naročim, naj me pusti med 146. ulico in Broadwayem. Na zgornjem Manhattnu, kjer prodajajo crack. Skaditi moram najmanj sto dolarjev, da se sprostim. Za mano je napeta noč. Še enkrat se moram zadeti in uravnati svoje čustveno stanje.

Kategorije: , ,