P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku

20.00 

BRANE MOZETIČ: Sanje v drugem jeziku

Gre za avtorjevo petnajsto pesniško zbirko. Medtem ko je prejšnja zbirka prinašala družbeno-angažirane pesmi in nekakšen osebni prerez zgodovine zadnjih petdesetih let, se nove pesmi napajajo iz sanj. Sanj z znanimi in neznanimi ljudmi, ki so avtorju prečili življenjsko pot. Nekateri so mrtvi, drugi živi, a se prepletajo, tako da to niti ni več tako pomembno. Formalno gre ponovno za že prepoznavno prozno pesem ali pesemsko prozo.

 

 

odlomek:

Hodim po cesti. Okoli mene polno ljudi. Smejijo se, plešejo, mahajo z zastavami, vzklikajo gesla, žvižgajo s piščalkami, premetavajo me sem in tja. Izmuznem se v stransko ulico in po stopnicah v klet. Tu je mir. Par stolov v vrstah, ljudje gledajo igralce, ki se molče premikajo po odru. Prizorišče se v trenutku spremeni v mračen nočni klub. Plešem. Malo me zanaša. V nekaj se zapletem. Neka roka me močno prime in odločno slišim: Gospodični se ne hodi po volančkih! Prestrašeno pogledam v obraz tik sebe, z dolgimi črnimi lasmi. Jean Genet, me prešine. Ona pa bevskne vame: Samo poglej se, candra mala, le kdo te bo kupil?, se zareži in se elegantno obrne s svojo rdečo krinolino. Tečem na stranišče. Šele v ogledalu vidim svoje dolgo črno krilo, vlečem ga dol, spustim vodo in se drgnem po obrazu. Šminka kar noče z mene. Snamem lasuljo, vrnem se v hlačah in srajci. Vidim ga, tudi on je zdaj v hlačah, pleše z mornarji v kratkih majicah. Sedeva za mizo. Kadi. Zdaj še ne moreva oditi, mi šepne, zunaj je polno novinarjev, in teh mornarjev ne smeva razjeziti. Poglej, vsak ima za pasom nož. Kima jim in se smehlja, ko se vrtijo v nekakšnem obrednem plesu okoli naju. Dokler jih ne odrinejo drugi, s črnimi maskami čez obraz. S kože jim kaplja znoj, zvlečejo naju v drugo sobo, naju podrejo na tla, nama dvigajo krilo, vlečejo dolge lase, z velikimi jeziki ližejo šminko z ustnic.

/ Jean Genet /

 

 

Izgubljam se med visokimi stolpnicami. Nikjer nikogar. Gledam številke, kot po naključju najdem prava vrata, lezem nekam gor, on mi že odpira. Sedem za majhno kuhinjsko mizo, tako tesno je vse. Pred mene razvršča različne podobe. Vzemi, vse vzemi, kar ti je všeč, ponuja. Sključeno sede na drugo stran. Ne vem, kaj naj z vsem tem. Za hrbtom neki zvoki, kot kihanje. Ozrem se. Samo mačka sta, me pomiri. Dvigne se, odpre balkonska vrata, jaz pa mu gledam čez rame. Balkon je pokrit s platnom, na tleh napol ležita dva fanta, vsak na svoji strani. Nimata kje spati, reče, notri pa ni prostora. Lahko enega vzameš. V trenutku se slika obrne. Vozim džip. Pojma nimam, kako naj prestavljam ročico. Spet sedi poleg mene. Le daj, le daj, me bodri. Mašina kašlja, pot je luknjasta, polno prahu se dviga za nama. Vijugam po njej, premetava naju, in zadnjega grička ne zvozim. Hodiva po pesku, ko prideva do vrha, je pod nama strašno široka reka, voda je rjava, sploh se ne vidi na drugo stran. Na bregu leži krokodil s svojim mačkom. Bel mu čepi na hrbtu in si liže tačke. Krokodil se ne upa premakniti, samo kdaj pa kdaj odpre eno oko. Ko naju maček zagleda, se dvigne, pretegne in počasi spolzi na tla. Tedaj se krokodil le premakne, odrine se z nogami in že izginja v blatno vodo. Stopiva navzdol k mačku, od nekod potegne aparat in začne slikati vse naokoli, mačka, nevidnega krokodila, grmovje za nama, pa tudi kakih deset fantov, ki so se zdaj prikazali, se vrešče zagnali v vodo, ne predaleč, samo do kolen, ker je v reki polno nevarnih živali. Njihova temna koža se sveti v soncu, posuta je s kapljicami in bije se z belo cunjo, ki jo imajo zavezano okoli pasu. Obračajo se stran, zakrivajo obraze, ko pa stopi bliže k njim, se obrnejo, režijo se v objektiv, da reče: Pa saj to je raj.

/ Frenk Fidler /

 

Končalo se je ljudsko rajanje in zasedli smo veliko staro vilo sredi mesta. Reklo se ji je Titova vila. Ogromno pritličje je bil en sam prostor, s stebri, vse je bilo v belih ploščicah, kakor kopalnica, ali bazen. V nadstropje se ni dalo, ker ni bilo nikjer nobenih stopnic. Rudi je prinesel veliko škatlo in bila sta še dva pomagača s kopicami plošč. Vse je razpostavil v kotu in že je zadonela glasba. Noro smo plesali, lovili ravnotežje po spolzkih tleh. Na vratih se je pojavila Marjana Deržaj in rekla: Joj, šla sem mimo in slišala, da so tu veseli ljudje. Začela je peti in se zasukala sredi vse te množice ljudi, vsi smo peli z njo, se vrteli in nazdravljali. Naslednji dan so prišli uradni ljudje, s papirji, da nas bodo preselili v primernejši prostor. Pobrali smo svoje stvari in jim sledili. V drugi zgradbi je bilo veliko stopnic, polno pisarn in vrat. Rudi je vlekel svojo torbo s ploščami po hodniku in ponavljal: Tu se bo samo računalo, tu se bo samo množilo. Žalosten je sedel na koncu hodnika. Nismo vedeli, kaj naj mu rečemo. Visoka lepotica v dolgi rdeči obleki se je postavila predenj, zavihtela roki v zrak, da zapleše, in z globokim glasom rekla: Maestro, muzika! Tedaj je oživel.

/ Rudi Reinhardt /

Kategoriji: ,