VABILO NA TRADICIONALNI VEČER ZBIRKE LAMBDA
v petek, 13. 12. 2019 ob 20.00 v Galeriji Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
Vabimo vas na pokušino letošnje knjižne bere in na prednovoletno druženje:
NINA DRAGIČEVIĆ: Ljubav reče greva
VESNA LIPONIK: roko razje
TIBOR NOÉ KISS: Inkognito
UROŠ PRAH: Udor
GILLES SEBHAN: Salamander
MOZETIČ/ŠARIĆ: Ahil in Patrokles
Posebna gostja: Tibor Noé Kiss!
Noé Kiss se je rodila kot Tibor leta 1976 v Kispestu. Od desetega do sedemnajstega leta je kot mlad talentiran nogometaš trenirala v velikem klubu Ferencváros. Po končani gimnaziji v Budimpešti je delala pri madžarski pošti kot raznašalec časopisov, pravi, da je takrat vzljubila pse in živali. Nekako tedaj, leta 1995, je prvič odšla na ulico v ženskih oblačilih, lasulja se ji je ujela v vejo in odletela z glave, a ji jo je uspelo hitro namestiti nazaj. Študirala je novinarstvo in sociologijo. Zdaj živi in dela v Pécsu kot tehnična urednica in skrbnica spletne strani revije Jelenkor.
Kiss sodi v mlajšo generacijo madžarske proze. S svojim pisanjem je ostro zarezala v madžarsko literarno in družbeno tkivo. Že prvi roman Inkognito, v katerem odkrito spregovori o svoji transspolnosti, je ne samo pretresljiva samoizpoved, temveč tudi odlično literarno delo. Spoznanje otroka v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, da njegova spolna identiteta ni tipična, je bila za Kiss tesnobna izkušnja z veliko ponižanj. Pisanje je imelo terapevtski učinek, po odzivih bralcev pa je mnogim pomagalo, da so se laže sprejeli. Kiss zanimajo mejne, skrajne situacije. Ne samo tiste na osebni ravni, kar transseksualnost gotovo je, ampak je prepričana, da je vredno pisati le besedila, ki imajo objektivno težo – družbeni kontekst pisanja je vsaj tako pomemben kot umetniški.
Večer GLBT branja omogoča: Javna agencija za knjigo RS
*********************************************
NovinakrskaKonferenca13.12.
NOVINARSKA KONFERENCA – DSP
petek, 13. 12. 2019 – ob 11.00
vabimo vas na novinarsko konferenco z novimi izdajami iz zbirk Centra za slovensko književnost in društva ŠKUC.
Novinarska konferenca bo v prostorih Društva slovenskih pisateljev.
Center za slovensko književnost / zbirka Aleph
IVANA KOMEL SOLO: Abeceda majhnih zgodb
Zbirko bo predstavil urednik
LAWRENCE SCHIMEL: Lužasta pot
Knjigo bo predstavil prevajalec
ŠKUC / zbirka Lambda
VESNA LIPONIK: roko razje
Pesniški prvenec bo predstavila avtorica
TIBOR NOÉ KISS: Inkognito
Roman bo predstavila prevajalka
IVANA KOMEL SOLO: Abeceda majhnih zgodb
Pesnik se razkrije skozi poezijo, ne kot ideja, dandanes niti ne več kot pesniški izraz. V esenci ustvarjanja so poezija, pisalo in pesnik eno, združeni v iskanju ravnotežja med intonacijo duha in čustev. Med njimi se odvija drzna, neizbežna dinamika, v kateri je pesnik tankočuten prehod med resničnostjo in sanjami. Navedeno velja za pisavo Ivane Komel, ki nas prepriča s svojstveno neposrednostjo, nepopustljivo bojevitostjo in senzibilnostjo. Pesničin tisočkrat predihan zrak se v njeni poeziji transformira v živ, avtentičen jezik, ki raste iz globoke občutljivosti do sveta in besede. S preciznimi verzi vzpostavlja intimni dialog s sleherno razpoko življenja in neprizanesljivo odstira temne fragmente človekovega vsakdanjika, njegovih izjalovljenih sanj in družbene izumetničenosti. Zato njeno pisanje ni niti všečno niti obzirno do bralca, kot ni konvencionalen njen slog ubesedovanja.
Abeceda majhnih zgodb je zbirka, ki nas vrača k temeljnemu in poziva k poslušanju človekove biti. Ta se nepretenciozno in subtilno lomi od »črke« do »črke«, skozi sleherni val življenja: »Tudi telo se kruši z leti.« V procesu ničenja se avtorica rešuje z ognjevito in neizprosno pisavo. Z njo bralca ne vabi, ne boža, kar bi ob »abecedi« in »majhnih zgodbah« sicer pričakovali. Otvoritvena pesem pahne bralca v krik, v mraz in krč. Varni pesniški zidovi so zrušeni v začetnih korakih. Človek, ki je ob rojstvu vržen v družbena razmerja, se zave, da je obljuba o svobodi laž. V neizogibnem samorazkritju ne gre zgolj za soočenje z iluzijami, strahovi in bolečino človeštva, saj lirski subjekt niti nima več kaj izgubiti. Pesnica se sooča z »abecedo« človeškega bivanja, ki ga pišejo na videz nepomembne zgodbe »drobnega« človeka. V svojih notranjih bojih vzdržuje kondicijo in išče smisel bivanja, ki se razkriva skozi spoznanje o minljivosti.
Ivana Komel v Abecedi majhnih zgodb avtentično raziskuje neposrednost pesniškega izraza in ga privede do najvišje točke, kar sicer poznamo že iz njenih prejšnjih pesniških zbirk. Na njegovem vrhu se sprehodi in spretno poigra s (samo)ironijo, zna se ponorčevati iz lastne sence, človeške naivnosti in zaslepljenosti. Ob vsem tem pa iz njene poezije diha nepokvarjenost otroškega duha, ki pesnico navkljub sesutim idealom, nosi proti prihodnosti: »Zbudila se je na trdi žimnici / in točno vedela, / da je resničnost / drugačna od sanj.« »… in vsi tisti atomi razpadejo v / udrtino v času in prostoru. // Razpadejo v fragmente spominov, / v nekaj nepomembnih zgodb, / ki se bodo s časom // razgubile in / izginile v nič.« – Glorjana Veber
LAWRENCE SCHIMEL: Lužasta pot
V sodobni različici zenovske zgodbe se deček in njegov oče vračata z obiska pri dečkovih starih starših, ali pri očetovih starših – ista stvar je lahko videti različna, odvisno s katerega kota jo gledaš. Podobno je, ko na poti srečata dekle, ki stoji ob robu velike luže. Na to srečanje se vsak od njiju odzove drugače, eden se razjezi, drugi pa odpusti in pozabi. – Lawrence Schimel je slovenskemu bralstvu že dobro poznan, saj so pri nas izšle njegove slikanice: Sosedje in prijatelji, Boš bral knjigo z mano?, Cecilija in zmaj, Spuščanje zmajev ter Tak kot drugi.
———————————————————————————————————————————
VESNA LIPONIK: roko razje
Kar v ‘Roko razje’ deluje kot fragmentirana, prav natrgana skladnja, je moč razumeti kot neko zelo točno mišljenje. Govor »gomazečega« subjekta. Njen poskus dialoga z nečloveškimi bitji. Zaganjanje ob možnosti govora z njimi in o njih. In od napora nad temi poskusi nenehno lovljenje sape. Lovljenje sape kot ritem. Tukaj ni tarnanja nad nemožnostjo takega podviga, le neka skrajna nujnost narediti ga za možnega. Če je zaradi narave medija način tega težaškega dela pač jezikoven, pa ta jezik ni zajet v običajni metafori glasu. Ta jezik dela z rokami, ki derejo, kopljejo, ruvajo, izkoreninjajo, izbezajo, prinesejo, polagajo, jemljejo, ulovijo, tolčejo, zavijajo, zagrebejo, grebejo, dolbejo, se dotikajo, kopljejo, porivajo, držijo, varujejo, tudi sesajo, zlagajo, prelagajo, božajo in nenazadnje bolijo od vsega tega rokovanja. Zdi se, da edino počivajo nikoli ne. Tukaj morebiti ne gre toliko za vprašanje, katere roke so to, temveč prej, kaj je tisto, po čemer ves čas segajo. Odgovor bi lahko bil dobesedno na dlani, v pesti in prstih (in prsti), v nekakšnem zaklinjanju ročnosti same: »tam kjer roke.« Bodisi v strastnem lezbičnem razmerju, v ravnanju z živalmi in rastjem, v sadjarskem postajanju gruda, ali v branjevskem odnosu s starši in smrtjo: v svojem furioznem zemeljskem prvencu je Liponik »jezik in roka in vsa«. – Uroš Prah
TIBOR NOÉ KISS: Inkognito
Noé Kiss se je rodila kot Tibor leta 1976 v Kispestu. Od desetega do sedemnajstega leta je kot mlad talentiran nogometaš trenirala v velikem klubu Ferencváros. Po končani gimnaziji v Budimpešti je delala pri madžarski pošti kot raznašalec časopisov, pravi, da je takrat vzljubila pse in živali. Nekako tedaj, leta 1995, je prvič odšla na ulico v ženskih oblačilih, lasulja se ji je ujela v vejo in odletela z glave, a ji jo je uspelo hitro namestiti nazaj. Študirala je novinarstvo in sociologijo. Zdaj živi in dela v Pécsu kot tehnična urednica in skrbnica spletne strani revije Jelenkor.
Kiss sodi v mlajšo generacijo madžarske proze. S svojim pisanjem je ostro zarezala v madžarsko literarno in družbeno tkivo. Že prvi roman Inkognito, v katerem odkrito spregovori o svoji transspolnosti, je ne samo pretresljiva samoizpoved, temveč tudi odlično literarno delo. Spoznanje otroka v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, da njegova spolna identiteta ni tipična, je bila za Kiss tesnobna izkušnja z veliko ponižanj. Pisanje je imelo terapevtski učinek, po odzivih bralcev pa je mnogim pomagalo, da so se laže sprejeli. Kiss zanimajo mejne, skrajne situacije. Ne samo tiste na osebni ravni, kar transspolnost gotovo je, ampak je prepričana, da je vredno pisati le besedila, ki imajo objektivno težo – družbeni kontekst pisanja je vsaj tako pomemben kot umetniški. Roman je bil prvič objavljen leta 2010, druga izdaja pa 2016.
Gabriella Gaál prevaja prozo in poezijo iz madžarščine (ki ne pozna spolov, kar je bilo pri prevodu tega romana še dodaten izziv).