Več o programu: https://topografijezvoka.si/

Programski katalog: https://topografijezvoka.si/wp-content/uploads/2019/08/TOPOGRAFIJE-ZVOKA-2019-katalog-web.pdf

 

Kolektiv je farsa. Vreden vsakega posmeha. Če bi ne pretil.
Zmes zvokov, hrup, kot se mu reče, je kolektiv. Zanimivo, da ta zvočnost neskončno moti.
Kolektivi so oblastniški okvir, zavit v patino idealizma. Nepredušna membrana preživetja. Ali pač. Telesa se poženejo na električno ograjo. Ko se ne poganjajo druga v drugo. Gibanje Civilna gibanja klonejo pred mamljivostjo ideje o ‘globalne povezanosti’, poženejo se v virtualno predstavo stika, dematerializirajo se. Iluzija kolektivne zvočnosti.
Seznami skladateljic in glasbenic. Nato površne kopije seznamov skladateljic in glasbenic. Virtualno, jasno. Umetnost, zreducirana na spolno razliko, nato pahnjena v oblak.
Seksualne razlike v vsem skupaj tako rekoč ni zaznati. Ker se je ne vidi. Ali kdo posluša?
Srečanje ni mogoče, ali pa je dogodek, torej, ni mogoče.
Srečanje je obenem imperativ dolgoročnosti. Na individualni ravni: dvojice. Na vseh drugih ravneh: kolektiv. Potentne samosti posameznice pa nikjer. Tako se zdi.
Tesni skupaj je ostanek tradicije v dobi čiste atomizacije.
Ali se je mogoče s kom povezati? Ali je iskanje domicila v razmerah nomadskosti sploh smotrno?
Zdi se, da nič ni mogoče. Ali pa je mogoče dvoje: a) obstoječe je edino možno – v smislu, da boljše ne obstaja. Ali b) povratek k tradiciji – skupaj s hierarhično simbolizacijo, a z odsotnostjo kompleksnosti procesov simboliziranja. Oboje je nasilni propad.
In vendar: Iluzija kolektivne zvočnosti je lahko prebrana drugače. Kot prostor, v katerem bivajo nestabilne točke reference. Nanašanje na. Morda tudi zanašanje na. Nevidna povezava. Nepričakovana. Bi se ji posvetili?

Bi.

Letošnja, tretja edicija mednarodnega simpozijskega festivala Topografije zvoka postavlja v ospredje prehajanja. S tem mislimo vezi, ki potekajo brez določene smeri, historično, a ne kronološko linearno, nikakor geografsko določeno, brez tehničnih ali tehnoloških bohotenj, temveč skozi zvočnost samo. Te vezi je mogoče razumeti v obliki kolektivov, ki se nikdar niso zbrali, saj za to ni bilo potrebe. S tem, ko niso bili kolektivi, tudi niso bili izključujoči. To so idiomatične povezave, bivanje v antičasovnosti in antiprostorskosti. Prepustna intertekstualnost.

Glasbenice Ana Kravanja, Jasna Kolar, Jelena Rusjan, Nina Farič Kikiriki in Tina Jenko se bodo srečale natanko skozi prehajanja. Filozofinja Salomé Voegelin se bo poglobila v valovanja na robovih z anticipacijo širitve. Tu bo dokumentarni film o življenju na valovih pionirke na področju elektroakustičnih glasb Suzanne Ciani. Potopili se bomo v introspekcijske zvočnosti skladateljice Urške Pompe. In nato še ena pionirka: Christina Kubisch. Njeno delo zadnjih štirideset let, njena hoja zadnjih štirideset let in vse, kar je bilo na poti mogoče slišati. Avtoričina avtoretrospektiva.

Dobrodošli. Želimo vam pozorno poslušanje.

Nina Dragičević