NOVINARSKA KONFERENCA – CSK IN ŠKUC
četrtek, 27. 2. 2020 – ob 11.00
vabimo vas na novinarsko konferenco z novimi izdajami iz zbirk Centra za slovensko književnost in društva ŠKUC.
Tiskovna konferenca bo v prostorih Društva slovenskih pisateljev.
Center za slovensko književnost / zbirka Aleph
JANA PUTRLE SRDIĆ: Oko očesu vrana
Zbirko bosta predstavili avtorica in Anja Radaljac
ALJAŽ KOPRIVNIKAR: Anatomija
Zbirko bo predstavil avtor
VIRGILIO PIÑERA: Hladne zgodbe
Knjigo bo predstavila prevajalka Barbara Pregelj
SODOBNA KUBANSKA IN SLOVENSKA POEZIJA
Antologijo bo predstavil urednik
ŠKUC / zbirka Lambda
UROŠ PRAH: Udor
Zbirko bosta predstavila avtor in Vesna Liponik
GILLES SEBHAN: Salamander
Roman bo predstavil prevajalec
Za več informacij se obrnite na urednika zbirk Braneta Mozetiča, brane.mozetic@guest.arnes.si
Izvlečki iz knjig
Center za slovensko književnost:
JANA PUTRLE SRDIĆ: Oko očesu vrana
Prostor četrte pesniške zbirke Jane Putrle Srdić, Oko očesu vrana, je razsrediščen in razčlovečen; namesto koncentričnosti ali kategorizacije (v duhu razsvetljenstva) se v njej udinja fuzijska, fluidna realnost, ki nobeni v njej bivajoči entiteti ničesar ne pripisuje – še najmanj središčnost, sidriščnost ali celo nadpostavljenost; prav v tem smislu se kaže razčlovečenost prostora, ki ga Oko očesu vrana vzpostavlja; zbirka se giba po območju k objektu orientirane ontologije (tehnologija in predmeti se v zbirki pojavljajo mimo koncepcije ločenosti »narave« in »kulture« ali celo »živega« in »neživega«) ter z občutljivostjo zasleduje logiko ne-človeškega; vse entitete v zbirki bivajo v prehajanju, v odnosnosti; nobena entiteta ne obstaja v ločenosti od vsega drugega; bivanjske izkušnje vrane, človeka, rastlin … se spajajo skozi kemične reakcije, ki jih »človeškost« nikakor z ničimer ne ustavlja – kvečjemu se koncept človeškosti, kakor se vrisuje skozi razsvetljensko in humanistično tradicijo, pred bralstvom raztaplja. Procesnost, komunikacija (morda »zgolj« na biokemični ali atomski ravni) in porajanje izkustev se odvijajo znotraj vsake od entitet in v njihovih interakcijah z drugimi entitetami. S tovrstnim načinom porajanja ter stalnega spreminjanja deležnikov, ki poseljujejo njen prostor, pa zbirka v sebi nosi tudi zavest o sočasnosti, o hkratnosti teh brezštevilnih procesov, izkustev, vidikov, ki v soobstajanju (in soizginjanju) tvorijo to neštetoprizmatsko realnost. Toda če se deležniki nekega prostora nenehno so-preoblikujejo, tedaj ni nobenega izkustva mogoče podati enoprizmatsko – tovrsten poskus bi predstavljal grobo hierarhizacijo, obenem pa tudi zamolčanost vseh drugih, sovisnih procesov in izkustev; s tem se najdevamo na točki pripoznanja nezmožnosti totalnega upovedovanja tako vzpostavljajoče se realnosti, saj se – če sta procesnost in komunikacija stalni – ta realnost nenehno spreminja; zbirka namesto tega upoveduje prav to lastnost, prav to stalno konstituiranje prostora zbirke in njenih deležnikov. Tkivo pesniške zbirke se tako gnete v jeziku, ki vre od premen (od enega izkustva k drugemu, od ene entitete k drugi), fragmentarnih ubeseditev ter zamolkov (ki pa ne nakazujejo konca izkustva; prej njegovo trajanje/nedokončanost). Oko očesu vrana je v tovrstni nenehni sovisnosti hkrati tudi prostor nežnosti; zbirka je razbremenjena hierarhij ter z dihajočo, odprto strukturo, z nakazovanjem te mnogoprizmatskosti bivajočnosti odpira prostor svobodnih izkustev v nenehni, v nekem smislu tudi tolažeči bližini. – Anja Radaljac
ALJAŽ KOPRIVNIKAR: Anatomija
Aljaž Koprivnikar (1987) je pesnik, literarni kritik in doktorski študent, ki je geografsko razpet med več evropskih prestolnic (Ljubljana, Praga, Berlin, Lizbona), saj ga je v ta mesta pripeljala akademska pot (doktorski študij trenutno nadaljuje na Karlovi univerzi v Pragi). Vsestransko deluje kot organizator literarnih dogodkov (aktivno sodeluje pri pripravi slovenskih dogodkov v tujini), organizator literarnih festivalov in simpozijev (mednarodni literarni festival Microfestival ter kritiški simpozij Umetnost kritike), urednik (v Berlinu pripravlja Antologijo mlade slovenske literature) in gostujoči profesor literature na Faculdade de Letras v Lizboni. Njegova poezija se objavlja in prevaja v domačih ter mednarodnih revijah, pesniški prvenec Ανατομία pa je letos izšel pri grški založbi Vakxikon.
Avtorjeva fizična razdrobljenost po različnih evropskih državah predstavlja izhodiščno pozicijo za Anatomijo. Kraji, mesta in pokrajine, ki so v zbirki orisani, niso zgolj geografski pojmi, temveč med sabo prepletene točke identifikacije za pesniški subjekt. Popisi avtorjevega intimnega doživljanja in osebno iskanje lastne identitete postanejo skozi poezijo univerzalna človeška izkušnja, v kateri se pesnik izkaže kot spreten tkalec kompleksnih življenjskih zgodb ter intimnih srečanj, vse to skozi prizmo sodobne zgodovinske realnosti, negotovega in vihravega časa neoliberalne Evrope ob koncu druge dekade 21. stoletja.
Koprivnikarjeva poezija je v svoji motivni osnovi intimistična, eksistencialistična – po eni strani je prežeta s čutnim vitalizmom, po drugi jo bistveno zaznamuje minevanje, odtekanje časa v danih prostorskih okvirih. Njegov pesniški subjekt je po eni strani večno v gibanju, predaja se zvokom, barvam in okolici, ki ga obdaja, izgublja se v vrtoglavem kaosu, hrepeni po dvojini, po drugi strani pa teži k melanholičnemu obstanku na licu mesta, k molku, tišini, samoti. Temo razdalj in notranje razpetosti, tesnobnih občutkov odtujenosti in oddaljenosti v medčloveških odnosih, med drugim učinkovito ubesedi v ciklu Anatomija dvojine (V grobni globini nikoli nisi / docela prispel v moje roke, / ker živimo v kaosu in si želimo samote), ključna pri tem pa je povezava s kaosom sveta, saj je kompleksni čustveni svet subjekta odsev njegove (tudi biološke) preteklosti (Anatomija družine, Anatomija spomina) in življenja v modernem času, z vsemi prednostmi in slabostmi, ki jih ta prinaša. Angažiranost pride najbolj do izraza v ciklu Anatomija migracij, kjer je intimna vpetost subjekta (kot iskalca lastne identitete in pripadnosti) v tragična svetovna dejstva (teme begunstva, brezdomstva, vojn, mej, mednarodne politike itd.) na višku, vendar brez moralističnih podtonov. Pesnik skozi lastno senzibilno pesniško govorico zagovarja univerzalnost človeškega znotraj kulturno-jezikovnih razlik med evropskimi narodi (kar ponazarjajo tudi pasaže v češkem, portugalskem, nemškem in grškem jeziku) in išče stičišča med njimi. S to pomembno temo univerzalnosti dobi zaplankanost, zatohlost in provincialnost slovenskega prostora, kjer je »vse kar sovražimo / tisto po čemer hrepenimo«, groteskne razsežnosti. Pesnik se namreč teme pritlehnega literarnega scenaštva pri nas loti v satirični maniri v ciklu Anatomija poetike, kjer z ostro kritičnostjo in z zvrhano dozo posmehljivosti pokaže na mehanizme ter problematične prakse, ki poganjajo mline slovenske kulture (tako mainstream kot tudi alternative), s tem pa se od nje na simbolični ravni tudi distancira. – Domen Slovinič
VIRGILIO PIÑERA: Hladne zgodbe
Leta 1912 rojeni Virgilio Piñera velja za enega najbolj samosvojih latinskoameriških avtorjev, ki je vplival na vrsto sodobnikov. Najprej se je proslavil kot pesnik, istega leta, kot je izšla njegova prva pesniška zbirka Furije (Las furias, 1941), je napisal tudi svojo prvo dramo Electra Garrigó, ki po mnenju mnogih kritikov zaznamuje vstop kubanske dramatike v moderno dramo. Leta 1942 je začel izdajati revijo Poeta, v kateri je v zadnji številki revije izšla njegova pesnitev Teža otoka (La isla en peso), eno temeljnih besedil kubanske literature 20. stoletja.
Za Virgilia Piñero je bilo med letoma 1946 in 1958 odločilno potovanje in bivanje v Buenos Airesu, kjer je navezal stike z najpomembnejšimi argentinskimi in drugimi avtorji, še posebej z Witoldom Gombrowiczem, in začel objavljati kratke zgodbe. Leta 1956 je pri buenosaireški založbi Losada izšla njegova prva knjiga kratkih zgodb, z naslovom Hladne zgodbe (Cuentos fríos).
Po zmagi revolucije se je vrnil na Kubo, kjer so izhajala njegova dramska in prozna besedila, pa tudi kritike. Leta 1960 so ponovno uprizorili njegovo dramo Electra Garrigó, ki sta si jo med svojim obiskom Kube ogledala tudi Jean Paul Sartre in Simone de Beauvoir. Njegov dramski opus so obogatili novi naslovi, za dramo Dva panična starca (Dos viejos pánicos) je leta 1968 prejel nagrado Casa de las Américas. Umrl je 1979 povsem marginaliziran in osamljen, mnoge njegove kratkoprozne zbirke so izšle posthumno.
Piñerovemu ustvarjanju je literarna veda nadela tudi oznako literature absurda, ki je najbolj zaznavna v njegovi dramatiki, a jo bodo bralci zlahka povezali tudi z njegovimi kratkimi zgodbami. Te močno poudarjajo absurdnost naše eksistence, ki jo motrijo v različnih situacijah in osebah, posameznikih, dvojnikih, pomnoženih podobah itd. Nagovarjajo nas s tematiziranjem uspeha in/ali neuspeha, parodirajo resničnost, tudi svojo lastno, literarno, neumorno kritizirajo ustaljene družbene vloge in norme ter izraze (tudi jezikovnega), predvsem pa preizprašujejo družbene sisteme, tudi kapitalističnega.
Kratkoprozni opus Virgilia Piñere, ki ga slovenski izbor predstavlja v enakem zaporedju kot v izdaji njegovih Zbranih zgodb (Cuentos completos, 2004), prinaša v slovenski mozaik latinskoameriške literature zelo dragocen kamenček. To so zelo samosvoja besedila, ki so doživljala nadvse različne interpretacije in recepcijo, ki jo je v prvi vrsti pogojeval njegov nekonformistični in resnicoljubni značaj brez dlake na jeziku, pa tudi njegovo večkratno disidentstvo nekatolika, homoseksualca in antikastrista.
SODOBNA KUBANSKA IN SLOVENSKA POEZIJA
Dvojezična antologija je začela nastajati leta 2016 na prevajalski delavnici na Kubi, kjer so prevajalci prevajali s pomočjo samih kubanskih pesnikov. Prevodi so se nato nadaljevali, tako da je nastala dvojezična knjiga, ki vsebuje pesmi šestnajstih kubanskih pesnikov različnih generacij, od mednarodno znanih Alexa Pausidesa in Soleide Rios do najmlajših. V knjigi so tudi španski prevodi treh slovenskih pesnikov, ki so sodelovali na delavnici. Tako knjiga prinaša predvsem pregled nad kubansko poezijo. Podobna antologija je hkrati izšla tudi na Kubi in bila pravkar predstavljena na tamkajšnjem knjižnem sejmu.
ŠKUC / Zbirka Lambda:
UROŠ PRAH: Udor
V Udoru, tretji pesniški zbirki Uroša Praha, so telesa (večinoma delavska, živalska, kvirovska, migrantska ali ženska – torej tista, ki so najprej podvržena okoljskim spremembam), njihova hrepenenja in razmerja moči hkrati pomembne in robne figure. Gibljejo se na presvetljenem terenu okolja, devastacije, industrije; teren sam je otipljiv, obravnavan ne z nekakšno humanistično kritiko, temveč skozi poetiko njegove lastne materialnosti. Taljenje permafrosta v Sibiriji, sesuvanje obale v Tuniziji, odprti kopi v Kongu, degradacija ob Muri: vse to je (kot v globaliziranem svetu tako ali tako) tukaj neposredno pred nami. Udorova “krivdna mrežja” nas vežejo na našo usodo. Z zbranim jezikom vršijo “privajanje na dan”, prst, njeno izčrpavanje, erozijo, “se-gretje”; proti koncu pa nekakšno spajanje z vsemi temi procesi (morda tehnološko, morda ne), ozir na preteklo evolucijo, nek pridušeni (celo erotiziran) entuziazem nad vdiranjem okolja vate in nad postajenjem mikrobiološko mnoštvo. Udor je izbočen: toplota in pretirana svetloba v njem sta ogrožajoči in prijetni hkrati. – Karlo Hmeljak & UP
GILLES SEBHAN: Salamander
Gilles Sebhan (1967) je francoski pisatelj in slikar maroškega porekla. Njegovi romani z avtobiografskimi primesmi se posvečajo seksualnosti, kriminaliteti in vprašanjem generacij. Sebhan je tudi biograf Tonya Duverta in Jeana Geneta, kar je nedvomno čutiti v njegovi grobi in hkrati poetični pisavi. Roman Salamander se začne z umorom moškega v eni od kabin pariškega sekskluba. O njem izvemo le, da je bil obseden z mladimi prostituti, ki so ga njemu v užitek pretepali. Zgodbo v zgodbi predstavlja njegov dnevnik, ki nas ponese v njegovo maroško življenje, v skrivnosti ljubezni, nasilnih strasti in zločina.