P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

N E K A J
M I N U T
K A S N E J E
R A Z S T A V A

Razstava: Nekaj minut kasneje.

15. 5. 2018 – 7. 6. 2018, Galerija Škuc

Končna razstava 16. leta Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti.

Voranc Kumar je tekom šolanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje nekaj časa dokumentiral jutranje dogajanje ob kuhanju prve kave v ateljeju. Iz zajetega materiala sta takrat nastala delo Prva kava (2014) in njegovo nadaljevanje oz. ponovitev Radijska igra: Prva kava (2015). Nekaj minut kasneje. se vrača k delu v nastajanju – v polje nejasnosti in necelovitosti. Z razstavo smo kuratorji in umetnik skupaj vnovič posegli v prvotni material, ki, razstavljen večkrat, niha med delom in nečim, kar to (še) ni. V različnih možnih realizacijah ustvarja tok začasnih pomenov, ki nakazuje mnoštvo potencialnih dovršitev dela.

Kumar je izhajal iz problema, kako izmed nešteto stvari določiti objekt in s poskusom njegovega zajetja postopoma graditi delo. Svojo izbiro je zato namenoma omejil in ob začetku projekta postavil pravila, ki so pozneje postala pogoji dela. Petindvajset dni je v ateljeju iz treh zornih kotov minuciozno videodokumentiral dogajanje ob kuhanju prve jutranje kave. Nastalim videoposnetkom je odvzel originalni zvočni zapis in jim dodal naknadno posnete zvoke prostora (foley) in glasbo, ki se je v času snemanja predvajala v ateljeju. Vsakodnevni pogovori med prisotnimi so bili transkribirani in na delih potemnjeni. Pitje kave in vsebina zajetega materiala na tej točki nista bila bistvena, ključen je bil sam postopek. Pomemben del slednjega so medijski prenosi, katerim pri beleženju živega dogajanja neprestano nekaj uhaja, kar se izkaže kot ključno in formativno za vzpostavitev zainteresiranega pogleda. Kumar v praksi ne prehaja enosmerno k avtorskemu poseganju v material, temveč na vseh stopnjah procesa ohranja začetno odprtost, posamezni segmenti pa ne stremijo k enotni končni obliki.

Kuhanje kave je v ospredju kot časovna enota, ki odpira dva nasprotujoča si, a neločljiva pogleda na Kumarjevo delo, v razliki med katerima je projekt sploh lahko vzniknil. Pripravo kave lahko po eni strani razumemo kot arbitraren pogoj, nekaj, kar je že del ateljeja in njegove časovne strukture, kot katera koli druga rutina. Videomaterial je formalno določen s časovnim intervalom kuhanja kave, ki ustvarja izseke nepopolno dokumentiranega vsakdanjika v ateljeju. Po drugi strani pa lahko spremljanje rutinskega kuhanja kave razumemo tudi kot točko, kjer se mimobežnost vsakdana prepleta s procesi učenja (umetnosti), ki so povezani s pozornostjo, usmerjeno v iskanje smisla in pomena. Beleženje lahko v tem primeru vidimo kot čakanje na material, ki bo morda postal umetniško delo.

Na takšen način je Kumar material obravnaval v nadaljevanju, ko je v neartikulirani masi besedila transkriptov poskušal najti zametke pomena in jih z dramaturškimi tehnikami približati obliki zgodbe. Nastalo je več scenarijev, izmed katerih je bil realiziran le eden v formatu kratke radijske igre. V Radijski igri: Prva kava so sošolci izgovarjali lastno, a z avtorjeve strani prikrojeno besedilo in tako ponovno uprizorili izsek zajetega dogajanja. Preobrazba tekstovnega materiala v okorno radijsko igro, v kateri študentje umetnosti zavzamejo mesta igralcev, dodatno podčrta nemožnost preprostega prenosa življenja v polje umetnosti. Tako distancirana drža, ki skuša formo in vsebino črpati iz nujnosti v materialu, kot tudi potapljanje v material,  ki implicira premišljanje in potenciranje umetniške (oz. kuratorske) investicije, se življenja dotikata samo in ravno skozi razlike.

V samonanašalnem postopku oblikovanja razstave je naš kuratorski postopek moč vzporediti s Kumarjevim projektom: iskali smo točke, ki bi lahko oblikovale heterogeno skupino posameznikov v skupnost, v kateri obstaja možnost soobstoja različnih mnenj, pozicij in medsebojnih (ne)skladij.  Ob tem poskuša razstava premisliti tudi lastno paradoksalno pozicijo ter spodletelost, ki sta vpisani v tovrstno vračanje, samorefleksijo in ukvarjanje s pristopi umetnosti do vsakdanjega življenja.

Nekaj minut kasneje skuša eno samo delo razpirati skozi zdrse in ponovitve v delu ter večkratno vračanje k materialu. Slednjega ohranja v vmesnem stanju, v napetosti med materialom in delom, namesto posameznih del ali objektov pa  so v ospredju relacije med posameznimi segmenti v njihovi (ne)jasnosti in (pol)prepustnosti. Gre za poskus vračanja k odloženemu materialu, da bi ta bil aktualiziran in razprt – ustvarjal različne svetove dela ter  vzpostavljal polje mnogoterih in mimobežnih pogledov.

 

Umetnik: Voranc Kumar

Kurator in kuratorke: Urška Aplinc, Maja Burja, Anja Guid, Ajda Ana Kocutar, Iza Pevec, Adrijan Praznik

Mentor in mentorica: Alenka Gregorič, Miran Mohar; Vodja šole: Miha Kelemina.

 

Spremljevalni dogodki:

torek, 22. 5., ob 18. uri – vodstvo po razstavi s kuratorji

torek, 29. 5., ob 18. uri – vodstvo po razstavi z umetnikom

četrtek, 7. 6., ob 18. uri. – zaključno vodstvo po razstavi

Razstavo bo pospremil katalog. O spremljevalnem programu in izdaji kataloga vas bomo sproti obveščali na spletnih straneh www.scca-ljubljana.si in www.worldofart.org.

 


Produkcija: SCCA–Ljubljana, Zavod za sodobno umetnost / Šola Svet umetnosti

Koprodukcija: Galerija Škuc

Sponzorji:Riko d. o. o., Zavarovalnica Sava, d. d., New Moment, d. o. o., Elektro Ljubljana, d. d.

Zahvale: Modri kot

 

Končno razstavo šole Svet umetnosti in razstavni program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.