19.00 €
Pesniška zbirka Toma Vebra Do tu sega gozd je nastala v času, ko so temeljne človekove svoboščine in pravice ogrožene in zamejene. Utesnjenost in iskanje poti za dostojno življenje v temelju določata njegov pesniški glas, ki pravi »lahko se premikam / lahko sem svoboden / pa čeprav / le od meje do meje«. Ker se zaveda, da posameznik nima dovolj moči, da bi spreminjal meje in širil prostor demokratičnega sobivanja, se obrača k soljudem. Drugi, ki jih nagovarja, so njegovi ljubimci, mama, babica, pesmi pa se razpirajo tudi govorici drugih slovenskih in tujih pesnikov, francoskega slikarja in slovenskih strokovnjakov za protikoronske ukrepe.
Pesmi slikajo sodobno družbeno realnost, toda njihove teme so večne: posameznikova identiteta, ljubezen, erotika in nasilje. V središču je homoerotična ljubezen, včasih nazorno poltena, spet drugič skrivnostna in hrepenenjska. Ker ljubezen ne pozna meja, v pesmih prav vsak bralec lahko odkrije odtenke lastnega čustvovanja in čutenja, toliko bolj, ker avtor uporablja izredno bogat emocionalni register in se ne sramuje razkrivanja svoje zasebnosti.
Večina pesmi je izrazito tenkočutnih in liričnih, taki so tudi dokumentaristični prizori urbanega vsakdana, ki prehajajo v sinestezije, proti koncu zbirke pa nas v nekaj družbenoangažiranih pesmih preseneti agresiven jezik, ki ga pri Vebru nismo bili vajeni. Z njimi bralca predrami iz otopelosti, v katero ga sili neoliberalna propagandna iluzija, ki zakriva resničnost homofobnega in do vseh marginaliziranih skupin vse bolj sovražnega sveta. Vebrova poezija noče biti udobno zatočišče, ampak je neposredna zato, ker tudi od bralca terja kritično držo.
Velikokrat se Vebrove pesmi gibljejo na čutnem in spoznavnem robu, saj ne pristajajo na svet, kakršen je, ampak ga želijo razpreti novim možnostim. »Morda bi ljubil drugače / v drugem jeziku,« se sprašuje pesnik in s tem, ko ljubezen in medčloveške odnose osvobaja utečenih konvencij in dogem, nagovarja tisto najbolj ranljivo v nas in nas poziva k skupnemu trudu za drugačen, boljši svet.
Igor Divjak
***
Stegujem se preko okenske police
z očmi krožim čez mesto
vidim neke premike
zamahe v samoto
izmenično srkam zelen čaj z riževim mlekom
in kadim tvoje cigarete
v razkoraku čakam
pohlepno se krčim
ježim kakor mačka
pred napadom
da drgetam z vsem
kar se lahko
v sekundi zlomi
čakam te
zmeraj glasneje
opazuješ me
v zasedi
z očmi grebeš
po mojem razgretem telesu
nameriš
pritisneš
izstreliš.
***
Jutra
ki se lenobno pretopijo
v večer
ne puščajo sledi
ne obžalovanja
na verandi
kot iz kakega črno-belega filma
gin tonik in vonj po jasminu
vse zdrsne
v rumeno
ko iz morja
stopi poželenje.
JAZBEC
Z nohti praskam odrevenelo telo jazbeca.
Pipam mastno rjavo dlako,
ljubkujem mehke brčice.
Midva, jazbec, sredi zlatega polja
kot star zaljubljen par.
Jazbec, ko bi le vedel,
ko bi le slutil.
Moje srce bije le zate.
Ne moti me smrad,
ki se vije od tvojega preperelega telesa.
Ne moti me družba mušic,
ki srkajo sladko tekočino iz tvojih zenic.
Jazbec,
toliko vsega bi ti rad zaupal.
Kako me tvoji zobki spominjajo na ostre stene gora,
tvoja gosta dlaka na širne bregove macesnov,
tvoj sladek vonj na prastar humus.
Rad bi te odprl.
Si pasel oči nad prepletom žil in organov,
ki sestavljajo nekaj tako plemenitega.
Rad bi te izdolbel
in polizal zadnjo koščico tvojega blata.
Si odel tvojo žimnato dlako,
nataknil bele zobke in rep in postal ti!
Moj dragi jazbec.
Z GoOptijem z Dunaja v Maribor, 19. januar 2020
***
Začni govoriti v ednini
pička ti materna
ne si vtetoviraj na čelo
in izbriši si ta neumni nasmeh
z obraza
vse kar ti divja pred očmi
je pleh navlaka
ki jo izsiljujeta
nacionalka in bonton
s katerim so nas že pitali
kot prvošolčke z rumenimi ruticami
če ti paše piši družbeno angažirano poezijo
in se ponavljaj po dolgem in po čez
prežveči samega sebe
in uporabljaj tiste seksi rimice
na katere si ga zvečer na skrivaj svaljkaš
kaj če boš jutri crknil
morda te bo zbil kak ultra moderen avto na elektriko
ki ga radi vozijo moški z man bun-om in pisanimi nogavicami
tebi pa se bo pred očmi v počasnem filmu odvilo življenje
in te bo spreletelo
faaaaaak!!!
zakaj nisem pisal
več stopic
laških enajstercev
in rim na i???