Tom Veber: Do tu sega gozd

Pesniška zbirka Toma Vebra Do tu sega gozd je nastala v času, ko so temeljne človekove svoboščine in pravice ogrožene in zamejene. Utesnjenost in iskanje poti za dostojno življenje v temelju določata njegov pesniški glas, ki pravi »lahko se premikam / lahko sem svoboden / pa čeprav / le od meje do meje«. Ker se zaveda, da posameznik nima dovolj moči, da bi spreminjal meje in širil prostor demokratičnega sobivanja, se obrača k soljudem. Drugi, ki jih nagovarja, so njegovi ljubimci, mama, babica, pesmi pa se razpirajo tudi govorici drugih slovenskih in tujih pesnikov, francoskega slikarja in slovenskih strokovnjakov za protikoronske ukrepe.

Pesmi slikajo sodobno družbeno realnost, toda njihove teme so večne: posameznikova identiteta, ljubezen, erotika in nasilje. V središču je homoerotična ljubezen, včasih nazorno poltena, spet drugič skrivnostna in hrepenenjska. Ker ljubezen ne pozna meja, v pesmih prav vsak bralec lahko odkrije odtenke lastnega čustvovanja in čutenja, toliko bolj, ker avtor uporablja izredno bogat emocionalni register in se ne sramuje razkrivanja svoje zasebnosti.

Večina pesmi je izrazito tenkočutnih in liričnih, taki so tudi dokumentaristični prizori urbanega vsakdana, ki prehajajo v sinestezije, proti koncu zbirke pa nas v nekaj družbenoangažiranih pesmih preseneti agresiven jezik, ki ga pri Vebru nismo bili vajeni. Z njimi bralca predrami iz otopelosti, v katero ga sili neoliberalna propagandna iluzija, ki zakriva resničnost homofobnega in do vseh marginaliziranih skupin vse bolj sovražnega sveta. Vebrova poezija noče biti udobno zatočišče, ampak je neposredna zato, ker tudi od bralca terja kritično držo.

Velikokrat se Vebrove pesmi gibljejo na čutnem in spoznavnem robu, saj ne pristajajo na svet, kakršen je, ampak ga želijo razpreti novim možnostim. »Morda bi ljubil drugače / v drugem jeziku,« se sprašuje pesnik in s tem, ko ljubezen in medčloveške odnose osvobaja utečenih konvencij in dogem, nagovarja tisto najbolj ranljivo v nas in nas poziva k skupnemu trudu za drugačen, boljši svet.

 

Igor Divjak

 

 

 

***

Stegujem se preko okenske police

z očmi krožim čez mesto

vidim neke premike

zamahe v samoto

izmenično srkam zelen čaj z riževim mlekom

in kadim tvoje cigarete

v razkoraku čakam

pohlepno se krčim

ježim kakor mačka

pred napadom

da drgetam z vsem

kar se lahko

v sekundi zlomi

čakam te

zmeraj glasneje

opazuješ me

v zasedi

z očmi grebeš

po mojem razgretem telesu

nameriš

pritisneš

izstreliš.

 

 

***

Jutra

ki se lenobno pretopijo

v večer

ne puščajo sledi

ne obžalovanja

na verandi

kot iz kakega črno-belega filma

gin tonik in vonj po jasminu

vse zdrsne

v rumeno

ko iz morja

stopi poželenje.

 

 

JAZBEC

 

Z nohti praskam odrevenelo telo jazbeca.

Pipam mastno rjavo dlako,

ljubkujem mehke brčice.

Midva, jazbec, sredi zlatega polja

kot star zaljubljen par.

 

Jazbec, ko bi le vedel,

ko bi le slutil.

Moje srce bije le zate.

Ne moti me smrad,

ki se vije od tvojega preperelega telesa.

Ne moti me družba mušic,

ki srkajo sladko tekočino iz tvojih zenic.

 

Jazbec,

toliko vsega bi ti rad zaupal.

Kako me tvoji zobki spominjajo na ostre stene gora,

tvoja gosta dlaka na širne bregove macesnov,

tvoj sladek vonj na prastar humus.

 

Rad bi te odprl.

Si pasel oči nad prepletom žil in organov,

ki sestavljajo nekaj tako plemenitega.

Rad bi te izdolbel

in polizal zadnjo koščico tvojega blata.

 

Si odel tvojo žimnato dlako,

nataknil bele zobke in rep in postal ti!

Moj dragi jazbec.

 

 

 

 

Z GoOptijem z Dunaja v Maribor, 19. januar 2020

***

Začni govoriti v ednini

pička ti materna

ne si vtetoviraj na čelo

in izbriši si ta neumni nasmeh

z obraza

 

vse kar ti divja pred očmi

je pleh navlaka

ki jo izsiljujeta

nacionalka in bonton

s katerim so nas že pitali

kot prvošolčke z rumenimi ruticami

 

če ti paše piši družbeno angažirano poezijo

in se ponavljaj po dolgem in po čez

prežveči samega sebe

in uporabljaj tiste seksi rimice

na katere si ga zvečer na skrivaj svaljkaš

 

kaj če boš jutri crknil

morda te bo zbil kak ultra moderen avto na elektriko

ki ga radi vozijo moški z man bun-om in pisanimi nogavicami

tebi pa se bo pred očmi v počasnem filmu odvilo življenje

in te bo spreletelo

faaaaaak!!!

zakaj nisem pisal

več stopic

laških enajstercev

in rim na i???