P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

Milan Šelj: Slediti neizgovorjenemu

20.00 

Preveč, vse preveč poezije, pesnikov, pesnic se skriva v mrtvem, ogolelem, zaprtem jeziku, da jim le ne bi bilo treba napadati, se braniti, ljubiti, sovražiti, obsojati, pripadati, biti slab, biti dober, biti živ. Milanov pesniški svet je včasih bolj prozen, dogodkoven, včasih bolj poetski, lirski, kot da se v teh premenah izmenjujejo časi za akcijo in časi za introspekcijo. A nad celotnim njegovim opusom se boči osnovna plemenita razsvetljenska zaveza: pisanje o svobodi.

Osnovno sporočilo pričujoče zbirke je verz iz sedme pesmi: »Od koder prihajam, nisem mogel nikoli pogledati ven. V tej deželi, kjer sem, ne morem pogledati noter«. Morda so ti »prostori brezdomstva, izklesani v stene«, Milanova tujska, migrantska pozicija. Morda je ta neutrudljiva želja, te viseče pasti, kletke brez oken in vrat, gejevsko življenje, večno v primežu represije ali v hladni, odtujeni mimobežnosti ali v neskončnem preizpraševanju skladnosti med ljubimcema. Morda je to elementarno čutenje bolečine in razpoke do sveta. Gotovo pa je, da homoseksualni literati in literatinje pogosto pišemo o apatridstvu, nenaseljenosti, nenaseljivosti, nespokoju. Lahko bi v neskončnost razpravljala o tej ahasverski homoseksualni subjektiviteti. Kajti kljub hipnim momentom krhkega miru, homoseksualnost je in ostaja civilizacijski škandal.

Slediti neizgovorjenemu? Milan Šelj je to naredil. Piše, da vztraja. Piše, da hoče gledati svetlobi vsak dan v obraz. Ne, želje ni mogoče socializirati. V teh časih absolutne normiranosti in naturalizacije, skoraj že higienizacije vsakršnih identitet, homoseksualnih, heteroseksualnih ali transseksualnih, prav vseeno je, je imenitno in dobrodošlo in življenjskega pomena in družbenega pomena brati o akterju, ki ostaja iznad socialnih lovilcev, ker ve, da so iluzija. In še pomembneje: avtorjeva verodostojnost ne sme biti le v potenci napisanega, v slogovnem mojstrstvu, temveč predvsem v živetju eksistencialnega tveganja, ki ga apatridstvo prinaša. Svoboda je kritika. Svoboda je pisanje o trpljenju. Svoboda je negacija. Naj ne uniči še tega pesnika. Svoboda je odhod. Pojdimo.

Kategoriji: ,