P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

Jedrt Lapuh Maležič: Bojne barve

20.00 

Iskanje telesne bližine je že tako povezano z zagatami in majavimi mostovi preko vrzeli. Še toliko manj je uhojena pot do bližine med dvema ženskama, v katero je vedno vtkana neka nuja po razkritju identitete. Tako v začetnih zgodbah junakinjino približevanje izbranki zahteva hkratno oddaljevanje po ovinkih, najpogosteje preko moških. Ti so večkrat v vlogi nujnih, čeprav odvečnih ljubezenskih posrednikov in nadomestkov, s katerimi se lezbično željo ohranja v varnem območju. Velikokrat pa »osumljeni«, ki jih zanima isti spol, ta interes še raje obesijo komu drugemu ali drugi. Junakinja se pogosto znajde v vmesnem prostoru, med strejtovskim in homosvetom, med muko prikrivanja in bližajočo se apokalipso razgaljanja, tako rekoč v sladkih vicah predrazkritja, ki jih primerja s sprehajanjem po rezilu. Zato si pred odhodom med ljudi, kjer jo najbolj zanima določena ženska, nadene šminko, bojne barve, čeprav se še bolj kot z okoljem bojuje sama s sabo. Tudi za pripovedi z že deklariranimi lezbičnimi pari, ki si ustvarijo družino ali pa se razhajajo in preigravajo že preverjene scenarije partnerske drame, je značilno neko prečenje, ki kaže na globalno nemoč približevanja drugemu, pravzaprav drugi. Ravno tako pa so kratke zgodbe prodorne avtorice Jedrt Lapuh Maležič prežete z neposrednim jezikom in s humorjem, ki nam glavne like približata kot povsem vsakdanje in prepričljive modele, ki dihajo, nakladajo, se izmikajo, kolnejo, tenko piskajo, se napihujejo in tako ali drugače razkrivajo in krvavijo čisto blizu nas. Najdemo jih v Savcu, v ljubljanskih klubih ali pa v domovih za ostarele, kjer se nastavlja mlad gej ali pa skin podnevi neguje starko, ponoči pa nerodno prakticira dežurno sovraštvo. Vsi pa nam vzbudijo občutek, da smo jih že nekje srečali in slišali, vendar še nikoli tako zbrane, strnjene in ujete v eni sami knjigi.

Suzana Tratnik

/ odlomek /

Organsko tvoja

»Čao, lutka, lutkica, ej, maco, ksksks!« zaslišim izza hrbta. Na kolesu pridivja za mano in užaljeno trešči v teglc z mačehami, kot da sem se dolžna javiti na njene sike. »Ej, miš, naslikala sem ti nekaj lepega,« zagruli. Da vidim čudo preveliko, pomislim in odcapljam za njo nekaj ulic stran, v atelje. Vozi hitro in nič ne kaže, da bo razjahala, jaz pa tudi ne nameravam pospeševati. Prestopim njeno razklumpano kolo ob pragu razvaline starega vrtca in vstopim med vonje barvil. Tukaj sta se dajali dol ves ta cajt, zato se zazdi, da zaudarja po čikih s fukom. Mogoče tudi samo po čikih, ampak vseeno z gnusom odrinem vrata. Že stoji pred zastrtim platnom na stojalu in se mi reži v ksiht, kot da ničesar ne vem.

»Si pripravljena?« zmagoslavno naznani otvoritev privat razstave. »Tole lahko odneseš domov, ta je zate,« reče, ko odmahne šotorsko krilo s stojala in čaka na odziv. V resnici ni slabo, samo ujezi me, ker bi ji lahko bilo že jasno, da slike nimam kam postavit. Lahko jo prodam, lahko jo podarim, lahko se poščijem nanjo, odkar ne živiva več skupaj, pa je ne morem obesit na steno, ker domujem pri mamici dragi in spim na raztegljivem fotelju pred kaminom, ki je, če imam srečo, založen z drvmi.

Tako torej zgolj diplomatsko rečem: »Kaj pa je hotela avtorica povedati s temi jajcevodi?« in pokažem na rdeče vijuge v obliki vehementno izrisane črke U. »Avtorica jih je naslikala s svojo krvjo,« mi odvrne z nasmehom, »in zdaj ti jih podarja. Tebi,« še zavrta vame, da opazim barvo za njenim nohtom na kazalcu. Ni kri, samo akril je. Verjetno je pričakovala, da se bom zgrudila na kolena in ji poljubila stopala. V resnici ni slabo, premišljujem in si ogledujem abstrakcijo. Istočasno s kotičkom očesa vidim, kako je s kuhalnika v kotu pograbila še okrušeno džezvo in čopič. Zdaj mi bo ponudila kofe in bom kupljena, kot zmeraj doslej. Vendar namesto povabila pomoči čopič v kavo in nato z njim naslika na platno nekaj kocin. Če so bili prej jajcevodi, so to podpazduhe, ampak kaj jaz vem. Nisem umetniško navdahnjena. »Ta slika je organsko tvoja,« mi kaže – »tukaj je sladoled, ki si ga pustila stopljenega ležat na mizi, tole je kečap, ki ga ne maraš, in tisto tamle, no, tisto ugani sama.«

Pristopim in se zazrem v čačko zelene barve. Lahko bi bil jebeni wasabi, ki sem ji ga prinesla v dar pred več tedni, lahko zaradi mene tudi smrkelj. Nimam pojma, kaj si je namaštala tokrat, in vse manj me zanima, kaj je želela upodobiti, zato raje vprašam: »Tisti grafit, saj veš, na mojem bloku,« ob čemer privzdigne obrvi, »a si bila ti?« Ne ve, kaj bi odgovorila, in kot da ne ve, kateri grafit mislim. Zmiguje in se spreneveda. Tudi jaz imam nekaj zate, v moji dlani te čaka. Tak focen ti bom stisnila, da bodo s tabo plakatirali po obvoznici, premišljujem, a molčim.

»Nekaj moraš vedet, miš,« mi reče. »Ničesar si nisva obljubili in ne gre tako, da bi se zdaj vezali na dolgi rok, ker sem ti pač ponudila prenočišče.« Ubila jo bom. »Zakaj si naflodrala grafit na mojo steno?« vztrajam. »Kot da nimaš dovolj placev, ki jih lahko posvinjaš in preližeš, kot da sem ti kdaj pustila vrata zaprta, če bi mi za spremembo hotela povedat, kaj te teži. Pozvoni drugič, kot človek, pa se bova zmenili,« ji rečem in se komaj zadržim, da ne pljunem na njeno organsko umetnino.

»Ja. Jaz sem napisala. Zdelo se mi je, da ti bo koristilo,« končno zine. »Saj ni bilo nič takega. Saj nisi edina Sara v Ljubljani, če te spet skrbijo sosedje. In nihče ne ve, česa je konec. Koncept, miš, na koncept pomisli.« Mislim samo na to, da me hoče ponucat za svoj zasebni jojo. Bejži, pridi, bejži, pridi. Da nisem prišla po sliko, ki mi jo podarja, temveč sem se prišla dat dol v razfukan atelje s pošvedrano egomaniakinjo, ki me vara in ki me verjetno od samega začetka sploh noče, in da sem se nenazadnje odzvala na njen poceni ksksks s kolesa.

Če sva že tukaj, potem lahko mirno opraviva. Uležem se na edini kavč pod stojalom za meni namenjeno sliko iz njene krvi in slečem plašč. »Ti … če me že nateguješ, a imam lahko vsaj kaj od tega?« Zbegano me pogleda. »Prišla sem in zdaj bi imela svojo dozo, prosim. Mudi se mi domov v poflodran blok in spominek rabim, da bom lažje zaspala. Sleci se. Kar hitro. Štopam. Rada bi videla tvoje brazgotine.« Ob tem pogledam na uro in izvlečem telefon iz žepa plašča poleg sebe. Ne bo se slekla, to mi je jasno, zanima me pa, na katero karto bo tokrat stavila čast in slavo. To je namreč, zaradi česar sva tukaj, ni? Čast. In slava.

Obrne se k sliki in začne razlagat. »Tale linija so tvoja stegna, tukaj sem si z britvico zarezala v gleženj, na, poglej, tukaj se mi vidi. Tole so ramena, tukaj sem si z olfa nožem izdolbla piko na …«

»Boli me kurac, kje si šarila s svojimi pipci,« jo prekinem. »Sleci se, da ti vidim koncept,« strupeno ponovim. Zavzdihne in ne razume. Ne razume, da nisem želela nič drugega kot malo spoštovanja, in da se resnično takoj zdajle komot dava dol, ne moreva pa diskutirat o organski umetnosti, ker se mi je ne da več poslušat. Prižgem kamero na telefonu. »Zdaj si ti subjekt, pa bom o tebi posnela film in ti ga podarila. Kako vesela boš! Samo pomisli, umetnino ti bom dala,« rečem zlohotno. Igra moči me začenja vse preveč zanimati, ko jo snemam s telefonsko kamero in ko vidim, da bi moral nekdo res povedati obema, da je konec.

Lahko bi mi ona strgala telefon iz roke in lahko bi ji jaz razparala sliko na dvoje. Namesto tega sem se poklapano vrnila domov in posnetek izbrisala, kakor je ona čez nekaj dni z gobico in vedrom brisala grafit na steni našega bloka. Hišnica se je ustavila ob njej in ji rekla: »Pa menda niso spet razgrajali tisti iz starega vrtca. Kako lepo od vas, da brišete te packarije. Saj ste iz hiše, kajne? Večkrat vas vidim.« Milada je molčala in drgnila grafit:

»Povejte Sari, da je konec.«

Kategoriji: ,