P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

DONIRAJ

Ignacy Karpowicz: Ljubezen

19.00 

Ignacy Karpowicz (1976, Białystok) je študiral iberistiko in afrikanistiko na Varšavski univerzi. Doslej je napisal osem knjig: romane Švoh (2006), Čudež (2007), Geste (2008), Baladine in romance (2010, slov. 2013), osti (2013, slov. 2017), Sonjka (2014) in Ljubezen (2017) ter romaneskni potopis po Etiopiji Cesarjev novi cvet in čebele (2007). Velja za enega najzanimivejših avtorjev svoje generacije in bleščečega stilista. Za svoje delo je prejel »potni list« Polityke (2010), Nike po izboru bralcev (2014) in štirikrat białystoško nagrado W. Kazaneckega. Njegovi romani so prevedeni v angleščino, bolgarščino, francoščino, litovščino, madžarščino, nemščino, španščino, slovenščino in ukrajinščino.

 

Roman Ljubezen govori o homoseksualni ljubezni v senci družbene stigme, homofobije in avtohomofobije. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh – v preteklosti, distopični prihodnosti, brezčasju pravljice in sodobnosti – ki jih povezuje ponavljanje motivov, imen junakov in navezav na pisateljev dosedanji opus. Pripoved o pisatelju Jarosławu Iwaszkiewiczu skozi oči njegove žene, v duhu njunega časa prepletena s sublimacijami in nedorečenostmi, slika posledice življenja v laži. Distopična zgodba stanje aktualne homofobne poljske politike preslikuje v bližnjo prihodnost. Pravljični segment o nesebičnem prijateljstvu uvaja telo, trpeče v bolezni, podobno kot vložna izpoved prvoosebnega naratorja o premagovanju odpora do lastne telesnosti. Knjiga je tudi svojevrsten literarni eksperiment, ki združuje štiri pripovedne konvencije ter kompleksnost sloga dosega s stilizacijo, citatnostjo, leksikalnim razponom od arhaizmov do neologizmov in mestoma lirično jezikovno svežino.

Jana Unuk je iz poljščine, srbohrvaščine in angleščine prevedla številne knjige avtorjev, kot so O. Tokarczuk, M. Tulli, P. Huelle, B. Schulz, C. Miłosz, W. Szymborska, A. świrszczyńska, T. Różewicz, A. Wat, V. Woolf, I. B. Singer, D. Karahasan in drugi. Leta 2006 je prejela Sovretovo nagrado.

 

/ odlomek /

Laži spominjajo na umazanijo. Če se človek ne umiva in ne pospravlja, postaja vse vedno bolj umazano – izgublja barvo, včasih celo obliko. Bledijo prijateljstva, razblinja se notranja srž bitja. Vse postaja drugačno: manj natančno in manj boleče.

Ne vem, ali se človek rodi s prvo lažjo. Če je tako, kakšna je? Jok nahranjenega dojenčka, da bi pritegnil materino pozornost? Sem, ko sem jokal, hlinil lakoto ali bolečino? Ali pa se sploh nisem pretvarjal, ampak sem bil preplašen, tako kot vsakdo, ko njegov svet na lepem preneha določati meja materinih notranjih tkiv?

Spominjam se prve laži, se pravi – prve laži, ki se je spominjam, saj so vendar lahko bile že kakšne zgodnejše. Hotel sem iz hladilnika potegniti pecivo ali čokolado in sem razbil skledo s solato. Staršem sem rekel, da je to naredil moj mlajši brat. Mati me je krcnila zaradi tega, ker nisem pazil na brata, torej sem bil tako ali tako kaznovan, vendar ne za to, kar sem naredil, ampak za to, česar nisem naredil, saj sem na brata skrbno pazil. Zdaj mislim, da ima kazen v sebi nekaj univerzalnega, da je kaznovanje za zatajitev sebe in lastnih dejanj globoko pravično. Toda problem je v tem, da smo pogosto kaznovani za to, kar smo, in za lastna dejanja.

Zato pa nimam dvomov glede naglavne laži, laži, ki me je noč in dan spremljala več kot trideset let. Včasih sem to laž razkril pred bližnjimi ljudmi zvečer pri večerji ali pa se je sama razkrila pred povsem neznanimi ljudmi v temni uličici, pred svetom pa sem bil popolnoma zlagan človek.

Naglavno laž so že tako vneto in na široko razdelale literatura, psihologija in različne znanosti, da je človeka sram, da bi jo priznal. Kdor nosi v sebi takšno laž, se dozdeva slaboten in strahopeten. Ker česa pa se lahko tu boji? Toda takšna je narava te laži – strah. In sram.

No, torej o tem. Naglavna laž. Nisem hotel priznati pred svetom, da sem homoseksualec. Sam pred seboj sem se počasi privajal na to, da je moja biseksualnost pobožna želja ter prej teoretična kot resnična in utemeljena v praksi. Pred seboj sem napredoval hitreje kot pred svetom. Tako različni hitrosti sta morali privesti do nesreče, paradoksno v obdobju, ko se mi je dozdevalo, da moja eksistenca pred svetom dohiteva mojo eksistenco pred samim seboj. Tako kot s skledo s solato – nekdo ni bil kaznovan za to, kar je bil, ampak za to, česar nisem naredil.

 

***

Problem imam s telesom, moje telo pa z mano. V kratkem jih bova imela oba po štirideset. Skupaj sva prehodila dolgo pot, včasih sva se celo marala, običajno za kratek čas in v posebnih okoliščinah.

Nikoli na primer nisem maral, kadar se me je kdo dotikal. Poljubiti se v pozdrav, objeti, stisniti se h komu – lepo prosim.

Mislim, da je vzrok tičal v nezmožnosti sprejemanja užitka, ki bi ga dajalo nekaj, česar nisem maral, se pravi moje lastno telo.

Nisem mu zaupal. Lahko je na kom za dolgo zadržalo pogled ali pa koga držalo za roko. Lahko je zardelo kot kuhan rak ali bilo trmasto kot mula. Nisem zaupal telesu, zato nisem maral, da bi se ga kdo dotikal. V vsakem hipu, ponavljam, me je bilo pripravljeno izdati. Vsaka taka izdaja bi se lahko končala z zmerjanjem, fizično agresijo, v najboljšem primeru pa – z obrekovanjem, podtikanjem in posmehom. Svoje telo sem imel za najbližjega sovražnika. Sovražnika, s katerim sem spal od malih nog.

Telo pa mi je spet odgovarjalo s podobnim pomanjkanjem zaupanja in volje do sodelovanja. Ni nameravalo stati v pozoru, napeto. Imelo je lastne potrebe, razhajajoče se – tako sem sodil – z mojimi. Hotelo je biti dotikano, predvsem pa sprejemano. Niti ne od drugih, samo od mene. Ravno tega pa mu nisem znal dati.

Zdaj vem, da sem postal do svojega telesa takšen, kakršno je bilo do mene okolje – homofoben. Homofobije sem se navlekel z osmozo, žarišča katere izbruhnejo v okolju, oropanem empatije, zato pa prežetem z nezaupanjem in hinavščino. Moja homofobija je bila drugega reda, težje jo je bilo prestreči in diagnosticirati, bila je daleč od prostaškega: »buzeriranje prepovedano«. Vsi tisti: ne zanima me, kdo s kom spi; ah, kar naj po svoje živijo, čeprav to ni normalno; nič nimam proti temu, da se le ne razkazujejo. No, saj. Nisem spal, kar naj po svoje sem živel in prav tako nisem imel nič proti temu, vsaj v grobem ne, da se le nisem razkazoval. Do samega sebe sem bil enak kot okolje. V zavetju noči – dobro; po sončnem vzhodu ali v pogovoru – slabo. Ponavljam, bil sem homofob v odnosu do sebe, čeprav tega nisem vedel in uradno nisem imel proti gejem nič. Nič, kar bi lahko povedal, nič, kar bi lahko storil. Nič, kar bi lahko podaril.

Takšna ločitev telesa od razuma ni mogla trajati večno. Morala se je kdaj in kako končati. Lahko bi vstopil v ultradesničarsko organizacijo ali začel trenirati boks. Lahko bi postal menih ali prostovoljec v Afriki, kar sem sicer postal za pol leta z obžalovanja vrednimi posledicami. Potrdilo se je, da je težko pomagati pomoči potrebnim, kadar si sam v stiski. Namesto tega sem na sebi izvajal večletni in večstopenjski postopek ločitve telesa od erotičnega užitka in erotičnega užitka od sebe.

Zlagal bi se, če bi trdil, da sem to počel popolnoma zavestno. Sploh se nisem zavedal, da izvajam takšno operacijo. To se je preprosto dogajalo, kot mesečnost pri mesečniku. Korak za letom, leto za korakom, vse dokler nisem prišel do stene, oprt ob katero – tako sem menil – bom dočakal konec življenja. Nehal sem prakticirati seks. Seks sem prakticiral v besedilih, ki sem jih pisal. Namesto fantazije sem vključil pornič, ki me je zdolgočasil po dobrih desetih sekundah.

Na nič nisem čakal. Izogibal sem se moškim, zlasti tistim, ki so se kakor koli zanimali zame. Izogibal sem se tudi moškim, ki so zbujali moje zanimanje. Ter sebi samemu. Najbolj sem se poskušal izogibati sebi.

Ne moreš se izogniti sebi, če si ti sam in v sebi. Nujno je, da najdeš kak drug kraj ali prostor, drugo referenčno točko, v kateri se lahko končno z olajšanjem izgubiš iz vidnega polja.

Do pred kratkim sem mislil, da sem preživel vse, kar sem preživel, zato ker človek živi, dokler ne umre. Takšenle neposrečen bon mot. Od pred kratkim razumem, da sem našel varen in upanje zbujajoč prostor. Zatočišče.

To zatočišče je bila literatura. Knjiga mnogih zgodb. V njej in po njeni zaslugi sem lahko marljivo rezljal boljše svetove in lepše ljubezni, sebe pa sem lahko izrezljal iz aktualne resničnosti in tesnobe. Po njeni zaslugi sem vsak dan vstal in zaspal brez poskusov samomora. Zaradi nje se mi je kdaj primerilo celo, da sem bruhnil v smeh in naredil kaj dobrega za druge. Konec ljubezni, ki sem jih sam napisal, običajno ne do konca izpolnjenih, pa me ni žalostil. Ni me žalostil, ker so se dogajale, četudi ne čisto do konca, saj je bilo to tako ali tako več, kot je doletevalo mene. Pripovedoval sem zgodbe, da bi živel. Da ne bi vodil samega sebe po nedogodenih dogodkih in neizkoriščenih prilikah in sobah. Po praznih mestih v koledarju, v postelji in življenju.

Nikoli si ne bi mislil, da bom to povedal resno, brez senčice ironije, toda literatura me je rešila.

 

Kategorije: , ,