P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

Gojmir Polajnar: Atlantis

14.00 

Najnovejša kratka proza Gojmirja Polajnarja ostaja zvesta duhu avtorjevih predhodnih knjig, s tem pa tudi sorazmerno neobičajna za družbene okvire, v katerih bo ugledala luč dneva – a vsaka količkaj produktivna bralska izkušnja potrjuje, da ji je slednje lahko samo v prid. Kot vse bolj domišljene se razkrivajo Polajnarjeve pripovedne strategije, ki so jih razne kritiške antilogike že utegnile brati kot neverodostojne, nefokusirane ali nerazumljive (kot projekcijo lastnega neznanja in nelagodja, skratka): ob sunkovitih preskokih med žanrsko heterogenimi diskurzi se kot podstat “insceniranega” sveta vzpostavlja predvsem pluralna in fluidna seksualnost/tekstualnost govorcev/govork (nezanemarljiv del knjige je izpisan v ženskih edninskih oblikah) in drugih protagonistov, ki temelji na igrivem proizvajanju neskončnih odlogov in zastranitev, pri čemer pa, paradoksalno, užitek nikakor ne umanjka: postopno odstiranje miselno in čutno dražljivih “individualnih”, “zasebnih” obsesij in fantazmov (lucidne “kvaziesejistične” pasaže ponazorijo njihovo vpetost v sfero “javnega”, zunaj katere jih preprosto ni moč misliti) vodi k izostritvi pogleda, ki naj se razpre odkrivanju dotlej neslutenih pokrajin – v naslednjem koraku pa k dejavnemu (so)oblikovanju svobodnejših prostorov/svetov.

 

Gašper Malej

Kategoriji: ,