P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

DONIRAJ

Gilles Sebhan: Salamander

20.00 

Gilles Sebhan (1967) je francoski pisatelj in slikar maroškega porekla. Njegovi romani z avtobiografskimi primesmi se posvečajo seksualnosti, kriminaliteti in vprašanjem generacij. Sebhan je tudi biograf Tonya Duverta in Jeana Geneta, kar je nedvomno čutiti v njegovi grobi in hkrati poetični pisavi. Roman Salamander se začne z umorom moškega v eni od kabin pariškega sekskluba. O njem izvemo le, da je bil obseden z mladimi prostituti, ki so ga njemu v užitek pretepali. Zgodbo v zgodbi predstavlja njegov dnevnik, ki nas ponese v njegovo maroško življenje, v skrivnosti ljubezni, nasilnih strasti in zločina.

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge, Duvert, Rachid O, Leftah, Ceccatty, Izoard, Lambert in Lindon.

 

/ odlomek /

 

Sreda

Kurbica, znan po svojem ogromnem tiču, me vabi v kabino. Nič posebnega mi ne predlaga, rad bi le, da gledam, a preplavi me naslada, na vročičen račun njegovega denarja na mali leseni klopi modre barve, na kateri se je tekom let med tako različnimi tipi zgodilo toliko stvari, da bi lahko iz pomešanih spominov nastala ogabna marmelada. Dvigne glavo, zmagoslavno. Srb je, ali nekaj takega, in tisti, ki ga poznajo, se pravi ves ta živelj kabin, mu pravijo sveti Michel. Vprašam ga, ali je njegov tič junakovo kopje ali pa je prej premagana pošast. Mihail ne pozna te zgodbe, a brez oklevanja reče, da pošast, ker se mu to zdi bolj laskavo. Vseeno skomigne z rameni in zdim se mu čudaški. V vsakem primeru je zdaj spet povsem oblečen in nared za delo.

 

Pred par tedni se je zgodil umor. Sposobnost pozabe teh kabin je neizmerna. Potem ko je bilo mesec dni zaprto, skorajda ni več sledu. Vraževernost fante sicer zadržuje, da bi odprli vrata, za katerimi so našli truplo, in v njihovem pristopu do strank je opaziti malce več miline. Toda na vhodnih vratih se komaj še vidi sled traku, s katerim so ogradili mesto zločina. Ne bo treba dolgo, ko se bo pozabilo, da se je nekaj zgodilo. Razen če se bo znenada pojavil krivec in bo policija rešila uganko, nenavadno, kot je tista o rumeni sobi – kar pa ni verjetno, da bi se kaj kmalu zgodilo. Vse, kar bi tu lahko motilo užitke, se spremeni v meglo, ki se hitro dvigne.

 

Če bi mrtvi lahko govoril, pravzaprav ne vem, kaj bi povedal. Sem ga poznal? Kaj odgovoriti na tako vprašanje. Gotovo ne tako, kot poznam fante iz kabin. Prav tako ne, kot poznam prijatelja. Vendar sem bil zadnji, ki sem ga videl živega. Zadnji pred njegovim morilcem. Zdaj to ni več tako važno. Policajem sem povedal vse, kar sem vedel. Kakšen umor vendar, me je zadnjič vprašal eden od rednih, ki ni bil na tekočem. Vedno so taki, ki niso nič videli.

 

Mrtvi je imel tekom let več imen ali vzdevkov. Nekateri so mu rekli Profesor, drugi Gospod X, in spet tretji Salamander, lej, a si videl, Salamander je še zmer tu, to ime sem slišal večkrat, ne da bi razumel, od kod je prišlo. In dejansko sem videl, kako se je pojavil njegov bled obraz in v tem obrazu dvoje žarečih oči. Rečem že lahko, da ga v tistem času, pred dogodkom, nisem uvrščal na isti nivo kot druge stranke. Zagotovo zaradi njegovih nagibov. Ali zaradi njegovega večno žalostnega obraza. Ali zaradi njegovih prosojnih rok.

 

 

Sobota

 

Povsod po ulici se drenjajo svetlobni napisi. Tipi kadijo na pragu seksšopov in oklevajo. Nikoli ni jasno, ali so našli pravi kraj ali pa se le delajo. Večinoma začnejo z besedami, da iščejo punce, ženske, gospe. Vsak ima svoje izrazje in svoj poseben pristop. Redkim je francoščina materni jezik. Blagajnik jim hitro opiše prostore: »zgoraj«, kar pomeni v pritličju, je kino dvorana, pa tudi videokabine, spodaj tri sobe, hetero, gejevska, trans, in pa velike kabine. Predstava teče neprekinjeno. Malce oklevanja, roka, ki brska po žepih. Najrevnejši si privoščijo zgoraj za 4 evre. Tisti, ki so dojeli blagajnikov podton, bodo dali 6, da se spustijo v Pekel.

 

Kukalo v pritličju je prava opazovalnica. Na vratih z dvojnimi krili, ki vodijo v predprostor, kjer se nahaja blagajna, predstavlja hkrati nekakšno oko monokla in znak nasedlega parnika. To je edini malce poseben element, ki zmoti nove stranke. V notranjosti teče le ozek hodnik, po desni strani si sledijo kabine, pokončne krste s prikritimi raznovrstnimi posli, na levi pa pet vrst dvosedov. Za ekranom vodijo vrata v ložo v ploščicah, kjer se vrstijo trije pisoarji in umivalnik. Na zid je pritrjen sušilec za roke in to tako trdno, da ga še noben prostitut ni uspel izruvati. Tisti, ki pride prvič, naleti najprej na slabovoljnega blagajnika, ki na hitro odžebra delovanje zgoraj in spodaj, ter priganja obiskovalca, naj se odloči. Rekli bi pravi profesor, ki te postavi pred izpit, ko je tako rekoč že gotovo, da boš pogrnil. Glasno poudarja številko škatle, v katero mora stranka vreči žeton, da v kabini z naslonom sproži video. Pogosto se dogaja, da žeton ne prime in pade ven na drugi strani škatle, da se jeza tega, ki ga skrivoma imenujem Haron, še poveča. Klient pa je preveč zaposlen z nerodnostjo, da ga kdo opazuje, ko ga mi motrimo skozi nemotno steklo kukala.

 

V neki resni razpravi sem bral, da je policija v Združenih državah v šestdesetih letih v stranišča postavila umetne pregradne stene in ogledala brez folije ter 16-milimetrske kamere, da je prišla do neizpodbitnih dokazov o dejavnostih poročenih moških, ki so se vdajali hitremu in skrivnemu seksu. Dvojne stene za dvojno življenje. Potem so jim naprtili sojenja. Razdejali domača ognjišča. Tlakovali samomore brez življenjskega zavarovanja. Kadar je bila stena stranišča nosilna, ni bilo mogoče namestiti pasti. Tedaj so novačili štirinajst- ali petnajstletne fante, ki so se lahko zrinili skozi in služili kot vaba, da so se kršilci družbenega reda ujeli. Še par tednov pred umorom je Haron spustil noter skoraj vsakogar, zagotovo ne po svoji volji, pač pa po nalogu šefa, ki so ga skrbeli prihodki. Tako se je v odprtini kukala pojavil tudi neverjetni obraz mladoletnika, ki se je prišel prodajat z drugega konca sveta.

 

Kurbica. Stara beseda, ki se je plazila v priprte kabine. Vem pa, da oni sami, pocestniki, nikoli ne uporabljajo tega izraza. Ne zdi se osmišljen. Če bi vprašali Mihaila, ki se ima za višjo kurbo, ker ne živi v prikolici, jemlje drage droge in mu ni dovolj, da le spusti hlače za fafažo, pač pa nudi strankam veščo obdelavo, bi skomignil z rameni. Žigolo, samo tako bi rekel zase. Ta beseda ima težo prestiža. Sam imam rad le kurbice. Pa tudi. Všeč so mi le fazani. Pravzaprav mi je všeč samo prvič.

 

Petek

 

Živjo, Drakula, tako me Mihail nagovori, ko pridem. Pri čemer izgovori kot drakulè, jaz pa ga udarim po dlani. Priznam, da me je ta vzdevek prvič presenetil, potem pa so mi povedali, da v romunskem žargonu čisto enostavno pomeni samo tip. Presenetil me je in hkrati zabaval. Gotovo je Mihail izraz prevzel od svojih mlajših kolegov, ki pa so mu bili vseeno konkurenca. Odtlej sem tudi jaz napenjal ušesa in kdaj pa kdaj ujel besedo, ki v roju fantov, ki se potikajo po prostorih, kroži od ust do ust. Ko se tako pozdravljajo, se mi vedno malce dozdeva, da se obračajo name, na neki grob, primaren, končen način.

 

Ne vem, ali sem vampir, toda zelo dolgo prihuljeno čemim v poltemi sobe in prežim na svoj možni plen. Vsi smo taki. Takoj ko moški vstopi sem, lahko kar pozabi na svojo individualno voljo. V vsakem primeru se bo znašel v neki vlogi. Ta prostor ima geometrijo in vsak od nas v njem predstavlja določeno točko. Kurbice si predstavljajo, da so različni in edinstveni. Po moje tudi stranke. Morda je tako na drugi strani kukala. Toda na tej strani je to le velika iluzija. Raje si ne nalagam iluzij, z njimi si počasnejši, in tu je treba včasih pohiteti, da zdrsneš skozi priprta vrata kabine, predno se zaprejo.

 

Mihail je živčen arhangel. Kar naprej hodi po stopnicah gor in dol, spremeni se v prenašalca dobrih in slabih novic, od zgoraj dol in od spodaj gor, nič ga ne ustavi. Rečem si, da mora biti gotovo učinkovit pri svojem uradnem delu, kajti poleg tega, da je višja kurba, dela kot natakar ob določenih dnevih nekaterih mesecev določenih let. Ima pravo postavo natakarja. Suh, pokončen, s svetlejšimi lasmi v pričeski iz tridesetih let, z lepim obrazom. Okoli leta 1925 bi imel veliko uspeha na bregu Ženevskega jezera, to mi šine v glavo, ko ga vidim prihajati od spodaj. Loputne z vrati in gromko zakolne. Ne vem, ali ima Mihail koga rad. Prav tako ne vem, pred čim beži, ko se zateka v te prostore. Ne vem, toda lahko si dokaj dobro predstavljam.

 

Morilcu ste prav vsi fafali, zatrobenta, ko stopi mimo mene. Ob izrečenem prav nenavadno vzdrhtim. Nenavadno, ker ne bi mogel reči, ali od vzburjenja ali od groze, ali pa ne, morda od obojega. Ne vem, kaj ga nosi. Mislim, da tudi mrtvi ni vedel, kaj ga je nosilo.

 

Vzdevek Salamander se sliši kot spomin iz zapora. Po moje se tam razvijeta domišljija in kultura za tovrstna odkritja. Kot sem izvedel, je salamander žival, ki ji pripisujemo bajeslovno moč, da lahko živi v ognju. O tem zelo lepo piše sveti Avguštin v Božjem mestu. Zakaj, pravi, bi moral dokazovati, razen da prepričam neverne, da je prav mogoče, da niso živa človeška telesa nikoli uničena in da ne razpadejo s smrtjo, ampak trajajo v vrtincih večnega ognja. Kajti ni jim po volji, da ta čudež pripisujemo vsemogočnosti vsemogočnega, in terjajo, da ga ponazorimo s kakim primerom. Vsem tem odgovarjam, da dejansko nekatere živali, menda umrljive, vseeno živijo sredi ognja.

 

 

Kategoriji: ,