P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

Franco Buffoni: Byronov služabnik

20.00 

Franco Buffoni (1948), rojen v lombardijskem mestecu Gallarate, živi v Rimu; deloval je kot univerzitetni profesor angleške in primerjalne književnosti, veliko se je ukvarjal tudi s prevajanjem in prevodoslovjem. Je avtor številnih nagrajenih pesniških zbirk: najvidnejše so Suora carmelitana (1997), Il Profilo del Rosa (2000), Guerra (2005), Noi e loro (2008), Roma (2009), Jucci (2014), Avrei fatto la fine di Turing (2015), njegov antološki izbor pa je izšel 2012 v elitni zbirki Oscar Mondadori. V slovenščini je bil prvič predstavljen v antologiji gejevske poezije Moral bi spet priti.

Buffoni je v zadnjih letih objavil več odmevnih proznih in esejističnih del, med katerimi je tudi roman Byronov služabnik (2012). V njem z izostrenim pogledom prodira v jedro mitizirane eksistence in literarnega opusa Georgea Gordona Byrona (1788‒1824), in sicer skozi perspektivo in z glasom njegovega pribočnika in ljubimca Fletcherja, ki mu je zvesto služil od šestnajstega leta do smrti. Po Buffoniju je šlo tu dejansko za obliko partnerskega razmerja, ki ‒ poleg romantičnih prijateljstev z mladeniči in številnih strastnih avantur ‒ zanesljivo priča o dolgo zamolčani Byronovi homo- oziroma biseksualnosti (pesnikove biografije nanjo previdno namigujejo šele v drugi polovici 20. stoletja). Romaneskna fikcija ima v Byronovem služabniku tako zlasti funkcijo, da demaskira in demistificira zgodovino; gre za pripoved o uničevalni moči molka in zamolčevanja, o nasilju, s katerim družba še dandanes jemlje glas posameznikom, zaznamovanim z »mutastim grehom«. Poleg tega avtor v prefinjenem slogu razgrajuje mitologijo byronizma, predvsem njene temeljne prvine, kot so donjuanstvo, romantični heroizem in brezmejni individualizem.

Gašper Malej (1975) je eden najbolj uveljavljenih slovenskih literarnih prevajalcev svoje generacije: njegov opus prevodov iz italijanščine (avtorjev, kot so D. Campana, P. P. Pasolini, D. Fo, C. Pavese,  A. Tabucchi, F. T. Marinetti, P. V. Tondelli, C. Goldoni …) trenutno obsega čez trideset knjig, več uprizorjenih gledaliških besedil in preko sto petdeset drugih objav.

/ odlomek /

 

ALI PAŠA

 

Naše prvo potovanje torej ni bilo klasični grand tour mladega angleškega aristokrata. Imelo je en in edini cilj: čimprej prispeti v Grčijo in Albanijo, da bi vzpostavili stik s tamkajšnjimi ljudmi in privzeli njihove „orientalske navade“. Tako imenovani Turkish mood, idealiziran v času Cambridgea, je bil končno na dosegu roke. Res je namreč, da gospodarju, ki je Anglijo zapustil leta 1809, še na misel ni prišlo, da bi obiskal kakšne druge evropske dežele ali glavna mesta: hotel je zgolj prispeti na Balkan in tam uresničiti svoje sanje. Leta 1800 je – v prevodu Johna Hindleyja ter ob zgražanju tradicionalistov – izšla knjiga Persian Lyrics, or Scattered Poems from the Diwan-i-Hafiz, ki je Byron med večeri posvečencev na Trinityju ni in ni mogel prehvaliti: „Hafis, orientalski Anakreon, najbolj priljubljeni perzijski pesnik …“ In želja po „Orientu“ je imela eno samo vsebino: svobodno ljubezen do mladeničev.

Gibraltar nam ni niti malo ugajal: kot je rekel gospodar, se mu je zdelo, da je spet v Brightonu. Tako da smo se brž otresli Rushtona in ga vkrcali na ladjo, ki se je vračala v Anglijo, nato pa takoj, ko je bilo mogoče, nadaljevali pot proti Malti s postanki v Cagliariju (kjer se je v Opernem gledališču my Lord lahko rokoval s sardinskim kraljem) in Marini di Girgenti, kjer smo obiskali čudovita svetišča.

V La Valletti so nas sprejeli z vsemi častmi in nastanili smo se v lepi vili z vrtom, kamor sem gospodarju in Hobhousu (pa tudi sebi) v užitek zlahka zvabil kakšnega mornarja, ki je postopal naokrog. Gospodar pa je s Hobhousom v tistih tednih zahajal tudi v hišo neke angleške plemkinje, lady Constance Spencer Smith. My Lord ni počel ničesar, da bi ostal neopažen. Nasprotno, zelo očitno je dvoril gospodarici (njen mož je plul po morjih). Zagotovo je šel do konca. Navsezadnje s tem ni imel težav, drugače kot Hobhouse in … jaz, čeprav je prav on tudi najbolj hlepel po fantih in v zasebnosti tega ni skrival. Dvorjenje lady Constance pa se je dogajalo v javnosti, v salonu. Byron je v bistvu udejanjal svojo običajno „preusmeritveno taktiko“, kot je to opredelil Hobhouse: „Si zdaj miren? Si stoodstotno prepričan, da bodo v Londonu to izvedeli? Malteška misija je torej uspešno opravljena! V Londonu bodo izvedeli, kaj počne Byron na grand touru!“

Končno smo prispeli do Patrasa, od koder smo nadaljevali pot proti albanskemu mestu Janina, ki je bilo pravi cilj našega potovanja. V Janini se je namreč nahajal dvor Alija Paše, o katerem so med večeri posvečencev na Cambridgeu napletli toliko čudovitih zgodb.

Ali Paša je bil neusmiljen vojščak in preudaren strateg, ki je znal spretno krmariti med sultanom osmanskega cesarstva (kateremu je bil formalno podrejen) ter francosko in angleško diplomacijo, ki sta se sultanu zoperstavljali. Dobil je vzdevek „Napoleon Orienta“ zaradi nepotešljive sle po osvajanju … na vseh ravneh. My Lord se je pred odhodom zelo natančno pozanimal pri Beckfordu in pri nekaj zelo diskretnih prijateljih diplomatih. In prav tja si je, bolj kot kamorkoli drugam, želel oditi …

Sprejeli so nas z vso pozornostjo in my Lord je bil takoj deležen vladarjevega brezsramnega dvorjenja. Kot v sanjah iz Tisoč in ene noči ga je ta ljubkoval in hvalil njegovo svetlo polt, eleganco, majhna ušesa, kodraste lase in negovane roke. Pripeljal ga je do tega, da se mu je predajal kot dar, ki ga ni mogoče odkloniti.

Bil sem brez besed, sprva presenečen, potem pa sem se vse bolj zabaval ob opazovanju gospodarja, ki je bil tako uglajen in zatopljen v vlogo, kakršne pri njem nisem poznal. Drhtel sem, ko sem mu pomagal, medtem pa je on pristajal na vse. Vtis je bil, da je na vsem lepem snel masko; da se je končno počutil svobodnega; bil je obenem lahkoten in zbran. Ni govoril. Morda je bilo tudi zaradi vonjav, dehtenja, pijač, ampak tistih prvih dni, še posebej prve noči, se spominjam, kot bi jih preživeli v nekakšnem transu.

Po neštetih umivanjih in masažah (nekaterih zelo dražljivih), katerim sem se prostovoljno prepustil tudi jaz, je gospodar dočakal, da ga je vladar sprejel v svoj najbolj zasebni prostor. Ko se je končno prikazal, je bil Byron zleknjen, s stalnim nasmeškom, rahlo nagnjen na bok. Gol. Preden je zagrnil zastor, je vladar iz dragocene skrinje vzel dišečo kremo zelene barve …

In jaz? Takoj ko sem se obrnil, me je sprejel poveljnik straže in me podvrgel enakemu ravnanju.

Tiste noči se je v najinih življenjih nekaj spremenilo, in to za vedno. Čeprav nikoli nisva spregovorila o tem. Tiste noči sva zares dopolnila enaindvajset let.

Nato so si mesece in mesece sledili nenehni premiki in vrnitve na dvor z vestnimi obiski v moškem haremu, kjer Ali ni izbiral le svojih ljubimcev, temveč tudi svetovalce in visoke častnike. In nešteto je bilo postankov v turških kopališčih v Efesu in Smirni („te palače marmorja, šerbetov in sodomije“, kot je pisal gospodar svojemu založniku Murrayu) ter zbirališčih, kjer so plesali mladostniki, preoblečeni v dekleta. Na vrsto je prišel tudi obisk na drugem dvoru, pri Alijevem sinu Veliju Paši, ki je vladal na Peloponezu.

Dobro se spomnim, da je my Lord v času, ko je sprejel vabilo Velija Paše, naj ga obišče v Larisi, pisal Maid of Athens, „atensko deklico“, pesem, ki je slepila milijone preprostih duš glede razlogov za njegovo dolgo bivanje v Grčiji.

Veli je imel enak okus kot njegov oče in nas je dostojno sprejel. In ob odhodu je gospodarju podaril sijajnega konja belca. To je bil uvod v dolgo bivanje v Konstantinoplu, ki smo si ga vroče želeli. Tam je gospodar izpeljal enega svojih osupljivih plavalskih podvigov, saj je prečkal Helespont. A tam se je tudi njegovo razpoloženje popolnoma spremenilo.

Po več kot enem letu potepanja in užitkov je iz Anglije prispela strašna novica: Edlestona je med racijo v Hyde Parku zajela policija. Zalotila ga je pri kaznivem dejanju. Misel, da bo Edleston izpostavljen javnemu sramotenju, je bila za Byrona neznosna. Poleg tega londonski gossip ni tajil njegove zveze z gospodarjem. Obstajalo je tudi my Lordovo pismo Admiraliteti. Od tod strašansko tveganje tudi zanj – za nas –, če bi se vrnili v London. To so bili grozni dnevi, polni prepirov in hude jeze, dokler gospodar ni prosil Hobhousa, naj se vrne v domovino in mu takoj začne pošiljati novice iz prve roke v šifriranih sporočilih.

 

 

Kategoriji: ,