P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

France Novšak: Dečki

20.00 

France Novšak (1916–1991) je avtor več leposlovnih besedil, med njimi štirih romanov, pomembno pa je prispeval tudi k slovenskemu slovaropisju. Danes je poznan predvsem kot avtor Dečkov: romana iz dijaškega internata, prvega slovenskega romana s homoerotično tematiko, ki ga je napisal ob maturi, ob knjižnem izidu leta 1938 pa je bil star dvaindvajset let. S tem je mladi Novšak ustvaril nekaj, kar je bilo v evropskem okviru poznano, v slovenskem pa nekaj izjemnega, zato so bili prvi odzivi, ki so segali od popolne zavrnitve do zadržane podpore, in nato večdesetletni molk nekaj pričakovanega.

Zdenko Castelli, ki v šolskem letu, zajetem v romanu, dopolni štirinajst let, je erotično središče zavoda svete Marije v Zagrebu. Ni težko ugotoviti zakaj. To takoj po prihodu v internat spozna tudi tri leta starejši Nani Papali. Zdenkova lepota je namreč predmet občudujočega pogleda vsega internata, od dijakov do pedagogov, saj na splošno velja, da je najlepši deček v zavodu. Med fantoma, ki se zelo hitro zbližata, se splete odnos, ki je več kot prijateljstvo. Toda: kako naj to, kar občutita, poimenujeta? In kako naj ravnata, ko narava govori v prid ljubezni in erotike, verska vzgoja pa grozi s peklom? Pri obeh glavnih osebah romana je ves čas prisotno zavedanje, da so »te stvari« prepovedane in znajdeta se na neizbežnem razpotju: ali sprejmeta zunanjo moralo ali pa se okleneta svoje osebne in tvegata konflikt z okoljem.

Z nihanjem med željo in njenim razumskim nadziranjem, med homoerotiko in heteronormativnostjo, med enim in drugim spolom, Dečki razkrivajo, da o naravnosti v družbenih odnosih ne moremo govoriti. Modernemu branju roman kaže, kako tudi telo, spol in seksualnost ne morejo obstajati zunaj družbenih razmerij, kako niso nič tako zelo »naravnega«, kako jih samih po sebi pravzaprav sploh ne moremo misliti, saj niso nič drugega kot družbeni konstrukti.

Nova izdaja ob 100-letnici avtorjevega rojstva in 25-letnici njegove smrti ter ob 80-letnici nastanka romana prinaša besedilo iz druge izdaje (1970), s posameznimi besedilnimi različicami iz revijalne izdaje (1937) in iz prve knjižne izdaje (1938), ter obširno spremno besedo, ki predstavi avtorja in njegovo literarno delo.

/ odlomek /

ZDENKO CASTELLI je opazil na svojem mladem, gladkem telesu velike spremembe. Kopalnica, ki jo je včasih vsak dan uporabljal in v kateri je negoval vse dele svojega telesa z mehko vonljivimi mili, mu je postala mesto usodnih odkritij vsako soboto, ko je bilo splošno kopanje dijakov pod klerikovim nadzorstvom. Dijaki so bili večinoma zelo sramežljivi in se niso upali pod prho brez hlačk. Klerik pa je uravnaval pipe, da je bila voda povsod enako razporejena, povešal preveč sramežljive oči ter se ni menil za dijake.

Neke sobote, ko je ves dan deževalo in je silovit veter razbijal z okni in vrati, je nekdo poklical Nanija Papalija iz učilnice.

Papali je ravno dokončeval svoje naloge in pospravljal papirje, ko je prišel k njemu Zlatko Flis, lepo gojeni Forsyte, in mu po francoskem pozdravu rekel:

– Zunaj te čaka Zdenko. Pazi, – je rekel tiše, – klerik te zdajle gleda. Da boš odšel brez njegove vednosti iz sobe.

– Saj ni potrebno, – je menil Papali. – Čemu imam pa jezik!

Stopil je h kleriku in mu povedal, da ga kliče vratar Peh. Klerik mu je dal za izhod iz učilnice predpisano dovoljenje in tako sta se dobila Nani Papali in Zdenko Castelli na temnem hodniku pred tretjo učilnico.

– Kako pa to, da nisi pri učenju? – je banalno začel pogovor Papali ter pri tem gledal na brisačo, milo in pižamo, ki jo je nosil Zdenko malomarno zvito v rokah.

– Čudovito! – mu je dejal Zdenko. – Ujel sem takšno priliko kot še nikoli. Zdaj se lahko kopljeva sama, ker je kopanje za dijake že končano.

– Tako? – je zavlekel Papali.

– Nimam volje, da bi se drugič kopal. Toda če želiš, te seveda spremim do kopalnice.

V odgovor mu je sledil zvonek smeh in besede:

– Nimaš pojma, kako se vedno želim sam kopati. Tako je lepo, če te nihče ne priganja in gleda na uro in če lahko sam po svoji volji izbiraš med toplo, hladno in mrzlo vodo ter nisi odvisen od nobenih ukazov in povelj. To je dobro, vidiš, da me Peh tako spoštuje; drugače bi ne mogel dobiti ključa od kopalnice.

– O, tako! Ti imaš celo ključ?

– Da, ključ. Je to kaj posebnega?

– Do zdaj še nisem vedel, da lahko dobe dijaki zavoda svete Marije ključ za kopanje. No, me prav veseli, da si tudi v tem napredoval in da se že v tej stvari razlikuješ od tovarišev.

Šla sta po dolgem, ravnem hodniku z mnogimi okni, na katera so udarjale posamezne kaplje, mimo lesenega kipa svetega in nesrečnega klerika, še po nekem stranskem hodniku, ter prispela do vrat, nad katerimi je bil pritrjen skromen, toda osvežujoč napis: Kopalnica.

– No, le dobro se okoplji, – je dejal Papali, ko sta stala pred vrati in jih je Zdenko odklepal.

– Kaj ne pojdeš z menoj?

– Ne, sem se že okopal.

– Čeprav, saj to je vseeno. Če se še enkrat okoplješ, ti ne bo nič škodovalo. Sicer pa moraš upoštevati, da je danes sobota in torej ne moreš imeti toliko dela.

Zvok Zdenkovih besedi je bil tako čuden, da se mu Papali ni mogel upirati. Še preden se je mogel odločiti, ali naj ostane ali odide, je stal z njim v kopalnici za zaklenjenimi vrati.

Voda je bila še zadosti topla, da je bilo kopanje mogoče. Castelli je začel metati s sebe obleko in je stopil v kabino, Papali pa k pipam, da uravna vodo.

Zdenko je začutil slap prijetno tople vode in globoko dihnil.

– Sijajno! Daj, sleci se še ti in pusti vodo kar tako, kot je zdaj. Pojdi v kabino!

Papali se ni dolgo obotavljal, storil je po Zdenkovem nasvetu, ki se je glasil kot povelje, in stopil v najbližjo kabino zraven Zdenka. Pustil je nekaj časa, da so mu tekli po telesu curki, in razmišljal o tem, kako je vendar voda nekaj prijetnega, če je topla. Zmotil ga je Castelli.

– Kaj pa počneš, da molčiš? – ga je ogovoril.

– Nič. Mislim na to, da je takšnole kopanje prav prijetno.

– Posebno ko veš, da ni klerika zraven, namesto njega pa je pri tebi tisti, ki si ga želiš.

To je rekel Castelli, čigar tresoči se glas je opozoril Nanija Papalija, da bo moral govoriti o resnejših rečeh, in sicer na prostoru, ki je po mnenju gospoda kateheta hudičeva zanka, s katero hoče omajati čistim dušam ljubezen do boga.

– Stopi k meni, – je dejal Zdenko.

Prvi hip je Papali mislil, da se njegov mladi ljubljenec šali, toda ko se je glas ponovil, se je odločil, da pogleda. Odprl je vrata v kabino in zaklical:

– No, kaj pa je spet?

Pri teh besedah je skušal zavarovati svoj ugled, a že je vso njegovo postavo objel žareč pogled mladega boga, ki je stal v vsej goli lepoti, v vsem ponosu pred njim. Njegovo gladko telo se je zdelo zaradi vode, ki je tekla po njem, še glajše in lepše, podobno čudovitemu marmorju iz devete dežele, ki ga Zagreb ni poznal. Prišel je trenutek, ko bi mogla vsaka neprevidna kretnja raniti obe duši. Oba sta se malce zmedla.

Ko bi bil videl ta prizor prečastiti ali kdo izmed njegovih zaupnikov, bi bile posledice tega pogleda na njegovem organizmu gotovo strašne, strašne. Toda fanta sta bila sama, vdana svetlobi, v kateri se je sprehajal božanski Amor in se smejal revščini človeške ljubezni. Te pa se nista toliko zavedala, saj je bila njuna ljubezen bolj podobna otroškemu prijateljstvu, čeprav je zbujala v njima prave življenjske nagone.

Castelli je namreč objel s pogledom Papalijevo postavo in mu zaklical od navdušenja:

– Res je lepo biti mlad!

Hkrati je pogledal sebe in prva znamenja zrelosti na svojem telesu. Nato je premeril Nanijevo postavo. Njuna pogleda sta se srečala, a vesela obraza je ožaril Zdenkov zadržani, nikdar prej videni smehljaj.

Nenadoma se je Zdenko spomnil, da bi bilo dobro pretrgati molk, ki vlada, zato je objel prijatelja z rokami okrog vratu in se v veselem, srebrnem smehu obesil nanj z vso močjo svojega telesa.

Tako sta stala objeta kakor kipa antičnih, dovršeno lepih bogov in nista vedela tisti trenutek za noben problem in nobeno žalost. Po vsem telesu ju je oblivala voda, ki je postajala vse hladnejša, tako da sta bolj in bolj čutila toploto svojih teles.

Ker je bil že blizu večer, kopalnica pa ni imela zadosti dnevne luči, se je kabina naglo stemnila, tako da sta postala fanta pozorna.

– Pozno je že, – se je prvi spomnil Papali.

– Še ostaniva, – je silil Castelli in užival pod prho hladne vode. – Saj si tega tako ne moreva velikokrat privoščiti.

Toda Papali je odšel iz kabine, da zapre pipo. Kmalu se je prikazal za njim tudi Castelli in mu govoril v pretrganih besedah, ko sta se oblačila.

– Do danes nisem vedel, kaj pomeni to: prijateljstvo. Ali je morda to kaj več ko prijateljstvo? – ga je vprašal čudno pomenljivo.

– Kako bi ti rekel, – se je izmikal Papali. – Prijateljstvo je ljubezen in ljubezen je prijateljstvo. Ljubezen pa je vedno le predigra strasti. V praksi so to enaki pojmi. Na teorijo pa tako danes nihče več nič ne da.

Zdenko je nadaljeval:

– Nani, ne moreš si misliti, kaj vse si mi danes razodel. Brez besed si mi povedal jasneje in očitneje ko vsi pedagogi do sedaj in celo bolj ko moja mama. Do zdaj sem komaj vedel za telo, odslej ga bom neprenehno čutil. Vidim, da si že zrel deček in da jaz šele zorim. Toda že zorim in čutim v sebi moč življenja, neki čudoviti prerod. Ali ni lepo, da ni med nama nobenih skrivnosti?

Na sebi je že imel čisto perilo, kupljeno za drag denar.

Papali se je za hip ozrl na svoje, toda vtem je že stopil k njemu Castelli in mu preprečil, da bi si obul nogavice, s tem da mu je sedel na kolena, lep in vdan kakor deklica. Ta trenutek je bil največji dar dneva, ki ga je priredil Amor sebi v zabavo. Papali je čutil, kako ga objema mlado telo Zdenka Castellija, katerega vsak najmanjši del je živel popolnoma in edino z njim. Začutil je na svojih licih njegove sveže sočne ustnice in videl razkošje oči, ki jim je ugašajoči dan odvzel zadnjo prozaičnost.[1]

Ta minuta je odločila o Zdenkovem nadaljnjem življenju.[2] Vsi vzgojni sistemi z najmodernejšimi vred, otroci osramočenih modrijanov, so na mah odpovedali pred življenjem, ki se ne da nikdar in nikomur vkleniti v spone.

[1] Dečki 1937: … njegove sveže, od kopanja še bolj dišeče in vroče ustnice in videl razkošne oči, …

[2] Dečki 1937: Ta dan je bil važen mejnik v njunem življenju.

Kategoriji: ,