P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

DONIRAJ

Binyavanga Wainaina: Nekega dne bom pisal o tem kraju

20.00 

Binyavanga Wainaina (1971–2019) je bil kenijski pisec in novinar. Že kot študent je pisal potopise in o afriški kuhinji (kasneje je zbral 13 000 afriških receptov). Leta 2002 je bil nagrajen za kratko zgodbo in v istem letu je ustanovil literarno revijo Kwani?(In kaj potem?). Od tedaj je govora o afriški umetniški revoluciji ali celo o renesansi, revija pa je postala pomembna platforma za pisateljice in pisatelje iz Afrike. Binyavanga je začel redno potovati, kar še toliko bolj velja od leta 2006, ko je v reviji Granta izšel njegov esej How to write about Africa. Pisal je za Vanity Fair, Granta in New York Times, vodil pa je tudi Center za afriške pisatelje in umetnike Chinua Achebe na Bard College. Leta 2011 je izdal avtobiografski roman Nekega dne bom pisal o tem kraju, ki je njegova edina literarna knjiga. Javno se je deklariral kot gej leta 2014 ter objavil esej, ki ga je označil za »izgubljeno poglavje« avtobiografskega romana. Umrl je maja 2019 v bolnišnici v Nairobiju. Družina je sporočila, da ga je od leta 2016, ko je na twitterju oznanil, da je hiv pozitiven in »srečen«, že nekajkrat zadela kap, tokrat pa je bilo usodno.

 

Njegovo pisanje je znano po ekonomičnem in hkrati sugestivnem izrazu. Kritiki težišče najdejo v jeziku. Ne skuša pisati o Afriki, čeprav se geografsko osredotoči na Kenijo, Južno Afriko in Ugando, in na ta način tudi njegovo avtobiografsko delo ni toliko zgodba o določeni deželi ali celo o kontinentu, kot je zgodba o jeziku in o možnostih, ki jih ta ponuja. Jezik je resda glavni lik, predvsem v smislu razgrinjanja večjezičnosti, ki obstaja v Keniji. Sam celo zapiše, da je za urbano Kenijo značilna razcepljena osebnost: avtoriteta, izobrazba, mednarodna komunikacija potekajo v angleščini; nacionalna vez v kisvahiliju; vaščani ter urbani nostalgiki pa komunicirajo v številnih maternih jezikih.

Komentiranje, kaj je moč izreči v določenem jeziku in kaj ostane zamolčano, je tisto kar osredinja roman, in to kljub temu, da se ta od središča odbija v najmanj treh, štirih krogih. V prvem krogu vidimo Binyavango kot odraščajočega kenijskega dečka, nato mladeniča, ki eksperimentira in izživlja študijska leta v Južni Afriki, nato odraslega moškega, ki se vrača domov, in nenazadnje že uveljavljenega pisatelja, ki zaključuje študij kreativnega pisanja v Ameriki. Kljub temu roman ni klasična memoarska proza, iz njega še vedno razberemo določeno naelektrenost, ki je posledica ne toliko kontekstualizacije še tako intimnega doživljaja, kot pa fine, tople človečnosti in nepoveličevalne iskrenosti.

 

Gabriela Babnik Ouattara je avtorica petih romanov in zbirke kratkih zgodb, ter tudi nekaj radijskih iger. Magistrirala je iz postkolonialnih študij in prevedla romaneskni opus nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie.

 

Kategoriji: ,