P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

Annemarie Schwarzenbach: Videti žensko

20.00 

Švicarska pisateljica in novinarka Annemarie Schwarzenbach (Zürich, 1908 – Sils/Engadin, 1942) je izhajala iz premožne družine tovarnarjev in odraščala v izobilju, a pod vplivom dominantne matere. Iz primeža družine in meščanske omike se je pogosto zatekala k pisanju in popotovanjem, ki so narekovala njen poznejši literarno-potopisni opus. Zelo zgodaj se je začela oblačiti in vesti kot fant, v začetku 30-tih let se je predala berlinskemu nočnemu življenju, spoznala pisatelja Klausa Manna, s katerim je veliko prepotovala in ob katerem se je srečala z drogami. Njena vihrava potovanja z avtom, v Perzijo, Afganistan, Rusijo, s katerih je pisala potopisna poročila, in nenehno spopadanje z depresijami in odvisnostjo, je prekinil nesrečen padec s kolesom, zaradi posledic katerega je umrla.

V prvi slovenski knjižni izdaji se avtorica predstavlja z dvema novelama. Rokopis, s poznejšim naslovom Videti žensko (1929), spada med zgodnja avtoričina dela, nastala še pred objavo romanesknega prvenca Freunde um Bernhard (Bernhardovi prijatelji, 1931). Besedilo je po odkritju spremenilo recepcijo in interpretacijo njene lezbične literature. Pred objavo teksta je namreč veljalo, da je avtorica v svojih delih homoseksualnost tematizirala le prikrito, v tej noveli pa je že kot enaindvajsetletnica ustvarila premišljen in artikuliran literarni coming out. Lirični noveli, napisani leta 1933 v avtoričinem ‘berlinskem obdobju’, zaradi vzpona nacizma in takrat necenjenega intimizma recepcija in distribucija nista bili naklonjeni. Pisateljica pa je bila prepričana, da »glavna napaka« negativne kritiške obravnave pripovedovalčeve ljubezni do kabaretistke Sibylle tiči v tem, da »dvajsetletni pripovedovalec ni mladenič, temveč dekle«. Obe noveli, napisani v jasnem, minimalističnem slogu s svojevrstno zvočno strukturo, preveva mladostniška sla po ‘nevarnem’ življenju in njegovih posledicah: izčrpanosti, utrujenosti, osamljenosti in odtujenosti. Protagonisti so androgina bitja z ozkimi rameni in boki ter žarečimi očmi, »ki so po pogumu in ponosu podobni dečkom«.

Tanja Petrič je prevajalka iz nemščine, literarna kritičarka in urednica. V slovenščini so med drugim izšli njeni knjižni prevodi avtorjev in avtoric, kot so Milena Michiko Flašar, Boris Groys, Felicitas Hoppe, Friederike Mayröcker, Robert Menasse, Bruno Vogel, Richard Wagner in Mario Wirz.

/ odlomek /

Videti žensko: le za sekundo, le v kotičku očesa, da jo potem spet izgubim, nekje v temini nekega hodnika, za nekimi vrati, ki jih ne smem odpreti –

toda videti žensko in v istem trenutku začutiti, da me je videla tudi ona, da njene oči vprašujoče obvisijo na meni, kot da bi se morali srečati na pragu tujosti, te temne in otožne meje zavesti …

ja, v tej sekundi začutiti, kako tudi ona zastane, skorajda boleče prekinjena v teku misli, kot da bi se njeni živci skrčili ob dotiku z mojimi. In ali nisem bila utrujena, se niso v meni zamešale dnevne podobe, še sem videla snežne poljane, zatem podolgovate sence večera, videla sem gnečo v baru, dekleta, ki so šla mimo in so jih njihovi plesalci nosili kot lutke, lahkomiselno so se smejala nazaj čez svoja ozka ramena, poleg njihovega smeha je zazvenel jazz in pred vsem tem sem se zatekla v ozek kotiček, potem mi je že mahala Li, njen droben obraz je belo trzal pod visokimi, pobritimi obrvmi. Pred mene je porinila svoj kozarec, svojeglavo me je prisilila, da ga izpraznim, ona pa je položila ozke roke okrog zatilja Norvežana in plešoče odlebdela mimo, medtem ko je on z očmi obvisel na njenih ustnicah.

Potem nama je prišla naproti mrzla zimska noč, Lange je hodil ob meni in govoril v trdi nemščini. »Škoda vas je,« je rekel. »Ne veste, kako nevarna so mongolska dekleta,« kar je bila Li, pokimala sem, čeprav Li ni nevarna, trzajoč porcelanast obrazek pod ozko pobritimi obrvmi, bele dlani, tudi te neprestano trzajo na moških ramenih, ki jih nosijo skozi vrvež plešočih teles – Li se vendar smehlja, plašen otroški nasmešek si lahko nariše na usta, in vem, da moški ljubijo njegovo ljubkost, a kaj je že to: poleg nasmeška teh malih, svetlolasih in nedolžnih, ki nimajo smotra, in se z njimi srečuješ zunaj, na soncu, ki te gledajo in jih imaš rad, tudi če si utrujen in ti je postalo slabo od tiho porajajočega se gnusa iz smeha in veselosti, iz presežka dima in hrupa?

Kako blagodejno se svež nočni zrak dotika mojega obraza, sneg se še vedno drži čevljev. Že je tukaj nova luč, nekdo mi odvzame smuči, Langeju, ki naglo stopa po stopnicah navzgor, sežem v roko. Potem zazvonim, liftboy za mano zapre vrata, stojim s sklonjeno glavo, ko se dvigalo ustavi v dvorani. Za trenutek vanj vdreta toplota in hrup, dvignem oči in nasproti mi stoji neka ženska v belem plašču, njen obraz pod temnimi, po moško ostro z obraza počesanimi lasmi, je rjav, osupnem pred lepo in svetlečo močjo njenega pogleda, ki se za sekundo sreča z mojim in nenadoma začutim neustavljivo željo, da bi se ji približala, še bolj trpko, še bolj boleče, da bi silni neznanki sledila, kar se v meni poraja kot hrepenenje in poziv –

Povesim oči in stopim za korak nazaj. Dvigalo se ustavi, boy odpre vrata, s komaj zaznavnim pomigom glave gre tuja ženska mimo mene –

24. december 1929

***

Pozno je in utrujena sem. Najprej so bili z mano še drugi, pili smo kavo, šele pozno smo večerjali, večina miz v restavraciji se je že spraznila. Poleg nas je sedel starejši gospod, ki me je včeraj povabil na vožnjo s sanmi in me zvečer popeljal k mizi gospe Bernstein, da bi jo spoznala. Nasmehnil se mi je, dvignil kozarec in se v pozdrav nagnil proti meni. Začutila sem, da ga je le navzočnost drugih odvrnila od tega, da bi rekel »Na zdravje, Ena Bersteinova«, jaz pa sem mu smehljaje se pokimala in v meni se je sprožil silovit val krvi in tesnobno butnil ob srce. Molče sem nadaljevala z obedom in le tu in tam pokukala proti velikim vratom restavracije, čeprav sem vedela, da se ne bo več vrnila, saj mi je sama rekla, da je zvečer po navadi v svoji sobi ali pri prijateljici.

Končno smo vstali, natakar nas je pospremil vse do vrat, ki sta jih oba rjavo oblečena boya hitro in vdano odprla. Razgledala sem se naokrog, s skrivnim nelagodjem sem opazila, da je bila miza direktorja Boheima prazna, končno sem se posvetila starejšemu gospodu, ki mi je mahal s svojega osamljenega mesta in z olajšanjem sprejela njegovo povabilo, da prisedem. Nekajkrat je prišel mimo Lange, vprašal me je, če plešem, in ko sem drugič privolila in odšla z njim v sosednji bar, je izrabil priložnost, da me je roteče prosil, da bi se odpeljala z njim v vas in bi z njegovimi prijatelji nekaj ur plesala v hotelu Palace, a šele po daljšem prepričevanju mi je uspelo, da je načrt opustil. Obljubila sem mu, da bom svoje bratrance – ki sem jim bila zaupana v varstvo in so imeli neko določeno moč nad mano – prepričala v neškodljivost tovrstnega početja in si bom potemtakem zanj rezervirala enega od naslednjih večerov. Sicer pa sem Langeju predlagala, da naj povabi zraven vsaj še mojega mlajšega bratranca Erwina, saj se mi zdi starejši, Wolfgang, za tovrstne podvige manj primeren, ne toliko zaradi lastnega odpora kot zaradi energičnosti svoje žene.

Ko sva se vrnila v dvorano, sva ravno naletela na Wolfganga in Lucy, ki sta čakala na dvigalo. Vprašala sem po Erwinu, obljubila, da ga bom zabavala in jima zaželela lahko noč. Že v dvigalu mi je Lucy zaklicala, da bo jutri ob devetih v dvorano poslala Rudija, če bi ga hotela vzeti na smučanje. Ko mi je uspelo Erwina in Langeja parkirati za kozarec viskija, sem se lahko končno spet vrnila k svojemu starejšemu gospodu, ki se je medtem poglobil v neki angleški tednik. Ponudil mi je stol in naročil še eno kavo, nato je iz torbe potegnil srebrno cigaretnico in mi jo podal. Ob tem mi je v oči padla fotografija, ki je bila potisnjena pod pokrov in na kateri sem takoj prepoznala ozek obraz ter ostre in moško jasne poteze Ene Bernstein. Morda sem se nekoliko zdrznila, vsekakor je fotografijo z rahlim nasmeškom potegnil ven, mi jo položil v dlan in me prosil, naj jo obdržim. Zmedeno sem ga pogledala, negotova, kaj naj si mislim o njegovi ponudbi, on pa je prijazno pokimal. »Fotografijo si bolj zaslužite od mene,« je rekel, »to je pravična kazen za mojo ošabnost (da jo nosim pri sebi), zato jo zdaj prostovoljno polagam v dlan mladega dekleta, katerega težnje se bolj skladajo z željami kot moje.« Zazdelo se mi je, da se je ob teh besedah postaral, njegova drža je za trenutek uplahnila in njegov umirjen in resnično plemenit obraz se je utrujeno sklonil k sklenjenim rokam.

Pozneje mi je vse razložil, kot da bi mi moral ljubeznivo dokazati pravilnost svojih besed in me v mojih težnjah – ki jih nisem izrazila – potrditi in spodbujati.

Prvič sem ime Ene Bernstein slišala s človeško toplino, kot da ga je izgovoril nekdo, ki jo je poznal in njenim potem že leta in leta sledil kot nezahteven in prikrit oboževalec, čigar ljubezen se je nikoli ni dovolj dotaknila, da bi lahko razvozlal skrivnost njenega bitja ali da bi napetost njene močne in lepe navzočnosti ublažil z navado in obrabljenostjo. In če sem se šele včeraj naučila to ime povezovati z žensko, ki je komaj pred nekaj dnevi vstopila v moje življenje, če sem doslej v sramežljivem hrepenenju upala na njeno bližino, ko sem se skorajda preplašeno umaknila zaradi čezmerne privlačnosti, ki se je po prvem srečanju v dvigalu uro za uro ponavljala in v meni pogubno zavzela prostor, če se je na tak način vsa zbrana moč teh srečnih dni usmerila v en sam cilj, v hrepenenje, še nepojasnjeno in nezmožno ubeseditve, toda neizpodbitno skrito v najskrivnejšem kotičku mojih čustev – potem se mi je Ena Bernstein nenadoma zazdela razgaljena, pomaknjena v strašno bližino, kot da bi se lahko pojavila pred nami, se usedla poleg mene, me prisilila, da prenesem njeno navzočnost in bi jaz podoživela vse, kar je ona o sebi razkrila moškemu nasproti. In koliko težje je bilo dojeti resnično, dejansko moč te ženske kot tisto, ki je v obliki hrepenenja zapolnjevala kri, ki si jo lahko še vedno zavrnil, zanikal ali preklel kot upor lastnega bitja –

Kajti, ali lahko uničiš nekaj, kar je nekdo drug, tujec, govoril, in iz česar ne izhaja uporniška moč, ki si se ji predal, ja, se ji predal s skrivno radostjo, kot da bi za to dobil kakšno posebno pravico? Oh, saj sem že poznala te reči, o katerih mi je govoril starejši gospod, in dojela sem, da je iskal besede, s katerimi bi se izrazil, a ko je on vedno bolj tonil v neke vrste osamljeno žalost, sem jaz sedela v vročičnem vzburjenju, počutila sem se tako, kot da bi mi srce zažarelo s silno močjo, svojo mladost sem začutila kot dar in bila presenečena nad tem, kot da bi v tem tičal ključ do blaženosti, ki se nam sicer razodeva le v sanjah –

Stari gospod me je pogledal in na njegov obraz se je vsilil nasmešek. »Ljubi otrok,« je rekel, »nimam ne pravice ne namena, da bi brskal po vas, vendar mi dovolite, naj vam povem, da mi je vaša mlada in ognjevita navzočnost dobro dela – toda v njej tičijo velike nevarnosti, ki jih morda ne slutite, a naj vas ne doletijo brez vnaprejšnjega opozorila, ki vam ne bo škodilo. Koliko ste sploh stari, 18 ali 19, a ni tako, ta leta ste daleč prerasli, zreli v svoji sodbi, v svojih zahtevah do življenja in v lepi in presenetljivi ostrini svojih misli. Nekaj pa vam manjka: zbrana moč. Verjemite mi, da ste prešibki, vaši organi so vročični pod prevelikimi obremenitvami, ki so vam jih naložili, in nič ni bolj nevarno kot nasprotje med možnostjo in obstoječimi močmi. Ne bo vam težko, da bi se imeli vsaj malo raje, imejte se in bodite popustljivi do sebe, toda tudi v tem ne bodite nekritični, temveč ostanite strogi in disciplinirani: bogati ste, tujci bodo hodili k vam, vam izkazovali ljubezen in nežnost, takrat se ne iztrošite, saj k vašemu bitju spadata omika in meja, kajti v tem tiči vaša lepota, ki je tako mlada, tako deško trpka in katere jakost bi trpela, če bi se iztrošili, kot bister in razkošen tok v povodnji –

Morda se čudite, da vam dozdevno govorim brez vsakršne povezave, a bodite še nekaj minut potrpežljivi: ste tiha in popustljiva poslušalka in želite iz starca izvabiti nekaj njegovih izkušenj: ko sem vas včeraj videl z Eno Bernstein, sem se prvič ponovno spomnil na eno izmed svojih zgodnjih srečanj z njo. Takrat je bila še zelo mlada, a že zasidrana v burnih letih, dvoril sem ji s potrpežljivo ljubeznijo zrelega moškega, ona pa se mi je izmikala domnevno brez razloga in ne da bi me prizadela – razširila se je govorica, da jo ljubi mlada in lepa ženska, in res je obstajala tovrstna zveza. V tistem času se je enkrat z mano pogovarjala z redko in velikodušno odkritostjo, še zdaj se spominjam besed, ki so mi najrazločneje razkrile njena čustva. »Moja ljubezen,« je rekla, »pripada mladim in burnim, tem, ki so po pogumu in ponosu podobni dečkom, a jo vendarle prevzame dekliška nežnost in naklonjenost.« Na te besede sem včeraj pomislil, ko sem vas videl in se spomnil vaše želje, da bi radi spoznali Eno Bernstein, tako da sem si zadal, da vaju predstavim …

Kategoriji: ,