P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

Anna Mattsson: Poti brez milosti

20.00 

Anna Mattsson (1966) je švedska pesnica, pisateljica in prevajalka. Od leta 2001 sodeluje pri kulturni izmenjavi med Švedsko in Kambodžo, v kmerskem (kamboškem) jeziku je med drugim objavila prevod Pike Nogavičke. Leta 2014 je za lirsko zbirko Ljusgatan prejela nagrado za avtorja/avtorico leta. Istega leta se je udeležila prevajalske delavnice lezbične poezije v Danah in leta 2015 še slovensko-švedske prevajalske delavnice, ki je prav tako potekala v Danah. Živi v Göteborgu, kjer je tudi politično aktivna. Poti brez milosti je njen prvi roman, ki je bil preveden v slovenščino.

Poti brez milosti (Vägar utan nåd, 2006) je sklepni del trilogije, vendar zaradi spretno vtkanih namigov na pretekle dogodke ne zahteva poznavanja prejšnjih dveh delov. Trilogija spremlja mlado Alexandro, ki jo očim vse od desetega leta spolno in čustveno zlorablja, dokler ga naposled ne prijavi. Poti brez milosti se začnejo v trenutku, ko je očim že v zaporu, Alexandra, še srednješolka, pa poskuša preboleti preteklost in si na novo urediti življenje. To je zanjo tem teže, ker zaradi svojih izkušenj ni zgolj samotarska, marveč se tudi patološko boji ljudi. Obenem jo začenjajo privlačiti ženske. Zaradi silovite potrebe po ljubezni se hitro oklene vsake, ki ji pokaže simpatijo, vendar doživlja zavrnitve, pa tudi pri delu z gledališčem, ki jo – paradoksno – najbolj privlači, ne gre vse gladko. Toda kompleksno napisani bildungsroman pripovedovalke ne idealizira, temveč skozi prvoosebno pripoved sledi njenim nihanjem od nelagodja, globoke ranjenosti in hrepenenja do utvar o sebi in (zlasti v poznejšem delu knjige) komičnih zapletov, sklene pa se v optimističnem tonu. Skladno s spremenljivim razpoloženjem preigrava širok razpon jezikovnih ravnin, od lirične do popolnoma pogovorne. Pripoved mojstrsko secira občutke in čustva, ki jih v nekoliko blažji obliki verjetno doživlja med odraščanjem večina ljudi.

Roman je iz švedščine prevedla Nada Grošelj, prevajalka leposlovja in humanistike iz angleščine, latinščine in švedščine. Leta 2007 je prejela priznanje Radojke Vrančič za mladega prevajalca, leta 2011 pa Sovretovo nagrado.

/ odlomek /

Poklicala jo bom. Njenega imena ne izgovorim niti enkrat. Linnea je ena sama. Edina, sijoča – tista, ki ima mojo edino ljubezen.

Stojim med vrati v sobo, ki je po novem mamina spalnica. Notri stojita postelji kot že toliko časa. V sobo molita kot velika zakonska postelja, pokriti sta z okrastima pregrinjaloma. Tako je že od nekdaj. Kakor bi Ivan še zmeraj spal tukaj – spal kot senca in lebdel nad nami.

Dihati moram mirno in počasi. Vse mišice mi vzdrgetajo, ko pomislim nanjo in jo vidim pred sabo.

Živeti hočem, in moje življenje mora biti ona.

Telefon leži na tleh, globoko v najskrivnejšem kotu ob postelji. Poleg njega stoji velika, malce uvela lončnica. Kot bi pozabili nanjo. Kot da mama noče vedeti, da nam lahko kdo telefonira.

Naglo in malone jeznorito odkorakam k telefonu. Linnejino številko znam na pamet. Zbirala sem jo pod jezikom, v mislih, dokler ni postala skoraj žgoča skrivnost.

Moje telo je težko in osamljeno, moje srce buta ob meseno lupino. Ne vem, kje je mama, mogoče v kopalnici. Helena in Elisabeth sta tiho, mogoče sta v svojih sobah.

Potem dvignem slušalko.

In Linnea odgovori. Ko zaslišim njen glas, se malone razjokam. Potem me preplavi mir, težak in svojstven mir, kakor bi se naposled umirila vsa moč, ki sem jo shranila v sebi. Linnea, vsa žareča, odgovori.

Pravi, da je mislila name in da je pričakovala, da se ji bom kmalu oglasila. Strašno me mika reči, kako tudi jaz mislim nanjo in kako se veselim dneva, ko se bova spet videli – kako upam, da bo kmalu prišel. Toda v jeziku imam občutek, kot bi bil privezan, ne morem ga zganiti, kaj šele spregovoriti. Na vse Linnejine besede odgovarjam živčno, v enozložnicah.

»Lahko bi se kaj dobili,« nadaljuje. »Bi hotela priti k meni zdaj enkrat med počitnicami? Lahko bi šli na dolg sprehod, če bo lepo vreme, in vzeli s sabo prigrizek.«

»Ja, to pa res. Strašno rada.«

Radost utripa v meni tako močno, da se je kar prestrašim. Tople kroglice, ki se mi dviga iz želodca in me lahko zaduši ali razkolje. O tej radosti molčim, ne morem je pokazati niti z besedami niti s tonom. Upam, da jo bo Linnea kljub temu prepoznala in sprejela. Upam, da me bo preprosto videla, da me bo dvignila v svoje srce in mi dovolila ostati v njem.

Dobili se bova naslednjega dne, v nedeljo. Nedelja je ena sama belina in tišina, napolnili jo bodo najini koraki. Pravzaprav niti ne vem, katerega dne smo. Dnevi so begajoče podobni drug drugemu. Od dne do dne se vlečem kakor utrujen stroj, telo z obtolčenimi in utišanimi možgani.

Nato odložim slušalko in slišim rezki pisk, ki sporoča, da je pogovora konec. In ta zvok začutim globoko v telesu, saj udari ob struno, ki govori, da se je krog sklenil, da me ima Linnea v roki in da sem njena kakor otrok, njen otrok.

Na varnem. Z obema nogama trdno na tleh pred mamino posteljo. Voham lončnico, ki diši po suhi zemlji in rastlinskem soku. Vidim radiator, okenski okvir, prosojne bele zavese. Kup revij o notranji opremi, ki se je sesedel ob predalniku z maminimi oblekami. Toda kar vidim, mi nič več ne pomeni. Vsi zvoki iz mojega starega življenja so onemeli. Ne dosežejo me več. V tišini slišim Heleno in Elisabeth iz sosednje sobe. Vendar ne ujamem njunih besed. Nekakšne igrice se gresta, pustim ju, da ostaneta pri njih. Zdaj imam nekaj svojega. Linneo.

V sobo priplavajo mamine besede, pojavi se njena podoba. Pred mano obstane kot kip, ki meče senco na sobo in grozi, da se bo zvrnil s podstavka.

»Si klicala ti? Ali pa je kdo klical nas?«

»Ja, jaz sem klicala,« odgovorim, ne da bi jo pogledala v obraz.

»Kdo pa je bil?«

»Saj sem ti ravnokar povedala, da sem klicala jaz.«

Mama stoji sredi sobe in tleska z nohti. Zagleda se vame in pogoltne slino.

»Zdaj jo torej misliš pobrisati. Spet jo misliš pobrisati od tod.«

Na njenem obrazu trzne vzgib – kakor pri snegu, ki se ne more odločiti, ali bi zapadel ali ne. Lica ji preplavi rdečica in spet usahne. Kakor da jo izmenično oblivata vročina in mraz.

»Ne, nič takega ne mislim. Zakaj pa naj bi?«

Pogledam jo s široko razprtimi očmi, polnimi iskrenosti, kakršno pokažemo samo, kadar v resnici nekaj skrivamo.

»Saj dobro vem. Vem, kako me nič ne maraš.«

Spet tisti temni pogled. Pogled, ki uhaja in ki ve, kam gre. Kako visoko in kako krepko bi jo morala dvigniti in prenesti čez blatno globino.

Zdaj je naš dom pogreznjen v laži. Lahko bi ji rekla marsikaj, pa držim jezik za zobmi. Bojim se njene užaljenosti in žalosti. Bojim se, da temu ne bo kos. Ko so se dogodki najbolj razdivjali, si je vzela teden dni dopusta. Potem pa se je spet vrnila na delo, kakor da se pravzaprav ni nič zgodilo. Spet bomo taki kot zmeraj. Srečno bomo plesali in se smehljali. Nihče si ne bo želel drugam.

Toda najbolj hrepenim po neki drugi hiši, kjer obrazi žarijo in kjer lahko govorim, ne da bi se ugriznila v jezik. Vse besede lahko zaživijo. Tudi tišina lahko zaživi. Tukaj pa se mi plazi po koži živčnost kot vlaga po kletnih zidovih. Na našem vrtu lahko rase zgolj bodeča žica. In mama mi zapira pot. Ne pusti mi pobegniti. Ostati moram njena, karkoli se zgodi, ne smem se ji izmuzniti.

Vstanem in hočem oditi, oditi mimo nje po stopnicah v svojo sobo nad kuhinjo. Mama me pocuka za rokav bluze.

»Ne uhajaj kar tako, zakaj moraš kar izginiti!«

»Nič ne bom izginila, o čem pa govoriš?«

Prerinem se mimo nje, jo odsunem.

Saj sem vendar njen otrok. Mar tega ne ve?

Te besede donijo v zrak, nad hišne strehe, po ulici. Kričijo iz njene kože kakor bolan, vročičen smrad.

Ničesar ne vem o tem, kako je, če si nekomu otrok. Počivati mi je pustila edino Linnea. Mama pa me preganja. Njeni pogledi hlepijo po mojih nasmehih, njeni pogledi zahtevajo … Vse me utesnjuje in veže. Ko bi vsaj bila takšna, kot je treba. Ko bi bila močan in vsakdanji otrok, otrok, ki se mu ne dogajajo take stvari. Mama stoji med vrati hladna in načičkana. Togo stoji, vsa krhka v svojem joku. Eno samo tarnanje. Če jo spodnesem, bo mogoče kar umrla. In Helena in Elisabeth sta še tako majhni –

Zaradi njiju moram. Moram zatreti besede, ki bi jih namerila vanjo. Še sama jih ne poznam, v meni živijo zgolj kot odtisi in sence.

Mama me utiša s svojo postavo, z brezumnim drgetom med vrati. Vendar se prerinem mimo nje. Tedaj stopi za mano, njene roke se vijejo in drgnejo druga ob drugo kot živali. Vse na njej me roti.

»Pa kdo je klical?«

»Nihče. Pač nihče. Ne vem.«

Kakor bi se sključila v dve gube, kakor da bi jo pobila na tla, mračno odide.

Hočem zidove in vrata. Za njimi bom živa in velika. Ne bo me videla in kritizirala, svobodna bom.

 

Ko zaprem vrata svoje sobe, komaj diham. Stene ukazovalno bolščijo vame. Kakor bi bile na vsakem delcu sveta oči. In te oči mi ukazujejo in bijejo vame. Me spodbujajo in gledajo. Govorijo mi: Žívi. Nekega dne boš morala polagati račune. Nekega dne bo ves svet videl, da nikoli nisi polno zaživela. In takrat boš stala pred njim osramočena in zasmehovana.

Toda čeprav me življenje cuka in vleče, še vedno ničesar ne zmorem. Počutim se, kot da se mi strašno mudi, kot da ne smem izgubiti niti sekunde. Nekaj me drži v primežu in me vleče za noge dol, dol, še dol. Občutek imam, kot da bi se bilo nevarno ustaviti in si odpočiti. Rada bi k ljubezni, k slavju in življenju. K vsemu, kar pogrešam.

Vse to je Linnea. K njej hočem. Zanjo bom krvavela, ljubila, pela, plesala, živela, upala. Ona me bo dvignila v višave. Izrisal se bo nekakšen smisel, nekakšen odgovor. In to bo moje, daleč proč od maminega pogleda.

 

Kategoriji: ,