Na Dečavnici, literarni delavnici za mlade pod vodstvom pisateljice Suzana Tratnik, ki je potekala 2. in 4. septembra 2020 na O’Živeli knjigi, so se udeleženke_ci ukvarjale_i s tematiko razbijanja stereotipov v literaturi. Dobile_i so nalogo, da na podlagi kratkega opisa dogodka v frizerskem salonu napišejo zgodbo. Za objavo smo izbrali literarna prispevka Indije Stropnik, v katerih duhovito in občuteno opiše dogodka, ko v salon vstopita transženska in brezdomec ter se soočita s predsodki.

*********

Indija Stropnik

Prijetno striženje

Stopim v frizerski salon. Frizerka me pogleda in ostro reče: “Pri nas strežemo samo ženske.”

”Jaz sem ženska,” ji odgovorim.

Z nabasano torbo v roki stojim na terminalu. Čisto mokre noge imam, ker sem zagazila v lužo. Zdaj sem osemnajst, končno. Lahko začnem znova. Želim si poklicati Iris, a je njen telefon zaseden. Verjetno je s starši na kampiranju, nekje bogu za hrbtom, kjer ni signala. Tudi mene so povabili, ampak mi mama ni pustila. Rekla je, da nimam kaj s punco sama delat v šotoru. V bistvu mi od najinega ’pogovora’ ni pustila nikamor več. Celo poletje sem bila v priporu, da je lahko stresala jezo name. Zdaj me je poslala v moški internat v Ljubljani.

”Pri nas strižemo samo ženske.”

”Jaz sem ženska!”

”Prav očitno niste, gospod.”

Sem mislila, da bo tu drugače. Iris mi je vedno govorila, da sem, kar sem, pa take klišejske fore. Nje ta moja ’preobrazba’ nikoli ni motila. Pogrešam jo.

”Prav,” rečem in se odpravim v drug salon.

Jaz sem Edi, punca, ki ne mara drame.

Diogen v sodu

Živel je v najlepšem delu mesta. Ulice so bile ozke in barvite, vedno nabito polne ljudi. Po njem se je sprehajalo veliko dobrovoljnih turistov, ki so bili glavni vir dohodka. Domek si je uredil v prijetnem vogalu pod balkonom opečnate večstanovanjske hiše. Bilo mu je prav lepo – imel je vse, kar je potreboval. Človek ne rabi ogromnega bivališča, da je srečen. Manj za več, to je bil njegov moto. Jaz sem kot diogen v sodu, se je hahljal sam pri sebi in opazoval ljudi, ki so hiteli mimo.

Vsak dan je, če je bila volja veselih prišlekov prava, zaslužil ravno dovolj za večerjo – pocenski sendvič, ki ga je kupil v mali pekarnici nekaj ulic navzdol. Vedno je kupil sendvič s posebno, ki jo je potem podelil z mačkom Bobom, ki mu je pogosto delal družbo. Vsake toliko je prišla mimo njegova ’soseda’. Ta ga ni preveč marala. Maček je bil namreč njen, in Mare je imel precej močan občutek, da mu samo zavida, ker ga ima Bob raje kot njo. Njuna srečanja nikoli niso bila prijetna. Vedno je imela kakšno pikro pripombo, recimo, ’naj že pospravi to smetišče’, čeprav je vedela, da je bil to njegov dom. Ali pa ga je samo grdo pogledala in se gospodovalno odkašljala.

Nekega dne ga je napadla z desetakom v rokah. ”Na, tu imaš! Pa pojdi se že nekam umit! Do vrha balkona se voha smrad!” Lase si je sicer redno pral v mestnem vodnjaku, a se mu je zdelo, da je to še zdaleč ne bo pomirilo. Sploh pa ni hotel zapraviti priložnosti za dodaten zaslužek. Denarja ni nikoli preveč, tudi to je bil njegov moto. Vzel je bankovec in se ji zahvalil.

Najprej si je hotel kupiti kakšen karton. Karton je najuporabnejša materialna dobrina, ki jo lahko ima brezdomec. Želel si je dograditi streho, da mu ponoči ne bi tako pihalo okrog ušes. Ali pa bi raje sendvič. Tako je razmišljal, ko je šel mimo majhnega frizerskega salona.

Stal je tam, globoko v mislih. Zakaj pa ne, pravzaprav? Lahko bi začel znova. Se postrigel, uredil in si našel solidno službo. Živel normalno življenje v majhnem stanovanju in si kupil svojega lastnega mačka. Ja, to bi šlo, si je mislil, ko je vstopil v salon. Ime mu bo Rudi, in ne bo debel kot Bob. Bilo bi prav lepo.

Vajenec v salonu ga je nezaupljivo pogledal.

”Ostrigel bi se,” je rekel. ”Saj me poznate. Mare sem, tu z vogala.”

A mladi frizer se je le pošalil: ”Zakaj bi pa klošar rabil frizuro?”

Mare je pomislil na dolga jutra in popoldneve, ki jih je lahko preživel, kakor mu je bilo drago.

Pomislil je na svoje dolge nočne sprehode, ki so mu jih osvetljevale samo luna in zvezde. Na Boba in na njegovo lastnico, katere nesramnost ge je pravzaprav malce zabavala. Nasmehnil se je vajencu in rekel: ”Haha, saj je res ne.”

Potem pa je šel na sendvič s posebno.

Delavnico sta omogočila: Javna agencija za knjigo in MOL, oddelek za predšolsko vzgojo in izobraževanje