P o l i t i k a     v a r s t v a    o s e b n i h    p o d a t k o v

1 2
R A Z L O G O V
Z A
S L I K A N J E
R A Z S T A V A
12 razlogov za slikanje
21. 6. 2018 – 16. 7. 2018, Galerija Škuc

Razstava del študentov, študentk in avtorjev/ic mlajše generacije. Sodelujoči ustvarjalke in ustvarjalci: Brina Elizabeta Blaž, Živa Božičnik Rebec, Gašper Capuder, Maria Karnar Lemesheva, Tatiana Kocmur, Toni Kovačić, Danilo Milovanović, Adrijan Praznik, Monika Slemc, Tomo Stanič, Maja Tušar, Andrea Zabric. Kurator: Staš Kleindienst

Razstava prinaša zelo partikularen nabor del, ki so vzniknila iz različnih pozicij in naslavljajo povsem različne vsebine v različnih jezikih, a se vsa gibljejo tudi v nekem aktivnem razmerju do slikarskega medija kot takega. Zato se nočem spuščati v iskanje vsebinskih povezav med posameznimi deli, raje bi nastavil nekakšno očišče izboru, ki so mu botrovali štirje vidiki slike, znotraj katerih se največ gibljem tudi sam pri svojem delu in se mi zdijo bistveni pri današnjem pojmovanju slikarske prakse. Ti štirje vidiki so: družbena vpetost, zgodovinski kontekst slike, materialna prisotnost in konceptualnost. Upam si trditi, da se vsa dela na razstavi tako ali drugače poigravajo tudi s katerim od teh vidikov in se s tem na neki način nanašajo na vprašanje slike v širšem smislu.

Slika je heterogen medij, ki metodologijo svojega nastanka predhodno zapiše v lasten sistem pravil in med ustvarjalnim procesom vedno znova vzpostavlja odnos do teh pravil ter tako odpira prostor, kamor se lahko naseli umetniško delo. Nanjo lahko gledamo v kontekstu sodobnih umetniških praks, ki uporabljajo različne medije ter v sliko vstopajo le občasno in/ali se gibljejo v njenem liminalnem prostoru, poznamo pa tudi gorečo zavezanost mediju, ki stavi na procesualno naravo dela, znotraj katerega avtor/ica svoj sistem pravil upošteva ali krši ter s tem odpira možnost za nenehno transformacijo lastnega slikarskega jaza. Ti dve skrajnosti druga druge ne izključujeta, kažeta pa na neko shizofreno naravo slike, ki ima globoko v sebi zapisanih vrsto konfliktov, tako materialnih kot družbenih, ki pripomorejo k njenemu specifičnemu mestu.

Svojevrsten paradoks je že poizkus ustvariti iluzijo prostora v dveh dimenzijah, a pri sliki je prisoten še neki dodaten razcep, ki jo loči od ostalih dvodimenzionalnih medijev, kajti čeprav gre za podobo (stvarnega ali abstraktnega prostora), ne gre samo za podobo. V enaki meri lahko pri sliki govorimo o materialnosti, ki ustvari nekakšno trenje med iluzijo prostora in sliko kot objektom. Ta materialna prisotnost slike od gledalca ne zahteva le branja podobe ali koncepta, temveč odpre pot drugačni dimenziji zaznavanja, ki se gradi na prostorskem razmerju med gledalcem in sliko. Subjekt podobe tako lahko postane docela trivialen, vsakdanji, ali pa podoba celo izgine, sliki pa kvaliteto daje izključno njena materialna prisotnost, ki se širi v prostor.

Morda je prav ta način zaznavanja, ki ga vzpostavi razcep med podobo in njeno materialno dimenzijo, botroval različnim simultanim prisotnostim slike, saj lahko obenem nastopa kot estetski artefakt ali nosilka progresivne misli, hkrati pa omogoča, da se vanjo naselijo tudi diskurzi moči in reprezentacija ideologije. Danes se moč in ideologija kažeta predvsem v tem, da slika obstaja bolj ali manj le še kot menjalno blago znotraj kolesja galerijskih sistemov, ki ji s pomočjo kanonizacije, materialne unikatnosti ter osebnih mitologij avtorjev gradijo presežno vrednost, a kot vemo, je slika od vedno pomagala izgrajevati versko, politično ali kulturno identiteto nekega prostora na osnovi ekonomskih in političnih interesov vladajočega razreda.

Slika pa ni nudila mesta le reprezentaciji oblasti in vladajočih slojev, ampak je pomagala tudi pri določanju družbenega mesta subjekta. Vprašanje, kdo je subjekt slike in kdo si lasti pogled, je postalo ključno pri vpeljevanju družbenih razmerij v krajinskem slikarstvu v Angliji v 19. stoletju. Elizabeth Helsinger o knjigi Turnerjevih krajin z naslovom Slikoviti pogledi v Angliji in Walesu, ki je bila mišljena kot nekakšen vodnik takratnim turistom, zapiše: »biti predmet, in nikoli gledalec, teh krajin pomeni biti nepremično umeščen v prostor kot podeželski fizični delavec, omejen z družbenim položajem in neko lokalnostjo, nezmožen razumeti širšo celoto, Anglijo, ki jo lokalni pejsaži lahko predstavljajo bolj mobilnim gledalcem slikovitih prizorov.«[1]Slika je torej pomagala naturalizirati razredni status tako prek podobe kakor tudi z določanjem mesta pogleda.

Po drugi strani pa je slika pomenila tudi polje refleksije. Znano je, na primer, kako sta tako Velazquez kakor tudi Goya prek dvorne cenzure v reprezentacijo oblasti uspešno »prešvercala« tudi kritičen pogled nanjo. Danes je družbena kritika postala institucionalizirana norma, nekakšen modus operandi delovanja institucij, ki je getoiziral družbeni boj v polje umetnosti, in vprašamo se lahko, ali ni mogoče prišlo do obrata: da se danes prek refleksije v diskurz umetnosti »šverca« reprezentacija oblasti, ki na neki način, tako z nastavljanjem konteksta kakor tudi z določanjem mesta pogleda, enako naturalizira družbena razmerja? Morda je danes v tem smislu za sliko bolje, če se ne poizkuša preveč ubadati s kontekstualizacijo lastne vsebine in raje stavi na svojo inherentno značilnost, da je lahko simultano prisotna na več ravneh, a nikoli povsem dobesedna, da lahko nastavi pogled na svet, a se obenem vpraša tudi o svoji vlogi v njem. V sliki je to vidno, kadar vzpostavi nekakšno ironično distanco do sebe, kjer ni več prisotna samo kot nosilec umetniškega dela, ampak tudi kot njegov subjekt, se vanj umesti prek konceptualizacije lastnega jezika in lastne zgodovine. Šele od tu naprej lahko o sliki govorimo kot o mediju v strogo konceptualnem smislu, ki se z neke zunanje pozicije zaveda lastnih specifik ter jih zavestno preigrava, pa naj bo to na najbolj tradicionalen način, z barvo in čopičem, ali pa s sredstvi, ki imajo na prvi pogled kaj malo skupnega s slikarstvom.

[1] Elizabeth Helsinger, »Turner and the Representation of England«, v: Landscape and Power, The University of Chicago Press. 2002, str. 105.

 

Kustos: Staš Kleindienst

 

Obrazstavni dogodki

Otvoritev: Četrtek, 21. 6.  ob 20h

Vodstvo po razstavi s kustosom in umetnicami ter umetniki: 27. 6. 2018 ob 18h

 


V sodelovanju z: ALUO – Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (Univerza v Ljubljani)

Zahvale: Akademija umetnosti (Univerza v Novi Gorici), A.V. A. – Akademija za vizualne umetnosti

 

Program Galerije Škuc in razstavo podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in MOL – Oddelek za kulturo.