Dobimo se

Renee Vivien: Prikazala se mi je ženska

Kategorija: VIZIBILIJA

Cena: 15,00 €

Šifra izdelka: V028

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Prikazala se mi je ženska (Une Femme m'apparut, 1904), prvo prevedeno delo pesnice in pisateljice Renée Vivien, je lezbični ljubezenski roman, zastrt s šelestenjem dolgih večernih oblek in težkim vonjem rož in kadila. Obenem je tudi lezbično-feministični manifest z začetka 20. stoletja, v katerem se platonovsko iskrivi dialogi izmenjujejo z nietzschejansko mračnimi prispodobami in mističnimi videnji.

Ozadje romana je razdiralna ljubezenska zveza med pisateljico Renée Vivien ter njeno (prvo) ljubico Natalie Clifford Barney. Poznavanje (avto)biografskih dejstev, ki jim precejšnjo pozornost nameni tudi avtorica uvodnega zapisa Gayle Rubin, ne služi (zgolj) voajerističnemu kukanju v pisateljičino spalnico. Tako Renée Vivien kot Natalie Barney sta bili namreč pomembni predstavnici »žensk z levega brega«, skupine več kot dvajsetih ameriških in angleških izseljenk v literarnem Parizu med leti 1900 in 1940, med katerimi so najbolj znane Djuna Barnes, Anaïs Nin in seveda Gertrude Stein. Več o različnih plasteh te kompleksne »ženske izseljeniške modernistične skupnosti« si lahko preberemo v odlični, tudi v slovenščino prevedeni študiji Shari Benstock Ženske z levega brega.

Asimetrično razmerje med ljubimkama

Renée Vivien in Natalie Barney sta v romanu »preoblečeni« v romantično, melanholično prvoosebno pripovedovalko in njeno radoživo, donjuanovsko ljubimko Vally. Pripoved je nekakšna samoanaliza, s katero si avtorica poskuša »razložiti« spodletelost zveze, ki je bila zanjo hkrati usodna in nemogoča. Na tej ravni se roman bere kot anatomija ljubezenskega razmerja. Asimetrija, zaradi katere ljubimki ne moreta najti skupnega sidrišča, je njuno različno pojmovanje ljubezni oziroma spolnosti. Pripovedovalka se nenehno čuti izdana, ker ljubezen enači z zvestobo in pripadnostjo, Vally pa takšno posesivno čaščenje duši, saj je zanjo najvišji ideal neodvisnost. To ljubezensko geometrijo dodatno zapleta tesno prijateljstvo z Ione, ki je nekakšen sestrski, snežno beli protipol čutne ljubezni.

Renée Vivien je pri podajanju intime zadržana; zajezeno senzualnost premešča na metafore bohotno cvetečih in opojno dehtečih rož, simboliko barv, taktilne opise dražljivih oblek, zvoke glasbe in vročičnost sanj. V nasprotju s to »sramežljivostjo« je avtoričino podajanje javnih lezbično-feminističnih stališč povsem transparentno; zapisano je v izzivalnem, rahlo posmehljivem tonu, ki le redko zdrsne v provokativnost. Renée Vivien svoje poglede posreduje v obliki nabrušenih dialogov, v katere se ob osrednjih junakinjah romana zapletajo še Androgina oziroma San Giovanni, nekakšen pisateljičin oziroma pripovedovalkin alter ego, učenjak Pétrus in Prostitut.

 

(povzeto po članku iz Dela)

 

Prevod: Špela Bibič