Dobimo se

Nataša Velikonja: Lezbični bar

Kategorija: VIZIBILIJA

Cena: 17,00 €

Šifra izdelka: V026

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Nataša Velikonja, rojena 1967, je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka, lezbična aktivistka. Leta 1993 je za diplomsko nalogo na Fakulteti za družbene vede prejela Prešernovo nagrado. Leta 1994 je izdala pesniški prvenec »Abonma«, ki velja za prvo lezbično pesniško zbirko na Slovenskem. Sledile so pesniške zbirke »Žeja« (1999), »Plevel« (2004), »Poljub ogledala« (2007) in »Ostani« (2014). Poezijo je objavila v večini slovenskih literarnih revij in v več domačih in tujih literarnih antologijah, denimo v zbornikih »Modra svetloba« (1990), »The Veiled Landscape: Slovenian Women Writing« (1995), »Six Slovenian Poets« (2006), »Antologija slovenskih pesnic« (2007), »V tebi se razraščam: Antologija slovenske erotične poezije« (2008), »Antologija sodobne slovenske literature« (2010), »Brez verzov, brez rim: Antologija slovenske pesmi v prozi« (2011). Od leta 1995 ima status pesnice, esejistke in prevajalke, ki ga podeljuje Ministrstvo za kulturo RS.

Nataša Velikonja sicer deluje na več področjih družbenega, kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji. Od leta 1993 je stalna sodelavka Društva Škuc. Med leti 1999 in 2002 je bila članica uredništva Časopisa za kritiko znanosti, z uredništvom pa je sodelovala že od leta 1995, ko je spodbudila in uredila prvi tematski blok lezbičnih in gejevskih študij v slovenskem družboslovnem prostoru. Od leta 1997 je urednica politične, socialne in kulturne revije Lesbo. Je ustanoviteljica Lezbične knjižnice v AKC Metelkova, ki deluje od jeseni 2000.

Aktivna je tudi v publicistiki: objavila je tri knjige esejev in znanstvenih razprav: esejistični zbirki »Fragmenti svobode« (2008) in »Lezbični bar« (2011), z dr. Tatjano Greif pa sta objavili znanstveno delo o zgodovini lezbištva in lezbičnega aktivizma na Slovenskem »Lezbična sekcija LL: Kronologija 1987-2012 s predzgodovino« (2012). V zadnjih dvajsetih letih je objavila več kot 500 esejev, kolumn, socioloških razprav in drugih avtorskih prispevkov tako doma kot v tujini. Med leti 1995 in 2006 je bila kolumnistka rubrike »Smeri razvoja« v dnevniku Večer. Med leti 2001 in 2006 je bila politična kolumnistka na ljubljanskem Radiu Študent. Njeni prispevki so izšli v mnogih domačih in tujih družboslovnih zbornikih: denimo v zborniku »Urbana plemena: Subkulture v Sloveniji v devetdesetih« (1999), »Cooltura: Uvod v kulturne študije« (2002), »Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti« (2004), »Grafitarji« (2004), »Leap Into The City: Chişinău, Sofia, Pristina, Sarajevo, Warsaw, Zagreb, Ljubljana: Cultural Positions, Political Conditions. Seven Screnes From Europe« (2006), »New Feminism: Worlds Of Feminism, Queer and Networking Conditions« (2008) idr.

Deluje tudi kot prevajalka: prevedla je več knjižnih del lezbične teorije, študij seksualnosti in radikalne družbene kritike, pa tudi teorije arhitekture in oblikovanja, denimo knjige »Film in vidno« Terese de Lauretis (1998), »Eseji« Monique Wittig (2000), »Več kot ljubezen moških: romantično prijateljstvo in ljubezen med ženskami od renesanse do sodobnosti« Lillian Faderman (2002), »Ženske z levega brega« Shari Benstock (2004), »Homo konzerve: liberalna družba in gejevska desnica« Richarda Goldsteina (2005), »Usnjeni škornji, zlati čeveljci: Zgodovina lezbične skupnosti« Elizabeth Lapovsky Kennedy & Madeline D. Davis (2006), »Čisto in nečisto« Colette (2008), »Lezbijke smo tako šik« Laure Cottingham (2009), »Vampirke in vijolice: lezbijke v filmu« Andree Weiss (2010), »Oblikovanje« Johna Hesketta (2011), »Arhitektura« Andrewa Ballantyna (2012), »Tragedija današnjih gejev« Larryja Kramerja (2013), »Priročnik za vesoljsko ladjo Zemlja« Buckminstra Fullerja (2015).

Po sedmih letih pesniškega premora torej sledi peta pesniška zbirka Nataše Velikonja z naslovom »Ostani«. Kot smo vajeni v njeni pesniški govorici, je tudi tokratna zbirka prepoznavna mešanica liričnosti, ljubezenske poezije in družbenokritičnih elementov. Njena osrednja tema je ljubljanska lezbična scena, lirsko-kritični vpogled vanjo, presek družbenega in intimnega. Skozi 50 pesmi v prozi obdela različne vidike življenja na lezbični sceni: ljubezen, seks, telesnost, medosebne odnose, način komunikacije, družabno življenje, politični kontekst, kulturno atmosfero, homofobijo, konec koncev, razmerja moči, ki prečijo vse družbenosti. Nataša Velikonja je predvsem ljubezenska pesnica, toda prepoznavna značilnost njene poezije je njeno pojmovanje ljubezni, ki je ne jemlje kot izolirano, aseptično transcendenco, temveč kot enega od elementov oblastnih razmerij, razmerij moči, ki se v sodobnem, divergentnem, destrukturiranem svetu, v svetu golega preživetja, med prvimi razkriva kot zgolj fiktivno humanizirajoča družbenost. Zato tam, kjer bi bralec in bralka pričakovala nežne transcendentne impresije srca, naletita na surovost, brutalnost in teror ljubezenske stvarnosti.

V digitalni dobi, kjer se zdi, da vse, kar je zgradila moderna civilizacija, izginja, kjer je vse razdrobljeno v nepovezane, samozadostne in neodzivne enote ali preoblikovano v spektakel, Velikonja vendarle poziva k ohranitvi osnovnih postulatov moderne, na racionalnosti temelječe kulture, družbe, humanosti in subjektnosti. Od tod tudi naslov zbirke »Ostani«. Knjiga popisuje, kako spremembe v splošni družbi odmevajo na lezbični sceni; enostavno povedano, gre za lezbično zgodbo v antisocialnem svetu; gre za umetniško refleksijo lezbične skupnosti, ki je v zadnjih desetletjih dosegla svoje mesto v družbi, vendar pa jo sedanja družbena dinamika znova potiska k socialni izoliranosti in izginotju iz javnega prostora – tokrat ne le zaradi frontalne homofobije, temveč tudi zaradi prikritih antisocialnih in antipolitičnih sil digitalne kulture. Velikonja padce družbenih platform, ki so sprva bili zastavljeni emancipatorno, sicer ne analizira le preko primera določene subkulture, lezbične skupnosti, temveč tudi preko padca mest, ki le s težavo ohranjajo elementarno družbenost, oziroma padca urbanosti kot nekdanje, danes pa minevajoče platforme različnosti. S pozivom »Ostani« skuša pesnica odpraviti – ali morda samo malce odložiti – neizbežnost popolne prepustitve tej divergentni, distančni, digitalni kulturi.