Dobimo se

Monique Wittig: Eseji

Kategorija: VIZIBILIJA

Cena: 6,20 €

Šifra izdelka: V003

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Monique Wittig (rojena leta 1935) je ustvarila nekatere izmed najbolj provokativnih leposlovnih in teoretskih del feminizma drugega vala. Študentka pariške Sorbonne, svoje prvo delo – L'Opoponax – objavi leta 1964, označeno je kot virtuozno, avantgardno pisanje, zanjo pa prejme prestižno Prix Médicis. Leta 1969 sledi delo Les Guérilleres, ki že nakazuje usmeritev Wittigove k radikalnim lezbično-feminističnim politikam, ki so še poudarjene z Le Corps Lesbien (1973). Leta 1976 se preseli v Združene države Amerike in se posveti teoretskim esejem o feminizmu, jeziku in literaturi. V celotnem opusu jo odlikuje lingvistična čistost in politični pogum; v obdobju identitetno zastavljenih feminističnih politik konec sedemdesetih je akademsko sceno šokirala z izjavo »lezbijke niso ženske«, katere pomen je potrebno brati kot opozorilo k nujnosti ločevanja kategorij spola in seksualnosti. S tem je pravzaprav omogočila začetek razvijanja lezbičnih ali gejevskih študij oziroma študij seksualnosti.

 

Več njenih esejev – in prav gotovo vsi, ki so izbrani v slovenskem prevodu, pod naslovom »Eseji«: »Kategorija spola«, »Nihče se ne rodi kot ženska«, »Zdrava pamet«, »O družbeni pogodbi« ter »Pogled: univerzalni ali posebni?« - je postalo bistvenih pri odpiranju tako področij ženskih študij kot gejevskih oziroma lezbičnih študij. »Eseje« Monique Wittig, ki so izšli kot tretja izdaja knjižne zbirke ŠKUC-Vizibilija, je prevedla Nataša Velikonja, oblikovanje edicije je delo Irene Wölle, naslovna fotografija pa je delo Manje Zore.

 

Recenzije:

Blaž Lukan, dnevnik Delo, 5.2.2001:

Knjiga prinaša pet klasičnih esejev avtorice, ki je šokirala lezbično sceno z izjavo »…kajti 'ženska' ima pomen le v heteroseksualnih miselnih in ekonomskih sistemih. Lezbijke niso ženske.« Wittigova je pomembna zaradi uvedbe ločene obravnave seksualnosti in spola, pojem seksualnosti pa je vzpostavila kot samostojno študijsko kategorijo. Eseji (iz druge polovice sedemdesetih in osemdesetih let) Kategorija spola, Nihče se ne rodi kot ženska, Zdrava pamet, O družbeni pogodbi in Pogled: univerzalni ali posebni? so močno vplivali na lezbiško in gejevsko sceno sredi osemdesetih let, njihov vpliv pa je zaznaven tudi danes.

R.H., časopis Primorske novice/Sobota – 7. val, 10.2.2001, naslov recenzije »Pogled 'z druge strani'«

Nedavno sta pri založbi ŠKUC, v zbirki Vizibilija, izšla prevoda del Arheologija spolov, urednikov Kelley Hays-Gilpin in Davida S. Whitleyja, ki ga je prevedla Tatjana Greif, in Eseji Monique Wittig, v prevodu Goričanke Nataše Velikonja. Medtem ko se Eseji ukvarjajo predvsem z vprašanjem spolov danes in vplivi zgodovine nanj, je v Arheologiji spolov izpostavljeno vprašanje vpliva sedanjosti na preteklost.

Zdi se, da vedno bolj prisoten diskurz o spolu in s tem o ženski, pridobiva vedno več dimenzij. Kaj je vzrok temu, da se ta diskurz pojavlja danes? Kakšen je namen tistih, ki se z njim ukvarjajo? In kaj je mogoče doseči?

Zmotno je misliti, da stvari, o katerih se ne govori – ni. Po drugi strani je res, da onkraj artikuliranega obstoji samo kaotična množica slutenj o tistem, o čemer bi se moralo govoriti. Vprašanje spola je bilo tako dolgo tabuizirano, da se celo danes nekateri sprašujejo, zakaj se sploh problematizira. S tem pokažejo, da spol dojemajo skozi stereotipno binarno klasifikacijo, ki ohranja in podpira seksizem in prvenstvo kategorije moškega spola.

Kakor popularna kultura, so tudi arheologi prenašali stereotipe iz sedanjosti v preteklost, kar je privedlo do interpretacij arheoloških podatkov, ki so temeljile na nepodprtih domnevah o spolnih vlogah in spolnih identitetah. Obstajajo določene predpostavke o vrstah obnašanja, ki so osnova arheoloških raziskav, in ravno te predpostavke morajo biti ovrednotene in ponovno preučene v luči sodobnih feminističnih raziskav. Kljub temu, da je pri proučevanju Arheologije spolov v ospredju »arheologija žensk«, vsebina ne zadeva le žensk, temveč celotno disciplino, saj spodbuja večjo družbeno odgovornost znotraj profesije, razvija kritiko ter prispeva k izgradnji teorije.

Cilj diskurza o spolih je spodbijati tiste elemente, ki podpirajo mitologijo spolov. Kajti spol, kot pravi Monique Wittig, ni nič drugega kot imaginarna formacija heteroseksualne družbe. Sem spada vsaka družba, ki pristaja na binarno klasifikacijo, bodisi patriarhalna ali matriarhalna. Sam princip heteroseksualnosti je tak, da vselej obstaja nek drugi. Kdo pa je drugi, če ne tisti, ki se mu vlada? Ko bo izginil razred 'moških', bodo kot razred izginile tudi 'ženske', saj brez gospodarjev tudi sužnjev ni.

Kategorija spola izvira iz biološkega spola, vendar ni biološka, temveč politična kategorija, ki vzpostavlja družbo kot heteroseksualno, kjer je dominacija enega spola nad drugim 'legitimna'. Mit 'ženske' je imaginaren, saj so ženske produkt družbenih odnosov. Da bi se izognili podpiranju tega mita, je potrebno prekiniti s heteroseksualno družbeno pogodbo, prekiniti s konvencijami in pravili, ki formalno niso bila nikdar postavljena, pa so kljub temu splošno znana in uporabljana.

Prelomitev heteroseksualne družbene pogodbe je osebna izbira posameznic, ki želijo izstopiti iz seksističnega družbenega vzorca. In čeprav to zaenkrat uspe le nekaterim (lezbijkam, nunam in morda 'pobeglim' ženam), je misel o možnosti obstoja družbe, v kateri bi bil biološki spol irelevanten, drzna in zaenkrat morda nekoliko utopična. Vendar ne gre pozabiti na pomen same artikulacije in na to, da smo s prevodoma Esejev in Arheologije spolov pridobili dve dragoceni knjižici, ki omogočata tudi 'pogled z druge strani'.

V Esejih beremo, da vsaka ženska, poročena ali ne, doživi obdobje prisilne seksualne uslužnosti, seksualni vpoklic, ki bi ga lahko primerjali z vojaškim, in ki lahko traja dan, leto, petindvajset let ali več. Nekatere lezbijke in nune pobegnejo, a jih je le za ščepec, čeprav številka narašča.

 

Hermina Kovačič, revija Ona, 22.5.2001:

Eseji Monique Wittig ponujajo zanimivo razpravo o spolih. Zgrajena je na teoriji, da človeka, predvsem pa njegov položaj v družbi, ne določa biološki spol, temveč njegov politični in ekonomski položaj. Spol tako postane politična in ekonomska kategorija. Po tej logiki obstaja spol, ki je zatiran, in spol, ki zatira. Glede na to, kako se je zgodovina obrnila, sodijo v prvo kategorijo ženske in v drugo moški. Slednji so si prilastili reprodukcijo in produkcijo žensk in njihove fizične osebe – tudi s pogodbo, ki se ji reče zakon. Brez njega pa – saj veste, koliko je ženska tudi pri nas vredna. Po tej pogodbi ima ženska mnoge obveznosti za vse življenje; njeno delo je neplačano. Zavezana je rojevanju kot dejanju svoje lastne kreativnosti, čeprav je rojevanje prisilna produkcija, ki ga načrtuje družba (demografska politika: »Morate rojevati, ker pada nataliteta naroda.«). »Nihče se ne rodi kot ženska«, pravi Monique Wittig, »temveč to šele postane. Kategorija spola je produkt heteroseksualne družbe, ki spremeni polovico populacije v spolna bitja, kajti spol je kategorija, zunaj katere ženske ne morejo obstajati. Kjer koli so, kar koli počnejo (tudi v javnem sektorju), morajo delovati seksualno razpoložljive moškim (kajti za to so narejene) – z izzivalnimi prsmi, zadnjicami, kostumi. Dan in noč morajo nositi svojo rumeno zvezdo, svoj stalni nasmešek.«