Dobimo se

Erzsébet Galgóczi: Znotraj zakona

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L110

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Erzsébet Galgóczi

 

ZNOTRAJ ZAKONA

 

Leto 1959. Obmejni vojaki na meji z Jugoslavijo ustrelijo mlado prebežnico Évo Szalánczky, v kateri poveljnik obmejne straže prepozna svojo nekdanjo neuslišano ljubezen. Odloči se raziskati njeno življenje in poiskati odgovor na vprašanje: Zakaj je nadarjena mlada novinarka bežala iz države? In – je bežala novemu življenju naproti ali v smrt? Po sledi njenih dnevniških zapiskov odkriva Évino samotno in trpko bitko. Nepopustljivo je razkrinkavala politične laži, jasno pa je izražala tudi svoje nagnjenje do istega spola. »Ta država je tudi moja država. Če vam je to všeč ali ne!« je govorila. Toda država ni hotela biti njena niti ni resnično želela njene ljubezni omožena sodelavka Lívia, s katero se je zapletla v ljubezenski trikotnik. Dvakrat odrinjena, po nizu konfliktov in tragičnih dogodkov, Éva zbeži proti meji … Kratki roman Znotraj zakona (1980) se uvršča med klasična dela srednjeevropske književnosti, v katerem pisateljica dvakrat prestopa družbene tabuje. Ob neprizanesljivem portretu madžarske stvarnosti po zatrtju vstaje leta 1956 opisuje tudi pretresljive zgodbe gejevske subkulture in izsiljevanja državnega aparata. Po romanu Znotraj zakona je nastal film Drugi način, ki je leta 1982 v Cannesu prejel posebno nagrado filmskih kritikov.

 

Erzsébet Galgóczi (1930–1989) se je rodila v bližini mesta Győr na Madžarskem. Nekaj časa je delala kot novinarka, kmalu pa se je kot svobodna pisateljica posvetila pisanju. Komaj dvajsetletna (1950) je osvojila prvo nagrado na natečaju za odkrivanje mladih nadarjenih pisateljev. Kasneje je kar trikrat prejela ugledno madžarsko književno nagrado, leta 1978 pa najuglednejšo Kossuthovo nagrado. Njena dela so prevedena v trideset jezikov.

 

Prevajalka Marjanca Mihelič prevaja iz madžarskega jezika v slovenščino. Za prevajanje in predstavljanje madžarske književnosti ter kulturno posredovanje jo je madžarska vlada leta 2012 nagradila z odlikovanjem viteški križ – madžarskim redom za zasluge.

 

/odlomek/

 

Marosi je našel med Évinimi zapiski nekaj strani, ki jih takrat ni razumel. Zdaj jih je ponovno prebral: »‘Kot bi slišala s kora katedrale: Lepa si bila, moja velika, moja luč, moja Lívia, kot jelka, dišeča kot snežni pršič, kot vršac v snegu, kot božič … Vse naokoli so se bleščala ogledala, klanjajoč se so v odsevu, zrcalila tebe in ti si bila opita z močjo svoje lepote. Gledala sem te vse bolj nemirna in mračna, vendar nisi več dojela opozoril, ki jih je oddajalo moje oko.’ Nenadoma sem skočila pokonci: ‘Oprosti! ’ in odbrzela iz restavracije.

Žarometi so nenadoma ugasnili, namesto ogledal se je vil po zraku smrad po palinki in cigaretnem dimu. Tribuna za gledalce se je izpraznila, nisi imela več komu igrati. Opazila si, da je kulisje skromno, moški pa pijani in prostaški. Legla si v puščobno hotelsko sobo in zaklenila vrata za sabo. Nisi mene zaprla ven. Samo iluzijo izbire si hotela obdržati. Spala sem v sosednji sobi, na drugi strani tanke stene. Morala sem poslušati, kako brcneš čevlje z nog, si umiješ zobe, kako postelja s slabimi vzmetmi sprejme tvoje telo. Čakala si, da bo potrkalo.

Pokadila si dve cigareti in nič se ni zgodilo.

Bosih nog si se prikradla do vrat in neslišno obrnila ključ. Spet si prižgala cigareto, a je nisi mogla pokaditi do konca, kajti bila je grenka kot izbruhan žolč.

Grenka kot moj obraz, ko sem te zapustila na odru tvojih nečimrnih in cenenih igric. Nenadoma je vate zarezala misel, da me ne bo k tebi. Mislim namreč, da si se tudi z menoj samo igrala in da si takšna do vseh.

Vrata si odprla za režaj in pokukala na hodnik. V motnjavi električne svetlobe so se skrivnostno vrstila vrata sob. Na sredini je tvoja, levo moja, desno soba Moškega. Od Moškega se je slišalo tiho smrčanje, od mene nič. Zaradi tega si vedela, da sem budna. Oblečena sem ležala na postelji s tistim izrazom na obrazu, s katerim sem zbežala iz restavracije, in čakala. Zaprla si vrata sobe, toda kot da bi ven zaprla zrak. Lotevala se te je fizična slabost. Dušilo te je. Tu ne boš zdržala, si natančno čutila, kvečjemu uro ali dve, strah te je bilo zidov, tišine, same sebe. S svojim lepim, odvečnim telesom si se vrgla na posteljo, toda kot da bi se zapletla v bodečo žico. Hodila si od sovražnega prvega do drugega kosa pohištva, obraz si pritisnila k okenskemu steklu in strmela v noč neznanega mesta – v noč, ki ni nikoli tako ravnodušna kot pozimi. Zakaj se okno ne odpira tja noter, v kaos duše?

 

...