Dobimo se

Tony Duvert: Dnevnik nedolžneža

Kategorija: LAMBDA

Cena: 15,00 €

Šifra izdelka: L074

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Tony Duvert, velik stilist in še en enfant terrible francoske literature XX. stoletja, se je rodil leta 1945. 20. avgusta 2008 so ga našli v njegovi hiši v vasici Thoré-la-Rochette, šele par tednov zatem, ko je umrl v osami, tako kot je tudi živel. Bil je velik ljubitelj otroštva, zagovornik pravic najstnikov in otrok, tudi do spolnosti. Otroštvo je povezoval s čistostjo in nedolžnostjo, odraslost s pokvarjenostjo in nečlovečnostjo, ali kot je zapisal: Vsi otroci so ljudje, le malo odraslih to tudi ostane. Največ knjig je objavil v sedemdesetih, še v času seksualnih svoboščin, ko je prejel tudi najvišje literarne nagrade, kasneje pa so njegova dela proglasili za hvalnico pedofiliji. Leta 1989 se je umaknil iz družabnega življenja in prenehal objavljati. Njegovi romani in esejistični zapisi so prevedeni v italijanščino, nemščino, španščino, japonščino in angleščino. V pričujočem romanu se otožna pisava ljubezni do neokrnjenih dežel in ljudi prepleta s silovito kritiko zahodnega heteroseksualnega sveta.

 

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan in Vilrouge.

 

 

(odlomka)

 

Malo po počitnicah je tudi Pedro, deček z jabolkom, prenehal prihajati. Z nobenim drugim malim se nisem dobival in nisem vedel, kako naj ga najdem. Minilo je osem ali deset mračnih dni. Rad sem imel njegove obiske.

Popoldne, ko se zaključi pouk, sem se pogosto vračal s tržnice. Hodil sem po mirni aveniji, ki jo deli nasad precej nizkih palm. Pešcev je veliko in so dobro oblečeni. Avtomobilov malo. Ljudje se sprehajajo in pohajkujejo, brezbrižno, kot se spodobi.

Ob neki palmi sem zagledal par fantalinov, ki so spodaj čakali, da jim je eden od njih, ki se je povzpel na vrh, metal rumene sadeže, ne še zrele dateljne, ki so kisli in zanič. Odkrito me pozdravijo, jaz pa gledam gor fantina. Ima lepa meča, porjavela od poletja, podlakti že obledela od umivanja, precej čokato telo, pisana oblačila, s krpami prešite hlače - prava oprava za špricanje šole, kakršno v Franciji občudujemo samo še na sto let starih bakrorezih. Pobalin slednjič pokaže obraz: in to je Pedro. Nikoli ni bil zaupljiv, danes pa se smeji do ušes, me pokliče in zdrsne dol po deblu. Zgrabi šolsko torbo, pobere nekaj sadežev, pusti tam svoje tovariše in se odide ljubit z menoj.

Pravi, da ni več prihajal k meni, ker se je bal svojega brata Diega, s katerim se nisva marala. Pomiril sem ga.

Z drevesa obrati malega dečka, ki čepi v vrhu, v prijetnem soncu poznega popoldneva: to je svoboda nekega drugega sveta. Svojega plezalca nisem primerjal s ptičem, to bi narobe razumeli. Kajti če drugi vidijo ptiče kot nenavadne, ljubke, so zame surovi in minljivi. Glede otrok pa mi ni nič jasno - razen za Pedra, s prašičjo glavo in govejo kožo, ki se oklepa svojega drevesa kot kmet trmastega osla.

Ura je skoraj dve zjutraj. Bil sem pri Franciscu in Pablu, potem sem se potikal še bolj na jug, že pri obzidju. Ko je noč opustela, se tam okoli spreletavajo dolga bela krila, brezmadežni trebuhi - sove, ki z zida na zid sledijo nizu, ki je tudi vaša pot. Zatem sem po neznanih uličicah krenil v blodnjak, ki me je po enem ali dveh kilometrih, ko sem le odkril smerokaze, pripeljal domov. Borna, a trdoživa oranžna razsvetljava, ki je po nalomljeni liniji streh spreminjala višino, je migljala kot podeželske laterne. Nikjer nikogar. Vse je bilo mirno, v popolni tišini. Izgubljen med temi prikaznimi nizkih hiš in zvezd, sem naenkat zagledal avion - dečka, ki je z rokami razpetimi v krila brnel, kot da je nadzvočen, obračal, se sukal, pristal na malem trgu, se spremenil v avtomobil, rohnel, menjaval vzvode, zgrabil volan, z robatim mutiranim glasom tulil kot motor in z dlanmi za odbijače naglo zavrl pred nekim drugim avtom in ga poscal.

Stopil sem k njemu. Imel je štirinajst ali petnajst let in ni bil grd za bebca, ki sem si ga predstavljal z brezizrazno, bebasto in težko betico. Tukaj bebavci pogosto prosto hodijo okoli in norcev nihče ne odganja: človek se na to navadi. Bebčev organ za lulanje je imel obliko velikanske zelo rožnate klobase. Gleda me, kako ga gledam, in ko se poščije, pusti viseti svoj velik kos, da si bolje ogleda, kako ga gledam. Zaželim si, da me nasadi. Toda niti besede ne rečeva, ne premakneva se. Z migljajem brade pokažem na njegovo spolovilo. Ne razume. Pokažem še enkrat. Ne razume. Še enkrat. Ne razume. Še enkrat, zdi se mu, da razume, in zdaj on pokaže na svoje spolovilo. Naredim ja. Ja. Zgrabi ga, me pogleda, ga pogleda, me pogleda, ga drgne, me pogleda, strašno mu nabrekne. Naenkrat preneha, namršči obrvi in pospravi svojo kito; in kot da bi se spomnil, kako je narejen svet, dvigne prst razsvetlitve in resno pokaže v nočno nebo, da me poduči, kako Bog od tam bdi nad njegovim tičem nedolžneža.

Francisco je srečal še druge otroke narave. S prijatelji in dekleti je tri dni preživel v sosednjem kraju. Navado imajo oditi tja, da se v miru zabavajo, pijejo, plešejo, se ljubijo, ko za nekaj frankov od vaščanov, ki prenašajo te najstniške objestnosti, najamejo del hiše. Ko se je vrnil, mi je pripovedoval, na kaj je nekega jutra naletel. V odmaknjeni uličici sta ob drevesu stala dva fantina, prilepljena drug ob drugega, s hlačami do gležnjev. Francisco jima vznemirjen (ker ima rad fante), pa vseeno ogorčen, reče:

- Ej, vaju pa nič ne moti, da to počneta zunaj, kaj?

In mikrob, ki je fukal drugega, besno odvrne:

- Pusti naju pri miru! Saj je moj brat!

Francisco spoštuje družino, zato umolkne in odide. Mali par pa se takoj spet posveti svojemu opravilu.

Ne poznam večjega lažnivca od Francisca in njegova skoraj obredna zgodba je morda lažna. A tudi resnična, po tem kar vem o nekaterih otrocih in o njihovih užitkih, ki so stari kot človeštvo.