Dobimo se

Timothy Liu: Vox angelica

Kategorija: LAMBDA

Cena: 13,60 €

Šifra izdelka: L035

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Ameriški pesnik kitajskega rodu Timothy Liu je izdal pet zbirk pesmi, zadnjo z naslovom OF THEE I SING v letošnjem letu (University of Georgia Press, 2004). Za svojo prvo zbirko VOX ANGELICA (Alice James Books, 1992) je prejel nagrado Norma Faber za prvenec, ki jo podeljuje Ameriško pesniško združenje. V letu 2005 bo pri založbi Southern Illinois University Press izšla njegova knjiga E PLURIBUS UNUN A.K.A. KAMIKAZE PILOTS IN PARADISE. Liu je profesor angleščine na Univerzi William Paterson v New Jerseyu.

 

Liu ... je kot zoprno bister otrok, ki poje pred odraslimi, oni pa so vsako minuto manj skeptični in vse bolj polni spoštovanja. - Harvard Review

 

Kot nadarjen pesnik, kot odpadnik, ki ne more prenehati moliti, si Liu prizadeva ustvariti posvetne zakramente iz resničnih izkušenj, narediti vidne znake notranje miline. - Library Journal

 

Liu je še posebej vešč postmodernega, hladnega podajanja najbolj grobih resnic o medsebojni prepletenosti telesa in duha, hrepenenja in poželenja. - Choice

 

 

Indijansko poletje

 

To poletje je Charlie s črno kredo

narisal pičko in me naučil

kako obvladati abecedo.

Skoraj bi naju ujela moja mama,

ko sva brskala po njenih predalih in si oblačila

njene hlačke in obleke.

Potem ko sta se njegova starša razšla, je vsako noč

spal v moji postelji. Naučil me je

oviti svoje našobljene ustnice

okrog njegovega golega kurca,

kako zdrseti z jezikom preko njegove razpoke,

tako kot sem polizal lepilo na pismih domov,

ko sem bil na taborjenju. To poletje

sva jahala drug drugega kot konja,

in se bala Indijancev v grmovju

na robu strmine.

Potem se je končalo. Na letališču

sva jokala. Obljubil mi je

razglednice iz drugega sveta.

Ko se je spet začela šola,

sem si zaželel mu pokazati vse

znamke, ki sem jih polizal.

 

 

Pornografija

 

Nekaj strašljivega je bilo na tem

telesu, drobne gube po celi

koži, lasje, ki padajo preko

osvetljenih ramen, nič tanjši

od las moje matere na dan, ko sem jo videl

med tuširanjem, očarljivi biseri

vode so curljali dol, k njenemu temnemu v-ju.

Novost v moči mojih rok,

ko voljno slačijo žensko.

Občutil sem to neznano vznemirjenost krivde,

ker si jih nisem poželel,

plesalk, dvignjenih visoko v zrak, z nogami

razprtimi kot škarje nad mojo glavo. V glavnem

sem se bal svoje nevrotične mame:

Sedi, ko lulaš! Jaz ne bom brisala

pošpricanega sedeža. Ko smo enkrat gledali sliko Barišnikova

kako izvaja lastovke preko cele strani, je izboklina

med mojimi nogami otrdela, oči sem imel prikovane

na njegovo postavo, njegove mišice pa so bile plapolajoča zastava

dežele, ki sem jo želel spoznati. Kasneje sem se

delal, da prebiram časopise People in Times,

med njihovimi stranmi pa sem imel skrit Playgirl.

Življenje, ki ga nisem mogel imeti sem ukradel,

možje, boljši kot Barišnikov,

so mi pokazali trdo šolo plesa.

Sanjal sem, da sem se izgubil v Barišnikovi

garderobi, med množico njegovih kostumov, obešenih tam

kot duhovi, ki mu jih ni bilo več treba igrati,

v njegovih mislih so se kot srebrni mobili

vrtele balerine, bleščice so padale

z njihovih čarobnih palic, njegove roke pa razprte

proti kotu, kjer sem čepel. Gol

sem zdrsnil v telo ženske,

bela perjanica se je ovijala okoli

najinih nog, pas de deux najinih src,

poskakujoči oblaki, čvrsti kot sveže perilo, arabeske

mesečine prek betonskega neba

nad mestom v katerem se stotine mož

še naprej razkazuje na svetlečih straneh, ki sem jih

zatlačil pod žimnico, princeskino

skrito zrno graha, ki me je držalo pokonci celo noč

in mislil sem, da se ne bom nikoli več spustil.

 

 

113

 

Srečala sva se kot slepca, trudila sva se videti

drug drugega, tipala sva za besedami,

ki bi narekovale podobo - zdravnik,

odvetnik, študent- vse kar

nisva bila. Vseeno pa je bil on tisti, ki je opravil

večino govorjenja: od kod prihajaš

in kaj rad počneš?

Ko sla v sebi prenaša bolezen,

ta prehiti telo hitreje

kot rešilec, ki si utira pot

po natrpanih cestah.

Razdalja se je večala, ko je tema

prekrila najina glasova, izstreljena

skozi kilometre steklenih živcev,

okus obupa med najinimi zobmi:

ne odloži - kako ti je ime? -

pogovarjaj se z mano - razumeš francosko? - Grško? -

Nemško? - Zgoraj? - Spodaj? - Prvič? -

Sprosti se. Storil sem kar mi je rekel.

Vedel sem, da sem varen. Močneje. Vedel sem,

da sem sam. Tako. Vedel sem, da mi ga

nikoli več ne bo treba

poslušati. Naj ti prihaja. Vse hočem.

Nihče ni mogel prekiniti najine zveze,

spiralna vrvica zavita okoli mojega vratu,

pekoči centimetri pritisnjeni k mojemu razbolelemu

zapestju, ko sem se oklepal belega

obsega njegovega popolnega pasu.

 

 

Prevedel Tone Škrjanec