Dobimo se

Oscar Wilde:Teleny

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L111

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Oscar Wild in drugi

TELENY ALI DRUGA PLAT MEDALJE

Anonimni – a večkrat Oscarju Wildu pripisani – roman Teleny ali druga plat medalje (1893) je večplastna pripoved o ljubezni in erotiki v mnogoterih oblikah ter obenem o pogledih nanje s stališča družbe s konca 19. stoletja. Je hkrati erotični roman in družbeni komentar, ki naslavlja angleško viktorijansko (in seveda tudi našo) dvoličnost in omejenost.
Mlada poslovnež Camille Des Grieux in pianist René Teleny se z magnetsko in že kar telepatsko privlačnostjo zbližata že čisto na začetku, potem pa se vse do tragičnega konca spopadata z lastnimi strahovi in zunanjimi pritiski, z biblijskimi obsodbami in s klasičnim sprejemanjem, z medicinskimi kategorijami in osebnimi stiskami.
Roman se naslanja na raznolike umetnostne, literarne in znanstvene navezave, predvsem je natančen v odslikavi medicinskih diskurzov, istočasno pa je izrazit odsev časa, v katerem je nastal, predvsem kar zadeva konstrukcije intimnosti in seksualnosti, a tudi v smislu fascinacije s tehnološkimi inovacijami, kot so na primer telegrami in elektrika (besedilo tako prežema skrivnostni in skoraj eksotični jezik elektrifikacije), in z znanstvenimi raziskavami paranormalnega.
Slovenski prevod Telenyja je opremljen tudi s spremno študijo, ki prouči okoliščine nastanka romana in njegove povezave z Oscarjem Wildom. Ne glede na avtorstvo pa je Teleny pomemben literaren dokument, ki nam predstavi tudi drugo plat književnosti in kulture 19. stoletja, plat, ki je bila vse prepogosto cenzurirana, zanikana in potlačena.

Oskar Wilde (1854–1900), irski pisatelj, pesnik, dramatik in avtor pravljic. Je najpomembnejši avtor angleške dekadence. Zaradi svoje homoseksualne zveze je bil za dve leti obsojen na prisilno delo. Dela: Slika Doriana Graya, Saloma, Hiša granatnih jabolk idr.

Andrej Zavrl je anglist in komparativist, prevajalec in učitelj. Za Lambdo je doslej prevedel dela Charlesa Silversteina, Jukia Mišime in Khaleda el-Rouayheba.

/ odlomek /

Kmalu sva bila v njegovih sobanah. Ko sva se znašla v majhni, slabo osvetljeni predsobi, je razširil roke in jih iztegnil proti meni.
‘Dobrodošel!’ je rekel. ‘Naj bo ta dom za vedno tvoj.’ Nato je dodal, bolj potiho, s tisto neznano, melodično govorico: ‘Moje telo hlepi po tebi, duša iz moje duše, življenje iz mojega življenja!’
Komaj je izrekel te besede, že sva se ljubeče božala.
Ko sva se nekaj časa ljubkovala: ‘Ali veš,’ je rekel, ‘da sem te danes pričakoval?’
‘Pričakoval si me?’
‘Da, vedel sem, da boš prej ali slej moj. Še več, čutil sem, da boš prišel danes.’
‘Kako pa to?’
‘Imel sem slutnjo.’
‘In če ne bi prišel?’
‘Storil bi, kar si nameraval storiti ti, ko sem naletel nate, saj bi bilo življenje brez tebe nevzdržno.’
‘Kaj? Utopil bi se?’
‘Ne, ne zares: reka je premrzla in pretemačna, za kaj takega sem prevelik sibarit. Ne, preprosto bi se uspaval – v večnem spancu smrti bi sanjal o tebi, v tej sobi, pripravljen, da te sprejmem, kamor ni stopil še noben moški.’
Ko je izrekel te besede, je odprl vrata v majhno sobo in mi pokazal, naj vstopim. Najprej mi je nosnice pozdravil močan, neustavljiv vonj po belih posončnicah.
Soba je bila zelo nenavadna, njene stene so bile prekrite z nekakšnim belim, mehkim, prešitim blagom, čez in čez okrašenim z matiranimi srebrnimi gumbi; tla so bila prekrita s kodrastim belim krznom mladih jagnjet; na sredini je stala prostorna zofa, na katero je bila vržena koža velikega polarnega medveda. Nad tem edinem kosu pohištva je stara srebrna svetilka – očitno iz kakšne bizantinske cerkve ali vzhodnjaške sinagoge – sijala z bledo migetajočo svetlobo, ki pa je zadostovala za osvetljavo bleščeče beline tega Priapovega templja, katerega častilca sva bila.
‘Vem,’ je rekel, ko me je povlekel noter, ‘vem, da je bela tvoja najljubša barva, da pristaja tvoji temni polti, zato sem jo dal namestiti zate in prav samo zate. Noben drug smrtnik ne bo nikoli stopil semkaj.’
Ko je izrekel te besede, je v hipu z mene spretno slekel vso obleko – kajti v njegovih rokah sem bil kakor speč otrok ali človek v transu.
V trenutku nisem bil le popolnoma gol, ampak razkrečen na medvedji koži, on pa stal pred menoj in se s sestradanimi očmi naslajal nad menoj.
Čutil sem, kako njegovi pogledi pohlepno padajo vsepovsod; zatopili so se mi v možgane in v glavi se mi je začelo vrteti, predrli so mi srce in mi razburkali kri, da mi je po vseh arterijah tekla hitreje in bolj vroče, švignili so mi po žilah in Priap si je odkril glavo ter jo divje dvignil, da je bila celotna prepredena mreža žil v njegovem telesu videti tik pred tem, da jo raznese.
Potem se me je z rokami dotaknil vse povsod in začel pritiskati ustnice po vseh delčkih mojega telesa, me s poljubi zasipati po prsih, rokah, nogah, stegnih in nato, ko je prišel do mednožja, je ves prevzet obraz pritisnil ob goste in skodrane dlake, ki tam tako obilno rastejo.
Ko je na svojem licu in vratu začutil valovite kodre, se je stresel od užitka; potem mi je prijel falus in nanj pritisnil ustnice. To ga je naelektrilo, nato sta vrh, potem pa še cela glavica izginila v njegovih ustih.
Takrat sem komaj ostal tiho. Med rokami sem stiskal njegovo skodrano in dišečo glavo, streslo me je po celem telesu, vse živce sem imel napete, občutje je bilo silovito, da me je skoraj spravilo ob pamet.
Potem je bil celotni stebrič že v njegovih ustih, vrh se je dotikal njegovega neba; z jezikom, sploščenim ali odebeljenim, me je žgečkal vsepovsod. Zdaj mi ga je požrešno sesal, zdaj grizljal ali grizel. Zakričal sem, zavpil sem, naj preneha. Takšne silovitosti nisem mogel več prenašati, ubijala me je. Če bi trajala le še malo dlje, bi izgubil pamet. Gluh in neusmiljen je bil za moje prošnje. Zdelo se mi je, da mi pred očmi švigajo strele, naliv ognja mi je drl skozi telo.
‘Dovolj – nehaj, dovolj!’ sem zastokal.
Živci so se mi napeli, prevzel me je drget, zdelo se je, da mi vrtajo v stopala. Zvijal sem se, bil sem v krčih.
Z eno od rok, s katerima me je božal po modih, mi je zdrsnil pod rit – prst mu je zdrsnil v luknjo. Od spredaj sem bil moški, od zadaj ženska, saj sem užitek občutil z obeh strani.
Moja vznemirjenost je dosegla vrhunec. V glavi se mi je vrtelo, telo se mi je topilo, žareče mleko življenja se mi je spet dvigovalo kakor ognjeni sok, peneča se kri se je dvigovala do možganov in me spravljala ob pamet. Bil sem izmučen, medlel sem od užitka, padel sem nanj – gmota brez življenja!
Čez nekaj minut sem bil spet pri sebi – neučakan, da zasedem njegovo mesto in mu vrnem ljubkovanje, ki sem ga bil pravkar deležen.
S telesa sem mu potrgal obleke, da je bil hitro enako gol, kot sem bil jaz. Kakšen užitek je bilo občutiti njegovo kožo ob moji vse od glave do nog! Še več, užitek, ki sem ga bil pravkar občutil, je še povečal mojo zagnanost, tako da sva se nekaj trenutkov stiskala in grabila, nakar sva se zavalila na tla, se ovijala in drgnila in plazila in zvijala kot vneti mački, ki se spodbujata v izbruh divjanja.

...