Dobimo se

Teja Oblak: Kadetke, tovornjakarice in tete

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L099

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Kadetke, tovornjakarice in tete je predvsem zbirka kratkih zgodb o lezbični in gejevski sceni. Zgodbe so polne humorja, ki razjeda spolirano politično korektnost, slavi življenje in se upira vsakršni viktimizaciji. V zbirko je prav tako vpisana kritična optika, ki ni usmerjena le navzven v širšo skupnost, ampak tudi v samo sceno. Sočen scenski jezik pa razgrinja lezbični in gejevski kemp v svojih neujemljivih razsežnostih. Kadetke, tovornjakarice in tete je knjiga, prekvašena z življenjem, delom in aktivizom na lezbični in gejevski sceni.

 

 

 

Teja Oblak (1983) piše kratke zgodbe. Objavlja v Apokalipsi in Primorskih srečanjih. Zbirka Kadetke, tovornjakarice in tete je njen prvenec.

 

 

 

 

 

/ odlomek /

 

 

 

ORIS ŽENSKOLOGIJE

 

 

 

Patrik je pobral novo angleško frazo, prevod se glasi »narediti čisto joško iz nečesa«. Ko sva se navduševala nad to živahno pridobitvijo za slovensko lezbično izrazoslovje, je zazvenelo: »A, tukaj se skrivaš!« in že sta me potiskali do prve mize. Patriku sem se potrudila našteti par mini pohvalic za dober odnos v prihodnje, saj celo geji z vsebino ne delujejo na zahtevnejše besede. Rečeš jim »Kako si danes lep!« in v trenutku postanejo tvoji najboljši prijatelji. Premaknila sem se za svojima gurujkama, Bredo in Darjo, ki sta me napol grozeče stisnili medse.

 

»Tukaj nisi zato, da komuniciraš z moškadjo. Njihov svet je svet organov. Iz Monokla* moraš odnesti vonj po ženskah!« Pomirila sem ju, da sem danes samo dva procenta strejt in da imam tudi sama kakšen organ, onidve pa sta burno odreagirali, da me nobena ne bo hotela, če ne bom lezba v stotih odstotkih. Predme sta postavili vsaka po eno pivo in me seznanili, da se danes ne bomo pogovarjali kar o nečem, temveč me bosta naučili par najuporabnejših prijemov, kako osvojiti žensko. Največji aktivizem je ravno v tem, sta poudarili, da ne podležeš ženskih čarom, temveč ljubeče in brezkompromisno pridobiš željeno punco. Skrajni čas je, sta sklenili, da se pričneta počutiti ogroženo tudi od mene.

 

»A bi?« mi je Breda ponudila dim. Odvrnila sem, da kadim samo pasivno, in požugali sta, da se moram spremeniti, saj ne bom mogla odvrniti pritrdilno na najbolj pogosto frazo pecanja »A boš čik?« in tako štartati pogovora o oznaki na cigaretni škatlici, kjer je največkrat pisalo »Kajenje škoduje vaši spermi«, kar je očitno nadvse uporabno za lezbični pogovor.

 

Breda in Darja sta preverili teren. Poudarili sta, da ne obstajata samo dve možnosti, ali ženska v resni zvezi ali resno samska ženska. Možnosti je več, a danes nas to ne moti. Z infrardečim pogledom sta presvetlili vsako punco, ki je vstopila v klub ali se gibala po plesišču, premleli njene pretekle udeležbe na sceni, jo uvrstili v drevo povezav z bivšimi ali nebivšimi in ji določili dejavnik tveganja, da je v zvezi. Nato sta nekaj časa mleli kakor prvi osebni računalniki in se odločili, da mi bosta pokazali svoje veščine na eni od neuvrščenih. Bila je res neuvrščena, ne bučica ne femica ne njun pufer, ni bila del kakšne od lezbičnih čredic, prihajala je s prijateljico, se nežno gibala ob strani, in ko sem jo pogledala, bi si lahko zloščila čevlje v njenem nasmehu. Nekoč mi je na šanku prijazno odstopila svoj sok čez vrsto ljudi z alkoholnimi zahtevami in kontemplirala sem, da ima verjetno mačko, kakor jo imajo pač vse zanimive punce. Opazila sem, da je bila vedno natovorjena z ženskimi pogledi in nasmehi tistih, ki je še niso poznale ali pa so ravnokar končale svoje zveze. Baje ji je bilo ime Brigitka. Bila je všeč tako Darji kot Bredi in njuna misel je že ves čas cikala le v eno smer. Hoteli sta napredovati v njenih očeh in celo dogajanje izkoristiti še za to, da bi se postavili pred mano. »Zdi se mi, da me gleda,« sem pocukala svoji gurujki.

 

»Ah, začetnica. Ti itak misliš, da vse gledajo tebe!« sta se nasmehnili in odpihnili moje občutke. Ti so morali šele nastati.

 

V prvi fazi ji narahlo nakažeš, kaj hočeš, lahko pa tudi ne, sta zatrdili. Lahko si domišljaš, da si ji všeč, pa bo že zaznala, in lahko si ona le domišlja, kako ti je všeč, pa boš ti že zaznala. Vse poteka v valovih in teče kakor podajanje žogice. Ko se pojaviš blizu nje, ona ne bo storila ničesar, naslednjič vse stori ona in se ti delaš, kakor da ni nič in tako naprej v zaporedju. Dogajanje mora stati nekaj časa, marinirati, cvrčati, dodajati moraš le začimbe. Najbolje je, da jo v začetku samo pozdraviš. Ko se primakneš k njej, je bolje, da tvoje roke ne planejo takoj po njej, temveč ji samo nakloniš dotik, dva, in jo objameš okrog pasu šele, ko dobiš dovoljenje. Navodilo je: raje manj kot več.

 

(*Monokel v tistih letih 2004–2006)