Dobimo se

Suzana Traznik: Dva svetova

Kategorija: LAMBDA

Cena: 14,00 €

Šifra izdelka: L080

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Kratke zgodbe povezuje lezbična motivika skozi prizmo srednješolskega, študentskega in "odraslega" življenja, a tudi širših družbenih in aktivističnih vprašanj, ki za protagonistke nikakor niso ločena od njihovega vsakdanjega preživetja. Na prvi pogled veliko zgodb o ljubezenskih pripetljajih, ki pa so vseskozi močno povezani z osebnimi, družbenimi, političnimi in še kakšnimi okoliščinami, v katerih jih doživljajo junakinje, ki so nenehno na previsu med getoiziranim in večinskim, včasih tujim svetom, tudi kadar je ta razlika v oklepaju. Toda nasprotje, prepad in priložnostno posrečeno zlitje dveh svetov niso le izrazi razlike med homoseksualnim in heteroseksualnim pogledom, ampak se prepletajo tudi z nič manj ključnimi razkoraki med banalnostjo vsakdana in prirejenimi predstavami o njem, med tako imenovanimi dobrimi in slabimi oziroma izgubljenimi ljudmi ter vsemi tistimi, ki se nekako lovijo med svetovi, pa tudi med treznim ravnanjem in nespametnim početjem. Vsa odstopanja in prelomi se vrinejo tudi v prijateljske in ljubezenske odnose ter kot nevidna rdeča nit polarizirajo osebne svetove junakinj.

 

Suzana Tratnik je pisateljica, prevajalka, sociologinja, antropologinja spolov in publicistka. Napisala je štiri zbirke kratkih zgodb (Pod ničlo, Na svojem dvorišču, Vzporednice, Česa nisem nikoli razumela na vlaku), roman Ime mi je Damjan in istoimensko monodramo. Leta 2007 je dobila nagrado Prešernovega sklada za zbirko Vzporednice, istega leta je izdala tudi roman Tretji svet, ki je bil nominiran za nagrado Kresnik. Tratnikova v svojih proznih delih najpogosteje obravnava svet iz otroške perspektive in urbano lezbično okolje. Njena literarna dela so prevedena v več jezikov.

 

 

(odlomek)

 

NA STRANSKEM TIRU

 

Takoj se je prepoznala. V najbolj proslulem članku o tistih ženskah, ki jih je mogoče skorajda brez ostanka stlačiti v monolitno skupino. Pa še kakšne geje zraven. Ženske, ki bi ljubile preveč, če bi le utegnile ... Prepoznala je gospodinjo v sebi, ki jo je tajila in odrivala, odkar pomni. Odkar je depresivna. A znanci in znanke jo še vedno previdno zmerjajo s feministko. Cenene, preverjene klofute z etiketo. Kajti nikoli se zlahka ne dotakneš osebnega. Gospodinja ni biologija, gospodinja je koncept. Gospodinja si ali pa nisi. Saj se ve - ne glede na spol, starost, rasno ali etnično pripadnost, spolno usmerjenost, telesno stanje in kar je še osebnih okoliščin.

 

Gospodinjila je mnogim, ne v ožjem smislu gospodinjstva, ampak na celosten način. Večstransko. Denimo, ko je še imela ljubico Tino, ki ni bila nikoli njena partnerka, a seveda je bila sama zadnja, ki je to vedela.