Dobimo se

Suzana Tratnik: Na svojem dvorišču

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,10 €

Šifra izdelka: L033

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Zbirka štiridesetih kratkih zgodb, utrinkov in asociacij dogodkov iz le navidez ločenih obdobij otroštva in odraslosti. Zgodbe ne razdelujejo nikakršne deklarirane "drugačnosti", varno ločene in odrezane od središčnosti, temveč jo kvečjemu prikazujejo kot neločljivo življenjsko stalnico. Kjer bi pričakovali zamorjenost, nas prvoosebna pripovedovalka pritegne v nepričakovane humorne zaplete.

 

družinske zadeve

 

Poleti leta 1969 stojim v drvarnici s sekiro v roki. Vroči sončni žarki prodirajo skoz deske, iz katerih je zbita drvarnica. Včasih zamahnem s sekiro, zelo počasi, pazim, da bom zadela tnalo, ne pa prstov na nogi. Nekoč sem se usekala po palcu leve noge in noht je v trenutku pomodrel od krvi. Brez besed sem stekla k studencu in si z ledeno vodo poskušala ohladiti prst, ki je žarel od kljuvajoče bolečine. Nihče od domačih me ni videl -- še dobro. Sicer bi mi žugali s prsti in s pestmi, češ saj smo ti rekli, da je sekira nevarna. Pa ni bilo res; sekira že ni bila nevarna, ogrožali so me nožni prsti, zato sem odtlej pred tnalom stala na široko, da se ne bi spet po prstih.

Vsi predmeti, razstavljeni na zarjavelih žebljih v temačni drvarnici, ki je bila hkrati tudi garaža, so veljali za lepo urejene, nedotakljive in -- nevarne. Poleg tega so nenehno izginjali -- vse je moralo biti na svojem mestu, sicer se je stari oče takoj vznemiril: "Kje je moj ključ številka dvanajst? Tisti, ki je vedno na prvem žeblju pri vratih!" Ključi, izvijači, klešče, kladiva in številne nevarne tekočine v starih pločevinkah so se tudi nenehno kradli; stari oče je večkrat rekel, da moj oče prenekatero orodje odnese s sabo v službo ter ga velikodušno in naivno posodi sodelavcem, ki seveda vse pokradejo, odnesejo domov in si potem to obesijo na žeblje v svoji garaži. Tako najbrž vsakomur in nenehno kaj manjka, kak žebelj na zidu je vedno prazen in zato je treba vseskoz kaj kupovati ali krasti. Toda mi smo kupovali, drugi pa so kradli. Tudi zato je bila drvarnica-garaža prepovedani prostor. A stara mama je vseeno pozno ponoči videla soseda, ki je tekel iz naše garaže in nekaj tiščal pod srajco. Ta pa je znal krasti, saj naslednji dan ni bilo mogoče ugotoviti, kaj natančno manjka v garaži.

V poletni vročini ni bilo boljšega prostora pod soncem od naše hladne in vlažne drvarnice-garaže. Njena zatohlost in oljni madeži na tleh so pomirjali. Lepo razvrščena orodja na trhlih lesenih stenah so pričala o skladnosti stvarstva na zemlji. Na vegastih policah različnih dolžin in širin so kraljevali strupi proti podganam, mišim, koloradskemu hrošču, solatnim in mačjim bolham -- z njimi smo bili varni. S strupi namreč. Na zadnji steni so bile zataknjene žage vseh vrst, od takih dolžine komolca do tistih z velikimi zobci, ki so mi segale skoraj do vratu. Tam so bili tudi srpi; bolj zarjaveli za visoko travo in manj zarjaveli za nizko, vsi pa so bili tudi za tetanus. Na najvišji polici, na katero sem lahko segla le, če sem splezala na trhlo lestev -- pri čemer so me seveda spet ogrožale lomljive okončine --, sta bila dva zelo velika in zelo ostra noža za kurje vratove. Vse je bilo mogoče pristriči, skrajšati, prirezati ali odrezati in zastrupiti ter tako poskrbeti za red in lepoto v hiši in okoli nje. Bila sem prepričana, da bi bila vsaka družinska hiša brez kraljestva sijočih in zarjavelih orodij leglo propada in barab, ki drug drugemu rastejo čez glavo. Zato je bilo čisto razumljivo, da je bila garaža-drvarnica družinski prostor, namenjen le posvečenim članom. Med njimi pa navadno ni otrok.

Zdaj, poleti leta 1969, odložim sekiro in iz lesene škatle z drobnimi avtodeli izvlečem čudežno črno in dolgo gumijasto cev. Po njej se na skrivnosten način pretakajo vse vrste tekočin, od vode do bencina in takih kislin, ki ne razžirajo gume. Pa tudi notranjih organov ne. Videla sem, kako je oče vtaknil en konec cevi v tank svojega avtomobila, drugega pa v tank dedkovega avtomobila, vendar si je še prej dal cev v usta in posrkal. In potem se je bencin čudežno pretočil iz enega tanka v drugega. Sama sem to poskušala z mlako. En konec cevi sem vtaknila v mlako, drugega pa v usta. Močno sem vsrkala zrak iz cevi in jo potem hitro odstavila od ust, vendar me je vedno prehitela rjavkasta voda iz mlake, polna plavajočih bacilov in srbečic za razne telesne dele. Ko sem pljuvala mlakužo, se je voda že veličastno pretakala iz ene luže v drugo skoz krasno črno gumijasto cev.

Nenadoma sem zaslišala znan hrup motorja. Stari oče. Tik preden je zavil na dvorišče, sem pograbila cev, vedoč, da ni več časa, da bi jo odnesla nazaj v garažo, in jo zalučala visoko v zrak, da se je zvijajoče se kot kača zasukala okoli visoke veje sosedove češnje.

Naslednjega dne je stari oče okrivil vso sosesko, češ da se je kak sosed - saj se ve, kateri -- spet prikradel v garažo, sunil cev, si jo vtaknil v hlače in jo odnesel domov. In zdaj se doma gotovo smeji naši neumnosti. Smeh s črno gumijasto cevjo v hlačah je bil gotovo nekaj posebnega, nekaj za odrasle. Ko je preklinjajoči stari oče odšel v službo, sem vzela trhlo lestev in se odkradla na sosedov vrt, da bi tam splezala visoko gor na drevo, rešila našo cev in preprečila smeh na naš družinski račun. Ravno ko sem bila na sredini preperele lestve, sem na vrtu zaslišala sosedov glas - brezglavo sem pobegnila domov in pustila lestev. Iz grmovja sem nemočno opazovala, kako je sosed pobral našo lestev, trikrat brcnil vanjo, si rekel, da ni več za nobeno rabo, razen za drva, in jo potem razsekal.

 

transvestiti na avtobusu

 

Z Natašo sediva na vaškem avtobusu. Pozno zvečer. Jesen leta 1987. Pravkar sva prištopali iz Prage. Odložili so naju pozno zvečer v Ptuju. Nataša predlaga, da prespiva v bližnji vasi pri njeni stari mami. Na avtobusu je skupina glasnih fantov, lačnih zabave. Takoj naju opazijo. Usedejo se okoli naju na zadnje sedeže. Midve gledava v tla. Gledava proč. Pripombe letijo.

"Poglej te dve čudakinji!"

"Poglej njene čevlje!"

"Velike nahrbtnike imata!" "Gotovo govorita po lublansk'!"

"Ja, študirata u Lublan' in si zdaj mislita, kako sta nekaj več od nas kmetov, a ne."

"A tudi mi iz province imamo kaj pokazati!"

Potem prižgejo cigarete. Avtobus je poln, a nihče se ne obrne. Nikogar ne motijo ne dim ne glasno govorjenje in zabavljanje. Vsi so veseli, da niso na najinem mestu. Razmišljam o nekem ameriškem filmu. O dveh težakih, ki ponoči v newyorški podzemni železnici maltretirata potnike: črnsko družino, ranjenega vojaka, gejevski par in dekle. In vsak je vesel, da ni na mestu žrtve, a vsak pride na vrsto. "Zdaj pa tiho," reče tip, ki sedi ob meni.

Takoj nama je jasno, da je to kapo banda. Ponudi mi cigareto. Odkimam.

"Zakaj ne? Niso dovolj dobri?"

"Ne to," rečem, "ne kadim v avtobusu."

"Nima veze," mi nestrpno reče, "pri nas kadimo v avtobusu."

"Pri nas pa ne," rečem. Trudim se, da ne bi zvenela napadalno.

"Aja? Pri vas pa ne? Kdo pa ste vi? Ženske ali moški?"

Spet letijo pripombe.

"Saj res, poglej, kaj imata na sebi."

"Mogoče imata tudi brke in kosmate zize?"

"Ne, ne verjamem ..."

"Sta deda ali sta dve čudni babi?"

"Transtitke!"

"Reče se transvestitke, bedak!"

"Transvestiti se preoblačijo!"

"It's show time, folks!"

"No," reče Nataša, "zdaj pa je dovolj."

Hočeva biti civilizirani. Ker nimava ničesar, s čimer bi lahko streljali. Pravkar sva bili na Lezbičnem tednu v Berlinu in hočeva biti civilizirani, če že streljati ne moreva.

"Veš kaj ..." reče kapo banda Nataši.

Ne slišim, kaj govori, ker ji šepeta na uho.

"Ne teži, kaj bi rad," reče Nataša.

Potem odidejo z avtobusa postajo pred nama. Vabijo naju s sabo in hkrati pravijo, kakšno srečo imava, ker odhajajo.

"Veš, kaj mi je rekel," mi pove Nataša. "Povedal mi je, da ve, kaj sva."

"Kaj le? Transvestiti?" se kislo pošalim, zdaj ko so pijani zabavljači zapustili avtobus.

"Ne," zaskrbljeno reče Nataša. "Lezbijki."

Ja, res je, provinca ni več provinca in svet postaja globalna vas.

 

Suzana Tratnik, rojena 1963 v Murski Soboti, živi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka, sociologinja, publicistka in dolgoletna aktivistka lezbičnega gibanja, med drugim tudi soustanoviteljica prve Lezbične skupine LL. Souredila je delo L, zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem 1984-1995 (1996), izdala literarni prvenec lezbično obarvanih kratkih zgodb Pod ničlo (1998) in roman Ime mi je Damjan (2001). Dobila je več nagrad za kratke zgodbe, nekatere je objavila tudi v tujih antologijah -- v nemški Sappho küsst Europa (1977) in ameriški The Vintage Book of International Lesbian Fiction (1999). Leta 2002 je izbor njenih kratkih zgodb z naslovom Unterm Strich izšel pri avstrijski založbi MilenaVerlag. V istem letu je bila premierno prikazana tudi monodrama Ime mi je Damjan v produkciji ŠKUC gledališča. Tratnikova je doslej prevedla tudi več pomembnih leposlovnih in teoretičnih del s področja spolov, seksualnosti in GLBT vprašanj.