Dobimo se

Suzana Tratnik: Ime mi je Damjan

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L018

Dobava: ni na zalogi ni na zalogi

Dodaj v naročilo

Damjan je devetnajstletnik, na svojstven način izgubljen na križišču spolnih identitet in usmerjenosti. Je pa upornik, ki mu nikoli ne zmanjka razlogov: starši ga ne razumejo, šola mu ne diši, prijatelji ga lomijo, punce so svojeglave. Poleg vsega pa je svet že tako in tako narejen za druge, za “tavisoke”, ki jim je že vse prištimano in na pladnju prineseno, zato sploh nima smisla, da bi se človek, ki se je rodil kot “tanizki”, v življenju kaj preveč pretegoval. Zato ni čudno, da Damjan rad žurira, pozabi na probleme in kaj popije. In takrat se ga ne sme dražiti, ker znori. Pa saj vsak znori, če se ga nažre, Damjan pa še posebej, gotovo ima kakšne probleme. Ko se je stepel s svojim fotrom, je bila cela štala doma in mat se je zbala, da se bosta foter in Damjan pobila. To bi bilo škoda, če bi se pobili, saj so v resnici čisto v redu familija. Zato je Damjan pristal pri psihologu, čeprav ni vedel, kako se je treba tam obnašati in kaj hoče psiholog od njega. A je le nekaj izvedel, o neki vezi med njim in fotrom, ki naj bi ju vlekla skupaj in narazen. Skupaj in narazen. Obiski pri psihologu Damjana niso umirili in pozneje ga starši pošljejo na skupino za samopomoč, kjer naj bi mu na vsak način odprli glavo – in Damjana nič ne briga, če bo zdaj zasmrdelo. Tako se je znašel v skupini pijancev in džanksov, luzerjev, s katerimi se ne more poistiti, saj ima v primerjavi z njimi veliko več življenjskih izkušenj, od indijanskih do slovenskih, kar na skupini tudi pove. Velikokrat odpre usta samo zato, da bodo drugi vedeli, kaj se pravi počenjati pizdarije. Kaj pomeni poznati klošarje, pijance, kurbe, direktorje, pedre, Slovence in čefurje – vse od najvišjih do najnižjih. Damjan mimogrede razkrije paleto razrednih obarvanosti in z levo roko pokaže svoje mesto na njej. Seveda ni tako butast, da ne bi vedel, kam sodi: v ljubljanske Moste. In tam bo najbrž ostal do konca svojega življenja. Ko se je udeležil terapevtske skupine, se je sicer zaklel, da bo molčal, sedel bo tam in bo tiho ko rit, saj se med norci ni znašel po svoji volji. Za udeležbo na skupini je tastarim dal en sam pogoj: da se sme imenovati Damjan. Kljub temu na skupini za samopomoč rad odpira usta in kaj pove, že zato, da bi jih s svojimi prigodami zaprl drugim in da bi Vlado, socialni delavec in vodja skupine, imel kaj zapisati. Knjiga je presunljiva zgodba Suzane Tratnik postavlja v ospredje obstranca obstrancev, ki išče svojo identiteto.

 

Izvrsten romanček o odraščanju ne le mladeži nižjega srednjega sloja, ampak tudi zastaranih problemov manj navadnih spolnih izbir in identitet v družbi. S sočnim jezikom briljantne monokomedije - nasmeje. S spretno izpeljano zgodbo napetega psihološkega filma - povleče v branje na dušek. Da te vse že tisočkrat na pol videno, ti znano, zabava ne le kot zbirka štosov, ampak kot polnovredna izjava. In se s tako močjo dogaja zdaj, v Sloveniji, da jo kot umetnost oz. komunikacija preplavlja. Ime mi je Damjan lahko z dobrim prevodom pride v Evropo še pred nami.

Vida Mokrin-Pauer

Ljubljana, 2001, založba ŠKUC Lambda/18