Dobimo se

Odd Klippenvåg: Stanje stvari

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L107

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Odd Klippenvåg

 

Stanje stvari

 

Simon se stara, zadela ga je kap, v okrevališču kot vsako nedeljo čaka sedemnajst let mlajšega partnerja Annarja. V enem samem dnevu se mu prevrti film življenja. Spominja se dobrega in slabega, zdi se mu, da je bilo prvega kljub vsemu več. Proti koncu življenja pa se sooča z vprašanji, ki jim ni kos. Annar bi bil rad biološki oče lezbičnemu paru. Ima morda ljubimca? Je v homoseksualnem partnerstvu res smiselno posnemati klasično jedrno družino na vseh področjih? Odd Klippenvag ne razmetava z besedami, natančen je in konkreten, z drobnim jezikovnim materialom pričara silovite razpoloženjske detajle in razgalja bridko resnico, da smo v procesu staranja vedno bolj odvisni od drugih. Stanje stvari je topla, a neusmiljeno pretresljiva izpoved, ki bralcev in bralk ne bo pustila hladnih. Je pripoved o človeku na splošno, o človeku, ki se stara in se ne more sprijazniti s stanjem stvari.

Leta 1951 na Lofotih rojeni Odd Klippenvag je napisal okrog dvajset romanov in črtic. Od leta 1996 živi v Oslu, izključno od pisateljevanja. Debitiral je z romanom Nattbilde (1978, Podoba noči). Nekatera dela tematizirajo homoseksualnost, poleg Stanja stvari omenimo še roman Otto, Otto (1983) in zbirko črtic Body & Soul (1998). Izdal je tudi trilogijo o življenju in delu treh skladateljev: Brucknerja, Saint-Saënsa in Gesualda. Po naslovu izstopa roman Ljublju (2011, iz ruščine prečrkovan Ljubim).

 

Darko Čuden je docent na Oddelku za germanistiko, skandinavistiko in nederlandistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Prevaja predvsem iz norveščine, danščine in švedščine. Med drugim je prevedel nekaj kriminalk Norvežana Joja Nesboja (Taščica, Brezskrbno, Pentagram), Danca Jussi-Adlerja Olsna (Komora, Fazanarji, Izginotje), Tri sekunde švedskega pisateljskega dvojca Roslund/Hellström, dansko družinsko sago Pasjeglavec Mortna Ramslanda, Ibsnove Stebre družbe in Strindbergovo igro V Damask.

 

/ odlomek /

 

Najbolj pogrešam Annarja in hišo. In svojo posteljo.

 

Še pred nekaj meseci je bilo vse drugače. Za božič, čez novo leto …

 

Čeprav vreme ni bilo najboljše, sva se odločila, da greva za silvestra smučat. Bilo je mrzlo in vlažno, vidljivost pa tako slaba, da nisem videl niti dol do Gjevarvatna, kaj šele gor do Rustfjella. Najprej se je po klancih spustil Annar s psom za petami, sledil sem jima veliko previdneje. Ko sem prismučal, sem začutil, kako mi trza v mečih, ker sem tako sunkovito zavil. Bil sem zadihan, kot da bi rinil navkreber. »A si v redu?« je vprašal Annar. Pokimal sem, in ko je Annar privezoval psa na vrvico, sem začutil, da sem se zbral in da se je sapa unesla, tako sem se otresel skrbi, ki so me žrle zadnje dni. Pred kratkim je tukaj pustil sledi snežni skuter, zato sva si upala na led. Spet je vodil Annar, z dolgimi, krepkimi zamahi, in pes ga je ves čas spremljal. Ko sem videl, kako se Annar odganja, sem se samo nasmehnil in jo mahal za njim v svojem tempu. Nikogar ni bilo videti, nobene žive duše, le vrana je tiho prhutala čez jezero v zimski sivini. Ta sivina me vedno pomiri, malce naprej sem se ustavil, ne ker bi bil utrujen, ampak da bi prisluhnil tihoti, enakomernemu šumenju, ki ga tukaj vedno slišiš. Kolikokrat sem bil v tej pokrajini, v vseh letnih časih! sem pomislil, v materini pokrajini. Seveda so v Telemarku še lepši konci, silnejši, tudi bolj idilični, to dobro vem, toda tegale sem posvojil. Ravno zaradi tihotnosti, sem pomislil, brez smučarskih naprav in tekaških prog, polnih glasnih ljudi.

 

...