Dobimo se

Sodobna evropska gejevska poezija: Moral bi spet priti

Kategorija: LAMBDA

Cena: 20,00 €

Šifra izdelka: L081

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Dvajset let po prvi tovrstni antologiji v slovenščini Drobci stekla v ustih je pred nami celovit pregled sodobne evropske gejevske poezije. Šestinsedemdeset pesnikov iz devetindvajsetih držav, ki jih je iz dvaintridesetih jezikov prevedlo triindvajset prevajalcev in prevajalk, je dokaz, kako živo je izražanje ljubezni med moškimi, pa tudi, na kako pester način se lahko ubeseduje. Od nežnih tonov prepovedanih čustev do odločne angažiranosti, od aluzij na antične čase, do slikanja senc v modernih seks klubih. Hkrati pa so pred nami pesniški odtenki evropskega prostora z vsemi nacionalnimi barvami vred, ki ne nazadnje odražajo tudi kulturo posameznih okolij.

 

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge in Duvert. Napisal je več pesniških in proznih del ter uredil dve antologiji homoerotične literature.

 

 

O KNJIGI

 

Ko sem pred več kot dvajsetimi leti začel zbirati gradivo za antologijo Drobci stekla v ustih, s podnaslovom Antologija poezije dvajsetega stoletja s homoerotično motiviko (knjiga je izšla 1989 v zbirki Aleph), me v veliki zagnanosti niti ni čudilo, kako zlahka se je gradivo nabiralo; seveda ob pomoči prizadevnih prevajalcev, par kontaktov v tujini in številnih podobnih antologij, ki pa so bile vse bolj zahodno orientirane. Knjiga je bila tedaj sprejeta z zanimanjem in nenavadno hitro je bila razprodana. Res da je bilo v njej precej ključnih pesnikov in pesnic svetovne moderne poezije, pa tudi bili so drugi politični časi. Ne spomnim se, da bi se takrat kdo javno spraševal, čemu je potrebna taka antologija. V to prvo antologijo namenoma nisem vključil slovenskih avtorjev, saj sem poskušal slovenski mutasti greh detabuizirati z drugo. Leto kasneje je kot prva knjiga v zbirki Lambda namreč izšla antologija Modra svetloba, s podnaslovom Homoerotična ljubezen v slovenski literaturi. Skušal sem zbrati čim več odlomkov iz celotne slovenske literature, ki so se tako ali drugače dotikali homoseksualnosti. Ta knjiga ni bila razgrabljena, morda je le vzbujala določeno nelagodje. Dvajset let kasneje je tu nova antologija. Z njo sem skušal narediti tisto, česar ni še nihče. Podati panoramo sodobne evropske gejevske poezije, ki zajema že uveljavljene avtorje in to iz vseh delov Evrope. Obstaja namreč vse preveč izborov, ki temeljijo le na zahodnih pesnikih, katerim dodajo dva ali tri vzhodnjake za okus. Zbiranje gradiva seveda ni minilo brez težav, kljub vsem političnim spremembam v zadnjih letih. Zdi se, da so pesniki bolj zadržani na religioznem jugu, še posebej, če jim tudi jezik dopušča spolno nedoločenost, kot recimo v portugalščini. Iz drugih razlogov so neosebni morda v skandinavskih deželah, kjer je veliko pesnikov gejev, a ne pišejo gejevskih pesmi. Naj ob tem še pojasnim, zakaj sem se odločil za pridevnik "gejevski". Homoerotična poezija gotovo zveni bolj blago in ušesom znano, pa vendar v današnjem času ne more več zajeti vseh segmentov, ki se pojavljajo v sodobnosti, recimo družbeni angažma, socialno, politično noto itd. V začetku dvajsetega stoletja so sicer poskušali izraz homoerotika nekateri zamenjati z izrazom homofilija, ki naj bi poudarjal ljubezen in ne erotike oziroma spolnosti, a se izraz ni obdržal, pa tudi za naš primer ne bi bil uporaben. Ker sem se tokrat odločil, da v eni knjigi zberem poezijo moških, ter ženske prihranim za drugo knjigo, mi je ostal kot primeren izraz prav gejevska poezija, ki se nenazadnje tudi uporablja drugje po svetu. Moram reči, da povabljeni pesniki s tem izrazom in tudi s konceptom posebne antologije niso imeli težav. Razen v dveh primerih: portugalski pesnik Valter Hugo Mae, ki se je sicer rade volje udeležil prve prevajalske delavnice gejevske poezije v Danah, je prepovedal objavo prevodov svojih pesmi v tej antologiji, češ da noče biti v predalu gejevske poezije (a kot sem že rekel, še posebno portugalska poezija ima s to tematiko precej travmatične težave, od Pessoe do Al Berta, ki je zaradi aids že deset let pred smrtjo prenehal pisati, in Luisa Miguela Nave, ki je zgodaj umrl v nepojasnjenih okoliščinah nekakšnega obrednega erotičnega umora). Drugi primer je domač, in sicer Tomaž Šalamun ni želel nastopiti v tako podnaslovljeni antologiji. Ostali pa so rade volje poslali izbor svojih pesmi, tako da se v knjigi pojavlja 76 pesnikov iz 29-ih držav, prevode iz 32-ih jezikov pa je opravilo 23 prevajalk in prevajalcev. Zajetnost projekta in majhna sredstva mi seveda niso omogočila, da bi pod črto objavil tudi izvirnike, ali morda angleške prevode (no, te je v večini primerov šele potrebno opraviti). Tokrat sem se odločil, da vključim tudi domače avtorje, okleval sem le pri lastnih pesmih, saj to navadno ni uredniška praksa. Pa vendar se mi je končno zdelo, da bi bila podoba evropske poezije nekako nepopolna, toliko bolj, če naj bi knjiga služila tudi kot material za podobne v drugih deželah. Nenazadnje je to svoje poslanstvo začela opravljati že med samim nastajanjem. Spodbudila je namreč ukrajinske ustvarjalce, da so tudi z mojo pomočjo letošnjega septembra izdali antologijo queerovske literature, v katero so vključili kar precej pesnikov iz te antologije. Zanimivo je, da imajo večjo potrebo in željo po izpovedovanju lastne spolne usmerjenosti prav pesniki vzhodne Evrope, vsaj tam, kjer se je homofobija nekoliko ublažila. Žal sem zaman iskal pesnike na tleh bivše Jugoslavije, ali recimo v Belorusiji in Litvi. Po eni strani je res, da gejevska odkritost prej ni bila možna, čeprav je tudi obstajala, po drugi pa gotovo ne zdrži teza, da bi družbena toleranca in sprejemanje lahko manjšali potrebo po homoerotičnem umetniškem izrazu. Zgodovina svetovne literature dokazuje ravno nasprotno: največ tovrstnega materiala nam je ostalo iz ljubezni do istega spola naklonjenih obdobij, recimo iz antične dobe, evropske renesanse ali pa iz arabske poezije tam nekje pred 13. stoletjem. Pa seveda iz konca 20. stoletja, vsaj kar se tiče Evrope in obeh Amerik. Upajmo, da bo to obdobje trajalo kar najdlje.

 

Morda niti ni naključje, da se moj zapis končuje v Bruslju. Verjetno je že petindvajset let, kar sem v Parizu naletel na zbirko Marcher au charbon, meni povsem neznanega pesnika Williama Cliffa. In za njo sem jih med policami knjigarne prebral še nekaj. Njegova neposrednost in upornost, celo anarhističnost, so me vodile naprej, morda tudi k sestavljanju prve antologije. Zato mu tudi namenjam uvodno pesem, čeprav sem se odločil, da se pesniki, ki so zajeti že v prvi antologiji, tokrat ne bodo ponovili. Cliff je iz Bruslja in naslov tiste zbirke je podoben imenu ulice, na kateri se odvija večina tamkajšnjega gejevskega življenja, po naše bi se reklo lahko tudi "hoditi po premogu". Od hoje po premogu do stekla v ustih ni tako daleč in kje so šele tlakovane poti …

 

Bruselj, 19. oktober 2009

 

 

ZAHVALA

Tako obsežen projekt, ki je nastajal več kot leto dni, seveda ne bi bil mogoč brez izdatne pomoči številnih posameznikov. Najprej se moram zahvaliti vsem pesnikom, ki so mi poslali svoje pesmi in dovolili objavo. Nekateri so mi celo pomagali iskati druge pesnike ali mi pošiljali materiale, kot prizadevni Dimitrij Kuzmin, Lawrence Schimel, Nikolaj Atanasov, Jacek Dehnel in Andras Gerevich, če omenim samo nekatere. Podporo so mi nudili tudi vsi prevajalci in prevajalke, pa še številni informatorji z vseh koncev Evrope. Naj omenim vsaj nekatere: Aleš Rumpel, Božena Správcová, Dana Blatná, Daniel Podhradský, Erik Lindner, Gastao Cruz, Helga Pankratz, Jan Binder, Jan Olav Gatland, Karolina Vrublová, Linn Hansén, Manuel Masini, Marek Turňa, Maria Irod, Norbert Holub, Olav Andre Manum, Pia Tafdrup, René de Ceccatty, Romeo Mihaljević, Soňa Filipová, Thomas Möhlmann, Thomas Wohlfahrt, Thorvaldur Kristinsson, Urška Černe, William Cliff, Yolanda Castano in gotovo še kdo ...