Dobimo se

Sarah Waters: Privlačnost

Kategorija: LAMBDA

Cena: 20,00 €

Šifra izdelka: L070

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Drugi roman slovite angleške avtorice Sarah Waters, rojene 1966 v Neylandu, Pembrokeshire, tako kot še dva njena romana obravnava tematiko viktorijanske Anglije 19. stoletja. Avtoričino zanimanje in navdih zanjo izhajata iz njenega ukvarjanja z doktorsko disertacijo o lezbični in gejevski zgodovinski književnosti od 19. stoletja do danes. Nekoliko temačnejše delo od ostalih je bilo objavljeno maja 1999, večkrat nagrajeno in celo prirejeno za scenarij filma, katerega premiera se je zgodila junija 2008 na LGBT filmskem festivalu v San Franciscu. Pripoveduje zgodbo o srečevanju med Margaret Prior, žensko iz zgornjega srednjega razreda, ki po neuspelem poskusu samomora v ženskem zaporu Millbank v Londonu obiskuje zaradi prevare priprto spiritistko, Selino Dawes.

Prevajalka Teodora Ghersini je doslej objavila prevod romana Pisano na telo Jeanette Winterson. Prevajala je tudi krajše prozne tekste iz angleščine in italijanščine za Radio Slovenija (Dino Buzzati, Italo Calvino, Paola Capriolo, Giulio Mozzi, Dacia Maraini, Alberto Bevilacqua, Yvonne Vera, Jeffrey Green, Walter Macken idr.) ter nekaj filmov. Njena avtorska dela in prevodi so izšli v revijah Primorska srečanja, Mentor, Revija 2000.

 

 

Odlomek:

 

Ničesar od tega ni, to sem vedela, priznala na sodišču; in stalo jo je nekaj napora priznati to zdaj, meni. Zdelo se je, da nerada govori naprej, in vendar mislim, da je bilo tega več; napol je upala, da bom uganila. Nisem mogla. Nisem mogla vedeti, kaj bi lahko bilo. Zdi se le nenavadno in ne tako prijetno, da je dama, za kakršno sem imela gospo Brink, kdaj pogledala Selino Dawes pri sedemnajstih, v njej videla senco svoje mrtve matere in jo prepričala, da jo ponoči obiskuje, da bi se senca zgostila.

Toda o tem nisva govorili. Le spraševala sem jo naprej o Petru Quicku. Rekla sem: "On je tedaj prišel le zanjo? Le zanjo, je rekla. In zakaj je prišel? Zakaj? Bil je njen varuh, njen domači duh. Bil je njen nadzornik. "Prišel je zaradi mene," je preprosto rekla, "in kaj sem lahko storila? Bila sem njegova."

Zdaj je prebledela, na licih je imela barvne lise. Zdaj sem pričela čutiti njeno vznemirjenje, čutila sem ga rasti v njej, bilo je kakor svojstvo v jedkem zraku celice. Skoraj zavidala sem ji ga. Tiho sem vprašala: "Kako je bilo, ko je prišel k vam?" Zmajala je z glavo: O! Kako naj reče? Bilo je, kakor bi izgubljala svojo bit, kakor bi jo vlekli iz nje, kakor da je obleka, rokavice ali nogavice ...

Rekla sem: "Slišati je strašno!" "Bilo je strašno!" je rekla. "Toda bilo je tudi čudovito. Meni je pomenilo vse, spremenilo mi je življenje. Tedaj bi se lahko premikala kakor duh, iz ene puste sfere v višjo, boljšo."

Namrščila sem se, ne da bi razumela. Vprašala je, kako naj mi razloži. O, ni mogla najti besed … Pričela je pogledovati okoli sebe, da bi našla način, kako naj mi pokaže; nazadnje se je zazrla v nekaj, kar je ležalo na njeni polici, in se nasmehnila. "Govorili ste mi o zvijačah z duhovi," je rekla. "Torej ..."

Približala se mi je in podržala roko, kakor bi si želela, da jo vzamem v svojo. Trznila sem in pomislila na obesek, na njeno sporočilo v mojem zvezku. Toda ona se je le nasmehnila, nepremično, in nato nežno rekla: "Odmaknite moj rokav."

Nisem uganila, kaj namerava storiti. Pogledala sem v njen obraz, nato pa previdno potegnila rokav, dokler ni bila njena roka gola do komolca. Obrnila jo je in mi pokazala notranjo stran, bila je bela, zelo gladka in topla od obleke. "Zdaj," je rekla, medtem ko sem zrla vanjo, "morate zapreti oči."

Za trenutek sem oklevala, nato pa napravila, kar je želela; potlej sem zajela sapo, da bi zbrala pogum za kakršnokoli nenavadno reč, ki jo je nameravala storiti. Toda vse, kar je naredila, je bilo to, da je segla za menoj in dozdevno vzela nekaj iz kupa volne na mizi, zatem sem jo slišala stopiti k njeni polici in nekaj vzeti od tam. Nato je nastopila tišina. Oči sem imela tesno zaprte, toda začutila sem, kako veke na njih drhtijo, nato pa so pričele trzati. Dlje kot je trajala tišina, bolj negotova sem postajala. "Samo trenutek," je rekla, ko me je videla trzati, in nato, čez sekundo: "Zdaj lahko pogledate."

Odprla sem oči, toda oprezno. Lahko sem si le predstavljala, da je ponesla svoj topi nož k roki in zarezala po njej do krvi. Toda roka se je še vedno zdela gladka in brez rane. Držala jo je blizu mene, čeprav ne tako blizu kakor poprej; na njej je ohranila senco obleke, ki jo je prej obrnila k svetlobi. Mislim, da bi, če bi dobro pogledala, tam videla majhno hrapavost ali rdečico. Medtem ko sem še vedno mežikala in strmela, je dvignila drugo roko in trdno ponesla dlan čez kožo, ki jo je razgalila. To je naredila enkrat, dvakrat, nato pa še tretjič in četrtič, s premikom prstov sem na koži zagledala pojavljanje besede, napisane v škrlatni barvi - napisane grobo in dokaj bledo, toda povsem berljivo. Beseda je bila: RESNICA.