Dobimo se

Roman Kuhar: Intimno državljanstvo

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L087

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Intimno državljanstvo je razprava o skupini protestnic in protestnikov, ki so v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v pročelje parlamenta metali jajca in protestirali proti nameri nekaterih parlamentarcev, da iz ustave črtajo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Dotika se vprašanj, ki jih odpira gejevski par, ki na paradi ponosa nosi transparent z napisom "hočva ohcet". Ukvarja se z intimnimi izbirami, ki so bile onemogočene samskim ženskam z referendumom o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, z vprašanji, ki jih zastavljajo istospolne družine, z zgodbami, ki jih pripovedujejo transspolne osebe … Vse to so intimne zgodbe, razpete med zasebnostjo in javnostjo posameznikov in posameznic. Vsaka od njih govori o potrebi po novih ali ohranjanju že pridobljenih političnih, socialnih in civilnih pravic, ki jih združuje koncept intimnega državljanstva. Ta zahteva in napoveduje nove načine podeljevanja pravic, ki ne smejo temeljiti na izključevalnih fiksnih identitetah, pač pa morajo upoštevati fluidnost sodobnih identitet. Prav zaradi tega intimno državljanstvo zahteva tudi novo politiko, ki se oddaljuje od identitetnega manjšinskega diskurza. V razpravi avtor ponuja model problemske politike kot popravek identitetnih politik - te so namreč pogosto asimilacijske in ne problematizirajo družbenih razmerij moči, medtem ko problemska politika v kontekstu intimnega državljanstva v ospredje postavlja vprašljivost heteronormativnosti kot dominantne oblike družbenih razmerij.

 

Roman Kuhar je docent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in raziskovalec na Mirovnem inštitutu. Je avtor več del, med drugim Mi, drugi (2001), Medijske podobe homoseksualnosti (2003), Neznosno udobje zasebnosti (2005, z A. Švab) in Na križiščih diskriminacije (2009).

 

/ odlomek /

 

Uvod - o dilemah

 

Kot gejevski aktivist sem bil pogosto soočen z vprašanjem, čigave interese v svojem političnem delovanju zastopam in v imenu koga pravzaprav politično delujem. Kdo so "ljudje iz baze", ki jim odgovarjam? Včasih se mi je namreč zdelo, da je politična agenda, ki ji slovensko gejevsko in lezbično gibanje sledi, rezultat povsem zasebnih izkušenj, interesov, želja, idej in ciljev aktivistov ali aktivistk, še pogosteje pa rezultat preprostega sledenja agendam, ki jih postavljajo starejša, večja, bolj izkušena gibanja v zahodni Evropi in Ameriki. S temi cilji so se geji in lezbijke lahko strinjali ... ali pa tudi ne. Kadar je bilo moje delo kritizirano v smislu nedopustnega govorjenja v imenu nekoga drugega, se je oznaka "gejevski" zdela preveč unificirajoča, da bi lahko zajela heterogenost želja, potreb, agend in ciljev "baze", ki je kritizirala moje/naše delovanje. Še bolj me je to vprašanje mučilo, ko se je zdelo, da vsak od aktivistov in aktivistk vleče na svojo stran in so naši politični cilji in naše politične vizije diametralno nasprotne. Takrat sem se spraševal, kaj imajo geji in lezbijke pravzaprav skupnega? Je istospolna usmerjenost lahko tisto "skupno", če pa vsak posameznik svojo seksualnost živi na svoj specifičen in edinstven način in ima v zvezi s tem svoje specifične izkušnje, potrebe, želje? Ob analognem razmisleku, da bi bilo tovrstno poenotenje na osnovi heteroseksualne spolne orientacije pravzaprav skrajno nesmiselno, je slika postajala jasnejša. Geji in lezbijke imajo - morda s pomembno izjemo izkušnje homofobičnega nasilja, ki se manifestira na najrazličnejše načine - skupen le zunanji identitetni označevalec: homoseksualci. Ta pa se zaradi unificirajoče in homogenizirajoče narave zdi skrajno neprijeten in problematičen koncept. Celotna zgodba dobi dodatne vidike, če v razpravo vpeljemo še vsaj dve identitetni kategoriji, s katerima se gejevsko in lezbično gibanje pogosto ponaša: biseksualci in transseksualci.

 

Pred časom me je na predavanju v Mariboru nekdo iz publike vprašal, na kakšen način slovensko gejevsko in lezbično gibanje naslavlja vprašanje biseksualnosti, glede na to, da se gibanje v javnosti predstavlja z oznako GLBT (geji, lezbijke, biseksualci, transseksualci/transspolne osebe). V zadregi sem lahko odgovoril le, da so biseksualci pogosto zgolj lepotni privesek gibanja, ki želi biti inkluzivno. Enako velja za transseksualce, čeprav pri tem ne smemo spregledati pomembnih "transprojektov", ki v zadnjem času nastajajo v glbt-nevladnih organizacijah. A vendarle: vprašanje je bilo na mestu. Kje v zgodbi o homoporokah, ki je trenutno prav zagotovo v vrhu politične agende slovenskega (in tudi drugih) glbt-gibanj, so biseksualci in transseksualci ter njihove specifične potrebe, želje in cilji? Naj morda še malo počakajo, ker zgodovinski trenutek še ni pravi? In ponovno: kaj imamo z njimi pravzaprav skupnega? Kaj združuje vse omenjene identitetne skupine?

 

Najpreprostejši odgovor na zastavljeno vprašanje je: pozicija drugorazrednega državljanstva. Tisto, kar je skupno gejem, lezbijkam, biseksualcem, transseksualcem - ne glede na njihovo notranjo heterogenost - so njihove "intimne izbire", ki niso normativne ali - še bolje - niso heteronormativne. Predpono hetero- tu uporabljam v povezavi s pričakovanimi spolnimi vlogami ter iz njih izpeljanimi pričakovanji glede seksualnih/intimnih izbir. Rečeno drugače, družbena razmerja, ki omenjene posameznice in posameznike konstituirajo kot marginalne drugorazredne državljane, so posledica transgresije heteroseksualne matrice. To pa pomeni, da je državljanstvo kot koncept ne samo, kot ugotavlja feminizem, spolno označena kategorija, pač pa tudi seksualno. V koncept državljanstva ni vpisan zgolj moški, ampak heteroseksualni moški.

 

Ker koncept državljanstva spričo političnih, družbenih in ekonomskih sprememb v svetu ponovno postaja aktualni koncept tako v politološki kot sociološki znanosti, se je zdelo smiselno, da v izhodišče pričujoče razprave postavim prav koncept državljanstva. S tem konceptom so namreč povezana vsa preostala vprašanja, ki me tu zanimajo: razmerje med javnim in zasebnim ter nenormativnimi intimnimi/seksualnimi izbirami, nove intimne zgodbe in človekove pravice ter nenazadnje s tem povezano vprašanje politike. Državljanstvo namreč ni neproblematična politična kategorija, čeprav na videz deluje zgolj kot status, ki ljudem določene skupnosti (nacionalne države) podeljuje pravice in obveznosti. Državljanstvo je tudi vprašanje kulturnih, simbolnih in ekonomskih praks, s katerimi posameznice in posamezniki oblikujejo in zahtevajo nove pravice ter si prizadevajo za razširitev ali pa ohranitev že pridobljenih pravic. Še posebej tako imenovano "aktivno državljanstvo" ni zgolj status, pač pa prvenstveno politični projekt (Jalušič, 2003). Državljanstvo kot koncept in praksa je povezano z vprašanjem vključevanja in izključevanja, saj nikoli ni bilo podeljeno vsem članom določene politične skupnosti. Središče mojega zanimanja so tako prav tisti prelomi, povezani z intimnimi izbirami, kjer do tovrstnega izključevanja prihaja. ...