Dobimo se

Rachid O.: Očarani otrok

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L093

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Rachid O. je rojen v Rabatu leta 1970. Po študiju se je preselil v Francijo in se posvetil pisanju. Vsa njegova štiri krajša dela so avtobiografsko obarvana, junaki v njih pa iščejo ravnotežje med islamom in homoseksualnostjo, med maroško in francosko kulturo, med tradicijo in sedanjostjo. Že njegovo prvo delo Očarani otrok, ki mu ga je pomagal oblikovati znani francoski pisatelj Philippe Sollers, je naletelo na mešane odzive, saj se dotika tabu tem muslimanskega sveta. Avtor v njem opisuje svoje otroštvo in odraščanje v Maroku, odnos do očeta, do islama, predvsem pa svoje prve erotične izkušnje in prve ljubezni z moškimi. Razmerje otroka in kasneje najstnika s svojim učiteljem, pa tudi z drugimi odraslimi moškimi, je presenetljivo neobremenjeno in natančno opisano z otroškega vidika, v preprosti, deloma naivni, pa tudi zelo občutljivi intimni govorici.

 

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge in Duvert.

 

 

/ odlomek /

1. Moj učitelj

 

Munir je bil prvi odrasel fant, ki me je privlačil. Nikoli ga ne bom pozabil. To je bil edini vrstnik, imela sva trinajst let, v katerega sem bil kdaj v življenju zaljubljen. Prvi dan po počitnicah je bil na šolskem dvorišču prav on tisti, ki me je med vsemi učenci zares privlačil. Upal sem, da bo z mano, in še srečnejši sem bil, ko sem ga zagledal v svojem razredu. Sedela sva skupaj, tik k njemu sem se prilepil. Ničesar si nisva rekla. Na izhodu sva se zmenila, da bova vedno sedela skupaj. Oboževal sem ga. Oblačil se je zelo drugače od mene, in njegov stil mi je bil bolj seksi, toda povzročal mu je težave pri učiteljih – nosil je čepico in necele rokavice, odrezane, tako da so prsti moleli ven. Ko je snel čepico, je bil še bolj luškan, saj sem videl njegove lase. Imel je velike črne oči in vrsto zelo belih zob. Bil sem tako vesel, da sem z njim, bil je moj najboljši sošolec, da niti nisem odgovarjal drugim, ki so me kdaj pa kdaj napadali. Bili so nekako iste vrste kot Munir (čeprav je bil on dosti bolj kul, odprt), jaz pa sem bil strog, zadrt. Govorili so mu, da me imajo za njegovega ljubčka, za njegovo ljubico. To mi ni bilo všeč. Ne to, da bi bil njegov ljubček, nasprotno.

Do tega, kar se je dogajalo med nama, nisem bil ravnodušen. Med poukom sva se dotikala, se božala. Vedno, ali pogosto, je imel svojo roko na moji, in s koleni se je dotikal mojih. Bila sva v edinem razredu, v katerem so bili samo dečki, ostali so bili mešani. Ker imam rad pomešanost, se nisem počutil zelo ugodno. Nikoli nisem sprejel Munirjevega predloga, da bi spala skupaj. On ni bil zaljubljen, jaz sem bil toliko bolj, bil sem bolj čustven, bolj romantičen, vendar sem se bal spati z njim, da bi potem povedal vsem dečkom v razredu, vsem mojim prijateljem, da bi me imeli za malega pedra. Kljub temu pa se do njega nisem obnašal tako nedostopno, prepustil sem se mu. Ta fant je znal čudežno plesati, čeprav je bilo to edino, kar je sploh znal, vsaj tedaj, ko sem ga poznal. Bil je prava cokla razreda, in zagotovo najbolj luškan, nosil se je že kot moški, kot pravi mali moški. Niti najmanj se ni potrudil za učno snov: ko je bilo treba narediti domačo nalogo, sem jo jaz naredil zanj. To mi je bilo v strahotno veselje, medtem ko je on cele dneve plesal smurf, ki je bil tedaj med fanti v Maroku pravi hit, in ki ga je stal zlomljene roke, ko je poskušal narediti figuro na glavi. In tedaj sem jaz nosil njegovo šolsko torbo.

 

Imeli smo zelo simpatičnega učitelja arabščine, ki sem ga imel rad. Nekega dne smo ga čakali pet minut, vstopil pa je ravnatelj z nekim gospodom, našim novim učiteljem. Zagodrnjal sem: ne zaradi novega, pač pa ker se mi je kot vsem ostalim prejšnji zdel prijeten, le zakaj je odšel? Tudi novi je bil zelo simpatičen. Par dni zatem mi je Munir rekel: »Imaš pa srečo s tem učiteljem. Tebi je edinemu dovoljeno, da delaš, kar hočeš, da greš kar sredi ure iz razreda.« Bil sem precej nemogoč, izkoriščal sem to, da sem bil najboljši v razredu. Munir pa je opazil najbolj čudovito stvar, ki sem jo dotlej spoznal v življenju: videl je, da sem učitelju všeč. Rekel mi je: »Tale učitelj te peca, to je več kot na dlani. Vse preveč prijazen je s tabo.« To se mi je zdelo povsem neverjetno, tedaj sploh nisem mogel verjeti, globoko v sebi pa sem bil morda le prepričan. Zavedel sem se, da mi je učitelj strahovito všeč, da je zelo lep in da se noro obnaša. Začel sem opazovati, kako me gleda. Postal sem še bolj nemogoč, še bolj klepetav, sredi pouka sem hodil na stranišče, imel sem vse pravice, in še sem si jih jemal, skušal sem vzbujati pozornost. Pa tudi pri delu sem bil vedno boljši.

Tistega dne, ko sem bil povsem gotov, da ga privlačim, sem ga začel testirati, sledil sem njegovemu obnašanju pri pouku. Ker sem bil v prvi vrsti, sem ga zlahka opazoval, bili so dolgi, vztajni, zelo močni spogledi. Bil sem ves srečen. Vse do dne, ko me je prijel za roko, da bi me utišal. Zaznal sem, da je bilo to tudi njemu všeč, da mi je namesto ustno povedal »Tiho bodi« telesno, kot bežno božanje, in hkrati nadaljeval pouk. Munir mi je šepnil v uho: »Prav imam, poglej, kaj ti je pravkar storil.« Bil je čisto besen poleg mene, zanalašč me je otipaval po kolenih. Kar pretiraval je. Munir je bil obscen. To ni bila zares obscenost, pač pa je učitelja tako sovražil, da je bil sposoben česarkoli, celo izsiljevanja, saj je razumel, kaj se dogaja med nama. Jaz pa sem bil čisto rdeč, drhtel sem, bil sem čisto iz sebe. Bil sem strašno zbegan, nisem več vedel, pri čem sem, saj sem imel sedaj dva fanta tako različnih let.

Učitelju me je slednjič uspelo utišati. Njegovo sporočilo, božanje, je šlo skozi, bilo je stoodstotno sprejeto. Jaz, ki sem bil nemogoč in ki sem si prvi marsikaj dovolil, sem sedaj, ko sem ga začenjal ljubiti, ko sem se noro zatreskal vanj, postal sramežljiv fantek. Samo da me je pogledal, že sem povesil oči. Vztrajno in dolgo me je gledal. To se je dogajalo z obeh strani. Vse se je vrtelo okoli tega. Nič več se nisem družil z drugimi dečki, na nič drugega nisem mislil kot nanj, več sem se učil, bolj sem se trudil, da bi bil najboljši, da bi ga zadovoljil in da bi mu bil še bolj všeč. Pazil sem, da sem imel svoje naloge in zvezke povsem kot je treba, jaz, ki sem imel prej tako zmešnjavo, sem imel sedaj čiste zvezke, z lepo pisavo, vse pravilno podčrtano. Druge predmete pa sem pustil vnemar.

 

To je bilo moje najlepše šolsko leto, kar sem jih imel. V moji glavi je bil samo on, samo on je obstajal in nič drugega. Tega učitelja so prav vsi imeli radi, bil je najbolj prijazen, edini, s katerim se je dalo pogovarjati, si pripovedovati zgodbe in mu zastavljati vprašanja. Oboževal je nogomet. Tudi na cesti si lahko govoril z njim. Jaz ne. Sramežljivo sem ostajal v svojem kotu. Hodil sem čisto sam, saj sem si želel, da bi bil samo z mano, ne še z drugimi kot v razredu, da bi bila zunaj šole skupaj. Nekega dne je sošolec prišel do mene in me vprašal: »Zakaj ne greš z nami? Ta učitelj je vendar prijazen.« Ubogi fantič, ki ni ničesar razumel. Zame je pomenilo biti sam kot klic učitelju, naj bo samo z mano. Končno se je le znebil ostalih in prišel do mene, rekoč, kako sem sramežljiv, ter me povprašal, zakaj se ne pomešam z drugimi. In tedaj me je pospremil prav do avtobusne postaje, da se odpeljem domov. Bilo je prvič, da je nekam šel sam z mano. Vedel sem, zakaj je prišel do mene, in on je vedel, zakaj sem ga čakal. Nisva si bila sposobna reči, da ga imam rad in da me ima on rad, toda to je bilo očitno, sporočilo je prispelo. Niti nisva čutila potrebe, da bi si to izrekla, to so govorili pogledi. Hrepenel sem po tem, da bi bil z njim na samem. In potem me je povabil: »Enkrat boš prišel k meni,« menda zato, da bi mu pomagal popravljati naloge. ...