Dobimo se

Pirkko Saisio: Rdeča knjiga ločitve

Kategorija: LAMBDA

Cena: 15,00 €

Šifra izdelka: L077

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Pirkko Saisio je za roman Rdeča knjiga ločitve leta 2003 prejela prestižno nagrado Finlandia za najboljši roman leta. Avtorica se poleg proze posveča tudi pisanju gledaliških predstav in televizijskih iger, nekaj časa je bila zaposlena kot profesorica dramaturgije na Finski akademiji za gledališče. Roman je osnovan avtobiografsko, pripovedovalka opisuje svoja študentska leta v Helsinkih, ko so bila istospolna razmerja še prepovedana, hkrati pa gre za prikaz širšega družbenega dogajanja v sedemdesetih letih na Finskem. Angažirana mlada študentka močno verjame v revolucijo, ki naj bi po vzoru socialističnih držav prinesla enakost vsem, med pisanjem radikalnih dramskih besedil pa najde dovolj časa, da se dvakrat zaljubi in izkusi, kako težko je zapustiti in biti zapuščen. Boleče ločevanje opisuje odkritosrčno in z veliko mero avtoironije, tako da bralca nemalokrat nasmeje in mu ne pušča druge možnosti, kot da jo vzljubi. Spominjanje in pripovedovanje se v romanu prepletata. Spomini niso nikoli urejeni v zaokroženo celoto, zato je tudi zgodba časovno razbita in fragmentarna, pogosto asociativna.

Julija Potrč prevaja književnost iz finščine in angleščine. Pravkar zaključuje magistrski študij na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, jeseni bo na isti fakulteti začela poučevati finščino.

 

 

odlomek

 

šopek temnomodrih žafranov, prvi to pomlad

 

Takšna je, leta tisoč devetsto sedemdeset:

 

Zrasla je do polne velikosti, v višino meri sto oseminšestdeset centimetrov.

Tehta približno sedemdeset kilogramov, a svoje teže ne zaupa nikomur.

Je močnejše postave, širokih ramen in nerodna.

Barva si obrvi (ki jih nima) s temnorjavim svinčnikom.

Ko je sama, si veliko prepeva in piše začetke kratkih zgodb na svojega remingtona. Poleg vsakega zametka zgodbe odsotno čečka obraze, moške obraze, svojega, samo to.

Prebira romane, iz njih gre delat izpite na univerzo, zeha in čaka.

 

To je čas pred Havvo.

To je čas pred klovnooko punco, pred zeleno sobo na Manežni ulici, pred Študentskim gledališčem. To je čas pred bloody mary (ki se jo nauči piti skupaj s klovnooko za svoj zadnji denar) in pred tatarskim biftkom. (Levja šapa v Kozmosu: mleto meso z rumenjakom, s kaviarjem in kaprami na vrhu. V ustih se mi začnejo nezadržno cediti sline, ko pišem te vrstice.)

To je čas pred mahjongom, pred igralno mizo s površino iz tika, pred čembalistko z belimi lasmi in dolgimi zobmi, pred revščino, svobodo, lučkami ljubezni in ulico Kaleva, čas, ko fantje še niso nosili uhanov in punce še niso nosile kravat.