Dobimo se

René de Ceccatty: Nevidni gost

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L108

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Pripovedovalec romana mojstrsko prepleta dve zgodbi o ljubezni in času. Najprej je tu zgodba s slike Tri dame iz družine Moscon, slovenskega slikarja Jožefa Tominca, z začetka 19. stoletja. V njej se poigrava z motivom treh dam s slike, predvsem pa z nevidnim gostom, ki si ga zamišlja izven slike. Ljubezenska čustva, ki se sprožijo med njimi, primerja s svojo ljubeznijo do moškega, ki je prav tako želel ostajati neviden za svet, vsaj s svojo ljubeznijo. Urejen družinski oče, ki ni bil sposoben odkrito živeti svoje seksualnosti, je v skrivanje silil tudi pripovedovalca, pisatelja številnih knjig s homoseksualno tematiko. Poetična avtobiografska pisava pa se ne ustavlja le pri analizi potlačenega čustvenega življenja, pač pa se sprašuje tudi o umetniškem ustvarjanju in o njegovih mejah, o krhkosti spomina, nejasnosti resničnosti in varljivosti časa. Verjetno je to edini roman, v središču katerega se pojavlja likovno delo kakega slovenskega avtorja. Z zgodbo, ki jo napleta v povezavi s sliko in slikarjem, s pripovedovalčevimi spomini na Ljubljano, pa tudi s samim vprašanjem »nevidnosti« je roman tudi zelo slovenski.

 

René de Caccatty, rojen 1952 v Tuniziji, je avtor preko tridesetih romanov, esejev in biografij (Pasolini, Violette Leduc, Callas, Moravia), prevajalec iz italijanščine ter japonščine (Pasolini, Mišima). Piše tudi za gledališče, film in za otroke. Leta 2003 je bil gost Vilenice, dve leti kasneje pa so v gledališču v Novi Gorici uprizorili njegovo adaptacijo Alica.

 

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge, Duvert, Rachid O, Leftah in Izoard.

 

/ odlomek /

 

Pogled, ki še ni bil zaljubljen, pač pa kot da ga je zadel občutek pomešane domačnosti in novosti, ki ga lahko razberemo v očeh Amalie von Lengeheimb, v trenutku ko skoraj razlije čokolado, kavo ali čaj po pladnju ali na krožniček, namesto da bi mirno vlivala v skodelico, verjetno ni bil enak mojemu, vsaj ne očitnemu, ko sem videl priti Olginega očeta. To je bil njegov pogled. To so bile njegove blede oči, z modrino, ki se je ob utrujenosti, osuplosti, jezi ali žalosti hitro spreminjala v sivo ali zeleno, že zaradi same nečistosti njegove roženice – zelo hitro sem namreč opazil, da je slonokoščena barva roženice prepredena z nejasnimi žilicami, skorajda rdečimi, ali rjavimi, kot pri starih ali bolnih očeh, in ta nezdravi videz se je tepel z živostjo pogleda, z nepremičnostjo hkrati presenečenega, naivnega in zapeljivega pogleda – in v tem kontrastu je bilo sežeto protislovje med njegovim otročjim, regresivnim značajem in med njegovimi impulzivnimi, jedkimi, silovitimi in oblastnimi dejanji, z izrazito nagnjenostjo do takojšnjega užitka, enostavnega in sladkega, do vročice gladkih, čutnih, zarotniških teles, in zadržanostjo do trajajoče zaupnosti – tako da sem se kmalu ustrašil za njegovo zdravje, čeprav je bil krepkega telesa, kot kako mlado drevo – k tej primerjavi so me napeljali njegova bujna dlakavost, malce neokretna vitkost, potegnjeni udi in trup, pa tudi njegov vonj, ki je bil hkrati sladkast in prsten.

Komaj sva bila gola drug poleg drugega (potegnil me je k sebi in me bolj z ljubeznijo kot z erotično čutnostjo stisnil k sebi, kot otrok, ki komaj čaka, da ga božajo), že me je hotel pomiriti glede materinih znamenj, ki jih je imel obilo po hrbtu in me niso skrbela, ter mi pojasnil kretnjo – ki mi ni bila neznana, saj sem jo poznal od Hervéja – ko si je z majhno bombico, ki jo je imel vedno v aktovki, v treh potiskih v usta spustil aerosol. Bil je astmatik.

Bilo je konec avgusta, ko se poletje brez prehoda prevesi v jesen. Tedaj mi je naklonil svoj zaljubljen pogled, še preden si je želel užitka, užitka, ko se telesi, gibi in vonji preprosto ujamejo. In v tem pogledu ni bilo (tako kot v mojem) zaslediti slutnje ali privida bodočega trpljenja, pač pa je bilo videti prepustitev ljubezni, ne predajo, ampak brezpogojno zaupanje. In prav to sem videl tudi v očeh Amalie von Lengeheimb, medtem ko skuša njena sedeča teta Kajetana von Mandelstein zadržati pladenj, da ne bi padel zaradi Amalijinega nemira, in sproži roko iz kašmirske obleke, ki ima okoli podlakti ovito štolo. Stara ženska gleda nečakinjin pogled in razume, kar v njem razbere: rojstvo ljubezni, neprimerne za že zrelo žensko, Marijana pa, mlada vdova, družabnejša in brezbrižnejša, v svoji žametni črnini gleda v prišleca, na sliki nevidnega, s preprostim čudenjem ob njegovi mladosti in lepoti.

Tudi Marijana von Lengeheimb pridrži svoj kašmirski šal, ki ji v presenečenju skoraj spolzi s kolen, čez katera ga je položila, da se zavaruje pred svežino večera v zgodnji pomladi na terasi (na nekaterih vejah še ni listja). Drži ga z levo roko, v desni pa stiska s čipkami obrobljen bel prtiček. Čipke krasijo tudi Kajetanino avbo in Amalijino temno rožnato baržunasto obleko, po ramenih in životu.