Dobimo se

Mohamed Leftah: Zadnji spopad kapitana Nimata

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L103

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Mohamed Leftah se je rodil leta 1947 v Maroku, študiral v Casablanci in kasneje v Parizu. Leta 1972 se je vrnil v Maroko in se preživljal kot informatik in literarni kritik. Pisati je začel razmeroma pozno, in to v francoščini; svoj prvi roman Demoiselles de Numidie je izdal šele leta 1992. Njegovo opisovanje družbenega obrobja in obstrancev, ki mu je ostal zvest v vseh naslednjih desetih kratkih romanih, je že v prvem romanu tako šokiralo javnost, da se je odpovedal nadaljnjim objavam. Vsi ostali so zato izšli šele po letu 2006 v Franciji, večina po njegovi smrti. Zadnjih osem let je živel v Egiptu, kjer je leta 2008 tudi umrl. Njegov zadnji objavljeni roman Poslednji spopad kapetana Nimata je jeseni 2011 v Maroku prejel visoko literarno nagrado, hkrati pa je cenzura onemogočila njegovo distribucijo. Njegova poetična proza, ki ni prevedena v arabščino, namreč ni le stilistična upodobitev človeških usod, ki jo primerjajo z Genetom, pač pa tudi ostra kritika arabske družbe.

Kapetan Nimat, bivši vojni pilot in član visoke egiptovske družbe, se zaljubi v svojega mladega služabnika Islama, kar njegovo življenje obrne na glavo. Pogumno, provokativno in odkrito slikanje ljubezni, strasti in seksa se prepleta s podobami in z obsodbami tradicionalne moške družbe, zatiranja osebne svobode in dviga islamskega integrizma.

 

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge, Duvert, Rachid O in Izoard.

 

/ odlomek /

 

Niti enomesečno bivanje kapetana Nimata v Meki niti Islamovo redno obiskovanje mošeje v tem mesecu in vsakodnevne pridige njegovega prijatelja Mustafe niso preprečili, da ne bi bila skušnjava še močnejša.

Zgodilo se je kakih deset dni po povratku kapetana Nimata z umre. Bilo je v srcu poletja, sonce žgočega in dušečega avgusta je že od ranega jutra metalo svoje žarke. Ponoči je sopihajoča zemlja poskušala priti do sape in je iz svoje notranjosti bruhala vročino, ki jo je nakopičila čez dan.

Neke soparne avgustovske noči sta Nimata dajali nespečnost in vročina, zato je stopil na vrt po svež zrak. Na pragu svoje kolibe je stal Islam, gol do pasu, kot da ga čaka. V resnici je tudi on samo stopil ven, da bi ga osvežila sapica, najsibo še tako lahna. Drug drugemu sta se zazdela kot prikazni. Kapetan Nimat se je z razbijajočim srcem napotil na ta nočni in nedogovorjeni sestanek. Ko je prišel do Islama, ga je dolgo gledal, potem pa ga strahovito stisnil k sebi. Ko je popustil svoj nemi objem, ga je Islam, prav tako povsem brez besed, prijel za roko kot otroka in ga povedel v svojo kolibo ter zaprl vrata.

Ni se jima zdelo potrebno ničesar reči. Ko si je kapetan Nimat slekel edini kos, ki ga je pokrival, lahno galabijo iz tanke tkanine, in se hotel uleči na blazino, ga je Islam ustavil in se postavil za njega. Znebil se je svojih hlačk in mu začel razporek med ritnicama drgniti s svojim udom, ki ga je držal z eno roko, medtem ko mu je šel z drugo prek hrbta, s pritiskom, ki se je stopnjeval. Ko je Islamu stopil, je kapetan Nimat začutil, da je meč v roki pripravljen, da ga nabode, čvrst in oblasten pritisk roke na njegove rame pa mu je dajal vedeti, kaj njegov mladi gospodar in ljubimec pričakuje od njega. Vrgel se je na tla, široko razkrečil noge in se z rokama oprl na zid. Naskok, ki ga je zadel, je bil tako močen, da je z glavo skoraj udaril ob zid. Toda takoj ko je ud na tako divji način prodrl vanj in si v enem sunku navrtal svojo pot, se je začel premikati z zadovoljstvom, s krepkimi, a počasnimi in nežnimi potiski, v enakomernem in vročem bitju, pri čemer se je vedno bolj vzburjal in v isti meri otrdeval, a s sladko in ljubečo trdoto. Telo kapetana Nimata je slabelo, se topilo, bila ga je sama hvaležnost za to ljubečo, veličastno sodomizacijo, ki ga je vodila k vrhuncu dvojnega užitka, da je ejakuliral v istem trenutku, ko se je njegov čudoviti jezdec oklenil njegovih bokov, ga potegnil k sebi in izstrelil vanj. Ko je kapetan Nimat vstal, so se mu kolena še vedno tresla. Preplavljala ga je taka sreča, da ga ni presenetilo, ko je zaslišal silovito trkanje na vrata kolibe. Prestrašeni Islam mu je s kretnjami nakazal, naj leže na blazino in se skrije pod odejo, on pa se mu je samo skrušeno in grenko nasmehnil. Nataknil si je galabijo, počasi stopil do vrat in jih odprl. Mervetine oči so vrgle nanj svoje morilske žarke. Nato jih je usmerila na Islama in ne da bi komurkoli rekla besedo, se je obrnila ter se z odločnim korakom vrnila v vilo.

Kapetan Nimat je stopil iz kolibe in naenkrat se je počutil kot tujec, kot vsiljivec v vrtu, kjer je vse dišalo po vrtnicah. Pogled je obrnil k nebu. Posejano je bilo z množico bleščečih, tihih in brezbrižnih zvezd. Hotel je zakričati, a iz ust mu ni prišel noben glas. Začudeno, kot da ga ne pozna, je pogledal Islama, ki je stopil poleg njega, kot da išče zaščito.

 

/ ... /

 

Prvo vprašanje, ki mi je padlo na um, me je na mah prepričalo, da osvoboditev od skupine ni lahka stvar, ki bi šla sama od sebe. Vprašanje je bilo: zakaj sem jaz na večer svojega življenja, v letih, ko številni sorojaki – tu je spet skupina – ki so živeli, ne da bi se preveč obremenjevali z verskimi določili, celo veselo so jih kršili, vršijo tisto čemur pravijo arudžu ila Allah, »vrnitev k bogu«, v skrajnem nasprotju s to »vrnitvijo« podlegel tej pretresajoči ljubezni, ki jo obsojata tako nebo kot človeška družba? Brez te resnično vznemirjajoče izkušnje, na kateri strani bi bil, sem se naenkrat tesnobno vprašal, ter pri tem spet pomislil na nedavno aretacijo v restavraciji diskoteki, ki se je nahajala v na Nilu zasidrani ladji, in v kateri so prijeli petdeset mladih z obtožbo, da se predajajo tej isti ljubezni, ki je mene in Islama povezovala eno leto in to pod mojo lastno zakonsko streho, kar ji je dajalo še dodatno obtežilno okoliščino. Ali bi bil na strani tulečih volkov, neizprosnih inkvizitorjev in šušmarskih strokovnjakov? Česa vsega niso obtožili teh nesrečnikov! Predstavljali so žalitev za moškost Egipčanov, spodkopavali so moralo naroda in niso se predajali samo sodomističnim praksam, pač pa tudi satanističnim, pri čemer jih je v njihovi sprijenosti in razkroju spodbujala mednarodna sionistična propaganda! Nič manj kot to, in to so izrekli in zapisali nekateri ugledni »intelektualci«, katerih »zdrava pamet«, če bi jo imeli, bi si želela, da se nahajajo kilometre daleč od te tolpe in njenih bolanih obtožb. Odvetniki, univerzitetni profesorji, novinarji in pisatelji, skratka smetana »elite«, »intelligentie«, kot se je včasih reklo. Več besed sem dal v narekovaje, kajti njihov pomen je bil docela sprevržen in prav ta izroditev jezika je eden od glavnih znakov krize in razkroja neke družbe.

Priznanja in kritike, ki jih zaupam temu osebnemu dnevniku, bi me lahko drago stala, če bi padel v roke enemu teh »intelektualcev«, teh novih inkvizitorjev, katerih število se nenehno povečuje, toda sprejemam to tveganje. Kdaj bomo vendar dosegli status posameznikov, ki bodo uživali nezastarljive pravice, v prvi vrsti svobod

o vesti in pravico razpolaganja s svojimi telesi in s svojo spolno usmerjenostjo?

Moške, kot sem jaz, ki so poznali izkušnjo posebnih ljubezni, sprašujejo in jih silijo, da odgovorijo na vprašanje: kaj delate s čudovito, občudovanja vredno in presveto arabsko moškostjo? Da, ta moškost v svoji najvišji obliki, murua, je bila poglavitna vrlina pri beduinu arabske puščave in se je popolnoma skladala s svobodnim in neukročenim življenjem, ki ga je živel. V nadaljevanju, v stoletjih, ki pomenijo višek arabske civilizacije, sta kultura in mestna prefinjenost zgladili to puščavsko moškost, adab jo je sparil s humanizmom. Kaj pa danes? Danes nismo le deset stoletij, temveč cela svetlobna leta daleč od teh dveh privilegiranih obdobij, v katerih je moškost prišla v različnih oblikah do svojega najvišjega in najhumanejšega izraza. Naša sodobna »moškost« je dobila obraz gole sile, nadvlade močnejšega nad šibkejšim, tiranije oblasti, ki je najpogosteje združena s poglavarjem, zaimom, vrhovnim bojevnikom, možatim nadmoškim, ki terorizira in feminizira svojo okolico in celotno družbo, ki ji vlada. Torej ni prav nič presenetljivo, če se ti nadvladani, feminizirani moški, ki vendar verjamejo, da še vedno nosijo odlično znamenje moškosti, opijanjeni in besni poženejo v podivjano, posplošeno moškost, brez meja, ob kateri v prvi vrsti trpijo, z blagoslovom teologov, te, ki jih kitajski modreci imenujejo »polovica neba«: ženske.

Mea culpa! Osvobodil sem se tega prisilnega jopiča, ki nas oklepa in nam nadeva steznik, in brez najmanjšega obžalovanja se odrekam tej divji in pokvarjeni moškosti, katere zakonom sem se pokoraval večji del svojega življenja. Danes, ko razmišljam o tem, kaj ni v veliki meri prav ta najvišji ideal moškosti narekoval mojo izbiro poklica vojaškega pilota, nebesnega sokola, ki bruha ogenj na prijetne doline in ustrahovane ljudi? Da sem s tem žrtvoval tisto, kar me je navduševalo, me napolnjevalo s srečo: literaturo, učenje novih jezikov, predvsem te blage, pojoče francoščine, omiljenega jezika naše nekdanje aristokracije, ki sem jo izbral za svoj prvi tuji jezik, čeprav sam prihajam iz preproste družine. No, kot tudi razumem obup in bolečino svoje žene, ko je ugotovila preobrazbo svojega »sokola« v … Pa vendar je imela v zlati dobi arabsko-islamske civilizacije ljubezen do dečkov svoje plemenito leposlovje, svoje slovite in čislane pesnike, kot Abu Nuvasa, če omenim le njega, čigar libertinske, melodične in tankočutne verze so imeli vsi na ustih. Homoseksualnost ni cvetela samo na knežjih dvorih, pač pa je bila na široko razširjena v vseh družbenih plasteh in razredih. V najbolj skrčenih zapisih, in tako je še danes, so številni tuji opazovalci z začudenjem poročali o »homosenzualnosti«, s katero so bili prežeti odnosi med moškimi, v kavarni, hamamu in celo na cesti, kjer so videvali po dva moška, ki sta hodila skupaj z roko v roki, ali pa je eden z roko oklepal drugega okoli pasu, kot pri zaljubljencih.