Dobimo se

Michelle Tea: Valencia

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L086

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Michelle Tea (1971) je ameriška prozaistka, pesnica, urednica in organizatorka literarnih dogodkov. Njen prvenec The Passionate Mistakes and Intricate Corruption of One Girl in America (1998) je zaznamovala neposredna avtobiografska pisava, s katero, kot pravi avtorica, "izvaja samo sebe". Za drugi roman Valencia je leta 2000 prejela nagrado Lambda. Izdala je tudi spomine The Chelsea Whistle (2002), pesniško zbirko The Beautiful (2003), grafični roman Rent Girl (2004) v sodelovanju z ilustratorko Laurenn McCubbin, in roman Rose of No Man's Land (2006). (So)uredila je štiri zbornike avtobiografske proze mlajših ameriških lezbičnih pisateljic, ki izhajajo iz delavskega okolja.

V začetku devetdesetih je v središču delavske četrti Mission v San Franciscu zaživela literarna scena, prežeta z uporniškim duhom grrl panka, kvirovskim aktivizmom in raziskovanjem spolnosti, ki je radikalno prekinilo s feminizmom drugega vala. To živahno obrobje lezbične in gejevske kulture je soustvarjala tudi Michelle Tea, ki je v roman Valencia prenesla divjo poezijo, opojno zaljubljenost in sočno spolnost noči na Valencii.

 

Tea Hvala (1980) prevaja prozo in eseje iz angleščine. Valencia je njen prvi obsežnejši prozni prevod.

 

/ odlomek /

 

Od šanka me je pljusknilo s pijačo vred, mali cunamiji piva so mi zalili dlani in se mi počasi vpili v rokave. Raje ne vprašajte, kaj sem imela na sebi. Nekaj, kar bo naredilo vtis na kako-se-že-kliče, punco, ki ni bila moja. Punco je že imela, ni potrebovala dveh. Potrebovala je nekoga, s komer bo lahko spala gola, s komer bo sprostila malce spolne napetosti, in dala sem ji vedeti, da sem ji na voljo. Moja vloga naj bi bila samo začasna. Da boste lažje razumeli pomen te izkušnje, naj vam kar takoj povem, da sem bila s to žensko zares obsedena. To ni bila zaljubljenost, bilo je nekaj orjaškega, moji občutki so se spremenili v vroč moker plin, ki je napolnil bar, in s svojo pijačo sem se komaj prebila skozenj; bredla sem skozi meglo v svojem lastnem srcu. Petro sem spoznala februarja, v začetku deževne dobe, v nekem drugem baru na nabito polnem plesišču, ki je utripalo pod težo mnogih topotajočih bulerjev. Moja prijateljica Ashley me je porivala vanjo. Spet in spet. Petra še danes misli, da sem jo za to prosila, vendar ni res. Ashley je naredila tisto faco in bam, izstrelila je roke in odjadrala sem v žensko, ki je plesala res dobro, nekam otresavo in zadržano. Dlani je pokrčila v pest in z njimi diskoidno potresavala, kot bi držala marake, pri vsem tem pa ji je uspelo, da je še vedno izgledala zajebana. Takoj po tem prerivanju je ljudem padlo na pamet, da hočem začeti moš pit in vsi so se začeli suvati. Punce so letele po zraku, metalo jih je ob tla, ob zid, polivale so se s pijačo, druga drugo žgale s cigaretami. To je bilo v klubu The Stud, zato je plesalo tudi precej tipov. Tepla sem jih. Ker so plesali idiotsko, s pestmi in pokrčenimi koleni so streljali v zrak in udarjali po ubogih puncah, ki so se tako ali tako obdelovale med sabo, to je že res, a to ni bilo isto. Bile so punce. Poskakovala sem po celem plesišču, se vrtela in brcala v svojem lastnem stilu, da bi izgledalo, kot da me je glasba čisto prevzela, v resnici pa je šlo za strategijo. In ciljanje. Tup - moj buler je odletel in se združil s kolenom nekega visokega tipa. In potem še enkrat, naravnost v rit. Odhajali so s plesišča ali pa me grabili za ramena. Cel čas me brcaš! Kaj? V baru je bilo tako glasno. Bikini Kill, L7, jebena Joan Jett. Muzika za punce. Tipi tam niso imeli nobenih pravic. Cel čas me brcaš! Kaj?! Kaj?! Sorči! Komaj opazen skomig. In spet sem šla plesat in vsakič, ko mi je kdo pokazal hrbet, sem ga brcnila v rit. Smeh, hahahaha. Opravljala sem delo boginje. Neka punca me je potegnila k sebi: Videla sem, kako si ga usekala. Hvala! Nekoč je neki tip zgrabil Candice, kot da je jebena pinjata, tako drobna je bila, in zavihtel jo je visoko v zrak. Premetaval jo je po rokah. Candice sovraži dotikanje. Tip je končal na tleh, jaz pa na njem, s prsti, zavozlanimi v lase, sem butala z njegovo lobanjo ob tla. Preznojena, brez majice, ki je visela iz mojega ritnega žepa, sem se počutila odlično. A tisto noč, ko sem spoznala Petro, sem bila pridna. Nosila sem res čudaško obleko, precej svetlo, rdečo s par črnimi progami. Pleteno obleko-pulover, oprijeto, z dolgimi rokavi, ki so se leno vili okrog zapestij. Na obriti glavi sem imela lasuljo, sintetično črno lasuljo a la Kleopatra z gostimi čopi las, ki so med plesom poskakovali nad mojim čelom. Vrteli so tisto noro hitro pesem od Pixies in v svojem čudaškem, brcajočem, totalno trzavem stilu sem skušala plesati enako hitro, le vmes sem morala segati k lasulji in si jo ravnati. V obleki je bilo tako vroče, neumna je bila za ples, a v njej sem dobro izgledala. Tisto noč sem izgledala drugače kot ponavadi, in ko me je Petra vprašala, če bi šla z njo, sem se počutila kot prevarantka. Če bi vedela, kako zares izgledam, gologlava kot kakšen bolan ptič, me mogoče ne bi hotela vzet k sebi in položit. Ni druge, privlačnost, zakoreninjena v takšno negotovost, je morala zrasti v obsesijo. Petra je imela kombi, in ker sem bila tisto noč njena posebna gostja, sem lahko sedela spredaj. Zadaj je bilo par psov plus pet ali šest punc, za katere sem domnevala, da so totalno kul. Vsaka je imela svoj imidž in vse so delovale zelo samozavestno. Vedela sem, da je ena od njih v bendu in da je druga striptizeta. Sedela sem v kombiju, ki je smrdel po psih, in živčno mencala. Vsem tem puncam je bilo jasno, da me Petra pelje k sebi na fuk. O tem, kaj me čaka, so verjetno vedele več kot jaz. ...