Dobimo se

Michał Witkowski: Lubiewo

Kategorija: LAMBDA

Cena: 14,00 €

Šifra izdelka: L076

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Michał Witkowski (1975) sodi med najvidnejše poljske pisatelje mlajše generacije. Izdal je zbirki kratke proze Copyright (2001) in Fototapeta (2006) ter tri romane: Lubiewo (2005), Kraljica Barbara (Barbara Radziwiłłówna z Jaworzna-Szczakowej, 2007) in Margot (2009).

 

O Lubiewu, svoji najodmevnejši knjigi, je avtor napisal:

Bojim se, da bodo imeli mediji potrebo knjigo navleči na lastno kopito. Da bodo to, kar je zasebno in posamično, zamolčali, in na dan potegnili tisto, česar tam v resnici sploh ni: Nizozemsko, posvojitev itd. Da bodo knjigo stlačili v predalček "boj za pravice", napravili iz nje "manifest", "prvo poljsko gejevsko knjigo" itd. Sploh karkoli "prvega", npr. "prvi tak pogumen poskus …" ali pa "prvo poljsko queerovsko knjigo". Medtem ko je to edinole moja prva (in zadnja) knjiga, ki niti ne govori toliko o pedrih, kot delu le-teh, ki se jim pogovorno reče tetke, pa tudi o za bralce precej eksotičnih navadah, ki jih je to okolje oblikovalo skozi leta. Med drugim me zanima, katere ženske vzorce prevzemajo in zakaj ravno te in ne drugih.

Mene ne zanimajo geji iz srednjega razreda, ampak prav ti "odvratni, umazani, slabi", ker jim ne preostane drugega kot spletanje zgodbic, jezik, izmišljanje, in to jim mora biti več kot dovolj. Geji iz srednjega razreda imajo svoje resne zveze, hišice z vrtički in kosilnice za travo, ti pa nimajo čisto nič. To je dvojni družbeni rob: niso samo geji, ampak najbolj kriminalni sloj - tatovi, prostitutke, vlačuge. Če že imajo službo, potem jo opravljajo sede. Sedijo. In medtem ko sedijo v kakšni dežurni sobi nočnega čuvaja, zaporu ali kje drugje, sanjajo in si izmišljujejo kar se da fantastične reči - zato so tako privlačni kot literarni liki. Resničnost, pa naj bo še tako nagnusna, se jih ne tiče, ker živijo v svojem neresničnem svetu. Celo kadar se obrekujejo, zgolj zadovoljujejo potrebo po pripovedovanju. Ta pedrska bohema se pred norostjo zateka v teatralnost, camp, nadrealizem. So uporniki zoper družbene hierarhije: kar je se drugim zdi nagnusno, se njim ne, svet srednjega razreda pa se jim kaže v vsem svojem rožnatem brezupu. Torej relativizirajo "splošno sprejet" dober okus, "splošno priznana" moralna načela … So zaušnica vsemu, kar je totalitarno, splošno, zavezujoče za vse in posvečeno.

(Vir: http://free.art.pl/michal.witkowski)

 

 

 

/ odlomek, prevod Boris Kern /

 

O sebi govorita v ženski osebi, oponašata ženske, še do pred kratkim sta v parku osvajala fante, pred Opero in na železniški postaji. Ne vemo, koliko je bilo v tem resnice, koliko folklore, koliko pa navadne zafrkancije. Nekaj pa je gotovo - sta del sploh ne majhne skupine ljudi, ki je odvisna od seksa. Pecanje je za njiju prava rutina! Celo zdaj, ko sta v pokoju, s tema trebuhoma, sta zmožna marsičesa. Nobeden od njiju ni vedel, da obstajajo plastične operacije niti možnosti za spremembo spola. Zadostovalo je opletanje z navadnimi črnimi torbicami, ki sta jim rekli "torbičke". Kajti oblačita se v to, kar imata - povprečnostni ekstrat socialističnega pedigreja. Zadošča držanje cigarete na drugačen način, obrit obraz in vse te besede. V besedah tiči njuna moč. Ničesar nimata, vse si morata zmislit, zlagat, zamrmrat. Dandanes se da za denar spremenit vse: spol, barvo oči, las ... Ni prostora za domišljijo. Zato sta raje revni in se tako "zabavata":

- Pa dej nehi, no, lubica! - se zdaj spederira Patricija in postreže čaj v okrušeni skodelici. Ja, v stari, malomarni skodelici, ampak vendarle na pladenjčku in s servetom. Oblika, oblika je najpomembnejša. In besede.

- Pa dej nehi, no! To niso več tisti časi, rit je že uvenela, kje je ta predpredlanski sneg? O, moj bog, ti, trapa, ti, si čisto zmešana? Pusti me! Lepo je rekel stari Villon: samo fante pecaj! Tako smo tudi delale.

Pederiranje pomeni oponašanje žensk - tako kot si jih predstavljajo - opletanje z rokicami, piskajoč glas, govorjenje "pa dej nehi, no" in "o moj bog, bogica". Ali pa ufuravanje tipčku, ko mu greš z roko pod brado in rečeš:

- Glavico, miško, višje dvigni, ko se z mano pogovarjaš. - Niti približno nočeta bit ženski, želita bit tetkici.

Tako se dobro počutita, to je bil, je in bo ostal njun način. Zabava v igranju babnic. Bit prava ženska že ni to to - igra vzburja, izpolnitev pa, kakšna izpolnitev neki ... In v njunem jeziku izpolnitev ni bilo. Poznata le besede kot so "lakota", "neizpolnitev", "mrzel večer", "veter" in "pridi, pridi". Stalno zadrževanje v višjih rajonih dna, med postajo, najbolj klavrno službo in parkom, kjer je bilo javno stanišče. Lahko bi celo rekli, da je bil to nekakšen usran center sveta. ...