Dobimo se

Matteo B. Bianchi: Generations of Love

Kategorija: LAMBDA

Cena: 13,60 €

Šifra izdelka: L048

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Matteo B. Bianchi (1966) živi v Milanu in dela kot samostojni pisatelj. Uredil je nekaj antologij underground proze, piše za gledališče, radio in televizijo ter ureja spletni fanzin 'tina. Generations of love (1999) je njegov prvenec, zgodba o mladem geju, ki preživi odraščanje sredi italijanske province v osemdesetih letih 20. stoletja in se celo zaljubi. Leta 2002 je izšel Bianchijev drugi roman Vsaj toliko ostani.

 

Gašper Malej (1975): avtor pesniške zbirke Otok, slutnje, poljub, sourednik pesniško-prevajalskega zbornika Različni jeziki, prevaja iz italijanske književnosti, predvsem vidnejše avtorje 20. stoletja (P. P. Pasolini, A. Tabucchi, D. Fo, F. T. Marinetti, C. Pavese, E. Barba ...).

 

 

OTROŠKI MIKS

 

Preveč osnovnošolske tršice

so mi zapletle življenje.

Giuni Russo

 

Kot majhen nisem vedel, da sem homoseksualec. Poznal sem nemir, zanos, radovednost, muke, željo, občutje. Nisem pa vedel, da za to obstaja ime.

 

Tisto klico upora, tihega, ampak nepomirljivega prevratništva, sem imel v sebi od samega začetka, ne "v žilah", kot pove fraza, temveč prav na površini.

Že ob golem stiku sem se upiral zunanjemu svetu.

Moj prvobitni izraz želje po begu sega celo v čas, ko sem štel komaj dva meseca.

Si kar predstavljam prizor. Torej, tukaj je moj oče, suh dvajsetletnik s kodrastimi lasmi, brčicami in rahlo zanemarjeno brado, z videzom uničene mladosti v lombardski verziji, če sklepam po portretih iz njegovega vojaškega albuma. Tukaj je tudi moja mama, malodane punčka, ampak vseeno po regelcih, ker je bila poroka na pragu polnoletnosti takrat normalna stvar. Punčka primerne starosti, ki pa jo je plašila preizkušnja poroke, otrok, prihodnosti. Človek bi jo najrajši potolažil, zaščitil: bila je, kot bi jo vzel iz japonskih risank, na glavi speti lasje in velike oči, široko zroče v svet, ki ga praktično ni poznala. In tukaj sem še jaz, komaj dvomesečen paglavček v varnem zavetju očetovih podlahti.

Da ne bi pretirano dolgovezil: bil je navaden večer, sedela sta sredi naše skromne dnevne sobe (majhen kavč, miza, kredenca in to je to) z mano v naročju, pa sta me hotela stehtati, kot se pač počne z dojenčki, da bi ugotovila, če sem kaj zrasel. Ampak kot dobra, neizkušena in zagnana starša sta pomislila, da bi v ta namen uporabila kar navadno kuhinjsko tehtnico s kovinskimi skledicami, primerno za moko, maslo, sladkor in druge sestavine iz receptov. Konec koncev sem bil tako majhen, da sem se idealno prilagodil obsegu skledice. Ne pa tudi njeni ledeni temperaturi. Skratka, ko sta me položila vanjo, sem se tako močno zdrznil, da sem dobesedno zletel v zrak. Na srečo me je oče pravočasno ujel še med padanjem, sicer res ne vem, kako bi se končalo.

 

Starše je ta pripetljaj hudo presunil.

Komaj osem tednov sem bil na svetu in že sem skušal ubežati njihovemu nadzoru.