Dobimo se

Mario Wirz: Pozno je ne morem dihati

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L092

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Mario Wirz, večkrat nagrajeni nemški avtor, v ekspresivni in ritmični govorici romana Pozno je, ne morem dihati pripoveduje pretresljivo zgodbo istospolno usmerjenega igralca Volkerja, avtorjevega alter ega, ki je okužen z virusom HIV, s tem pa dvojno zaznamovan. Gre za retrospektivno in analitično zgodbo, v kateri protagonist skozi pripovedovanje in ob napredovanju bolezni še enkrat podoživi preteklo življenje. Mario Wirz je eden prvih nemških avtorjev, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začel o aidsu pisati iz prvoosebne perspektive. Njegovo osrednje in najbolj znano, avtobiografsko obarvano delo v tej maniri predstavlja prav pričujoči roman, ki sodi med klasike gejevske literature. Presežek pa ne prinaša le nemoralizirajoča obravnava tematike, temveč neposredna iskrenost pripovedi, ki priča predvsem o globokem poznavanju človeka.

 

Tanja Petrič (Maribor, 1981). Literarna kritičarka, prevajalka in urednica. V slovenščini so med drugim izšli njeni prevodi nemških avtorjev, kot so C. Uetz, C. Marendon, E. Kästner, R. Menasse, S. Kirsch, J. Erpenbeck, J. Franck, K. Duve, W. Bauer, J. Hermann, B. Groys, D. Grünbein in H. Müller. Leta 2011 je prejela nagrado Lirikonov zlat za najboljše prevode tujejezične poezije v reviji Lirikon.

 

 

/odlomek/

 

Sem prijazen gej iz stranskega krila, ki gre trikrat na teden po nakupih za bolno gospo Ulrichs iz pritličja desno. Poleg tega veljam za umetnika, ki se tu in tam pojavi v časopisu. Ob tem "zdrav ljudski občutek" že zatisne kako oko. Vsem sem olajšal. Po dvorišču se zibljem bolj možato od Johna Wayna, kot da je hoja do kant za smeti ježa po preriji.

Ne nosim dirndla in tudi plisiranega krila ne, ampak težko usnjeno jakno, ki poudarja mojo "moškost", za katero mislim, da sem jo dolžan sebi in svetu.

Enkrat na leto dovolim teti v sebi, da se brez zadržkov zdivja v kakem temačnem gejevskem lokalu. Preostalih 364 dni pa dedec v meni tej teti zapre gobec. Ji strga kričeč nasmeh z obraza in si nadene skop, oster nasmešek v desni kotiček ust. Dedec opravi pravo delo.

Prestrašeno teto se zlahka ustrahuje. Takoj preneha sanjariti o Liz Taylor in recitirati pesmi. Pridno vadi redkobesednost in gleda skulirano kot ostali moški. Včasih se ji geste izmuznejo in roke frfotajo pred njo kot razburjene ptice, toda kaj hitro dedec prekliče neprostovoljno priznanje. Roke v žep.

Najtežje je ukrotiti pogled. Te oči razkrivajo prav vse, to hrepeneče buljenje. Potemtakem jih poveša. Neha strmeti v druge moške. Neha oddajati klice na pomoč. V znoju pogumnega samozatiranja vadi neprizadeti pogled. Gleda sito in ne lačno. Odpove se damskim likerjem, ki jih ima najraje, in naročuje močne zadeve. Kozarec piva dvigne kot moški in v enem požirku izpije polovico. "Še eno vodko, še eno pivo." Smeji se najbolj neumni šali in je dober tovariš. Govori o zalivski vojni in ima "moško mnenje".

Vsi si želijo mir, toda preveč pacifizma ni v modi. Kdor je napaden, se mora braniti. Vrniti udarec. Teta bi si raje ogledala film z Doris Day, toda dedec uveljavi svojo.

"Vojna na televiziji je napeta. Razburljiva kot prenos nogometne tekme," reče nekdo z izumetničeno ironijo in teta mu pritrdi, čeprav nogometa ne prenaša. Tega pa ne more ravno vsakemu pomoliti pod nos. Ob Borisu Beckerju se ji ni treba pretvarjati. Njega ima res rada. Povsem iskreno. A se ni sedaj preveč poženščeno zahihitala? Hitro še eno zakrknjeno izjavo o zalivski vojni. Letalski napad in kopenska ofenziva sta v njenih ustih mišičasta pojma, moške besede, vsaka črka stisnjena pest. Tudi topli brat lahko razmišlja kot hladni bojevnik, če dresura uspe. Skriti posiljevalci žensk so dobri krotilci.

 

"Kaj je spet naši nežni dušici?" Učitelj telovadbe se smeji in mežika ostalim fantom. Stojim v telovadnici in jočem. Pogosto jočem. Sem kot mimoza. Preveč občutljiv. Cmera sem. Mamin sinko. Nisem se še naučil svoje lekcije. "Gospodične Volker ne smemo tako dražiti," vzklika Uwe, predstavnik razreda, ki ga vsi občudujejo. Tudi jaz. Preplavi me val smeha. Trinajst let mi je in še ne vem, kaj me ovira, da nisem tak kot drugi fantje. ...