Dobimo se

Maria-Merce Marçal: Pasijon po Renée Vivien

Kategorija: LAMBDA

Cena: 20,00 €

Šifra izdelka: L091

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Maria-Merce Marçal (1952-1998) v PASIJONU PO RENÉE VIVIEN bralko prevzame s seciranjem ljubezenskih strasti, a hkrati knjiga lahko navduši tudi izbirčne literarne sladokusce. Skozi portret francoske pesnice angleškega rodu Pauline Marie Tarn oživi Pariz z začetka 20. stoletja. Tu so Zolajevi romani, tu so pogovori kurtizan in zaprašene učenjaške sobice. Ljudje so se v prestolnico natepli iz vsega sveta, iz turških haremov in iz najuglednejših bostonskih družin. Pisateljica se ves čas igra s tem, kaj je literatura in kaj je življenje. Odgovora ni, ker se vsak trenutek preprosto izmuzne med prsti. Naivno smo prepričani, da vsi naši koraki krožijo okrog ljubezni. Ni res, pravi Marçal, življenje je beg pred smrtjo. In zato piše o minevanju in o izgubah, a tudi o čisto političnih vprašanjih, kot je Dreyfusova afera, ki je že takrat pokazala na hude nestrpnosti do vsake drugačnosti. Roman je izšel tik pred avtoričino smrtjo, leta 1995, kot njeno edino prozno delo. Umrla je za rakom, stara komaj šestinštirideset let. V slovenščini je izšla njena pesniška zbirka Staljeni led.

Simona Škrabec (Ljubljana, 1968) od leta 1992 živi v Barceloni, kjer je doktorirala iz literarne teorije. V katalonščini so med drugim izšli njeni prevodi Jančarja, Kiša, Pahorja, Debeljaka in Mozetiča. Slovenske bralce pa je seznanila s Foixem, Ferraterjem, Moncado, Cabréjem in Mario Barbal.

 

 

/odlomek/

 

ZASEBNI ZAPISKI SARE T. (3)

Pariz, 11. julija 1984

 

Ravno v tem trenutku se ponovno sprašujem, kot že tisočkrat, kaj se skriva v tej zgodbi, da me je obsedla do te mere. Me morda bolestno privlačijo poraženci? Ampak ali je sploh mogoče misliti na Renée kot na poraženko, čeprav samo sebe pogosto tako imenuje v svojih pesmih in čeprav je bila res prava antiteza amazonke zmagovalke …? Najbrž to le ni najboljša definicija. Kar je pri Renée name naredilo največji vtis je njena absolutna nesposobnost, da bi se zavedala resničnosti - v smislu, ki ga tej besedi pripisujejo tisti, ki sami sebe imenujejo "realisti" - in da se pod nobenim pritiskom ni bila pripravljena ukloniti zakonom resničnosti. Posledica je logična: resničnost jo je izobčila, jo prisilila v izgnanstvo, jo uničila. Že res, da je bila vedno neukrotljiva in trmasta upornica, toda njen upor presega vsako ideologijo ali zavestno željo …, zdi se, kot bi se upor v njej utelesil, prešel v njeno meso, kri in kosti in ona bi morala samo še prikimati, dati svoj fiat kot zapuščino. Odločila se je, da bo "mučenka", ker se kot priča ni mogla pretvarjati, da ne ve. Renée nikoli ne bi sprejela okrnjene definicije resničnosti, s katero se je morala boriti, dokler ni izgubila boja … gotovo je bila zanjo resničnost nekaj čisto drugega. Čeprav bi bilo treba razpravljati tudi o pomenu besede resničnost, se za zdaj lahko strinjamo vsaj v tem, kdo je bil njen nasprotnik: vse tisto, kar ne pripada Želji. ...