Dobimo se

Kristina Hočevar: Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda

Kategorija: LAMBDA

Cena: 18,00 €

Šifra izdelka: L101

Dobava: na zalogi na zalogi

Dodaj v naročilo

Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda – okus in zvok tega govora zaskomina, ne vzbuja ugodja. Spodmika meje falocentričnega diskurza in se s tem sam spreminja v mejni, torej nevarni govor. »… ni jim // jasno, ko ubijem njihova mala jajca, / […] da jih nočem, nočem // jih udomačenih.” Sopostavitve besed in razporejenost verzov v prostoru knjige odpirajo ambivalence in protislovja: od-domačujejo. »otrokom, udrtim v zidove doma, povem za njihov glas. / da ga izgrebejo in se izderejo iz zidov; da se telesca // iztrgajo …”. Glas-telo se trga iz simbolnih identitet človeškega bitja, ko se to znajde / izgublja v zrcalnem stadiju. Zbirka Kristine Hočevar se motivu zrcala sicer ne izogiba, ga pa pomensko preigrava. Odzvanja speculum, ki ga je L. Irigaray povezala s falocentrično metafiziko, a ga bolj izpostavlja kot lečo, ki zbira žarke svetlobe. In tu je žarišče premično: oči kot »frnikule« lovijo svetlobo. Gledajo v gibanjih skozi prostor, ki ga telo (oči, usta … mnogokrat roke) oziroma govor vzpostavlja kot prostor razmerij . Med divjo pokrajino in kultiviranimi naselji: “kje sem, kar pišem?” “stopiš v svoj obroč in zmeraj se konča, kjer nehaš delati kroge. […] // ko hočeš naslednjič vrteti obroč, / poližeš kredo, razmažeš veke, prežagaš aluminij”. “Krog”–“kreda”–“[c]/kredo”. »Rad bi verjel,« je pisal Derrida, »v mnogoterost spolno zaznamovanih glasov […], katerih koreografija lahko nosi, deli, množi telo vsakega 'posameznika'…«. S fantki »razdelimo si besede in kar boli”, pravi pesem. Verzi Kristine Hočevar se kot “balet” koreografirajo v transformacije prostora–telesa–govora.

 

Vanesa Matajc

 

/ odlomek /

 

otrok si, ker tvoj jok kot grlen potok steče pod klopi učilnice. otrok imaš mraz večji od vdiha. sedeži pokajo, ko se guncaš.

 

in noči noči ne spiš. videl si roko, nekdo je ni iztegnil iz obleke. slišal si besede, nekdo jih ni dal v drevo. in igre in besede niso mehkoba, da razreši.

 

otrok si zaključen. po vseh kurilnicah boš vedno bolj siv otrok.

 

več in več je golobov. bolj in tesneje je treba zapirati okna, butati z vrati. čeprav se mavrica vetrnic vrti v vse smeri, kamor gledam, ne odžene frfotanja.

 

nepregledno ždim, medtem ko oglašujejo, da med dnevno in nočno temo nekdo spušča mehurčke.

 

vendar med nočno in dnevno temo ni giba, ki bi golobe odrl.

 

še v spanju ob petih zjutraj prhutanje, gruljenje, svinjanje, ropot! poskušam tišino, da bi se razlezla na balkon, laksi raztegnjeni v diagonale križem kražem, ploščki

 

sijaja proti očem na nasprotni strehi, gruljenje, razpihovanje perja, oči,

 

kadar se podnevi približujem s ploski, vame buljijo naivno, ni jim jasno, da jih zavračam, ko maham s palico po koritu, ni jim

 

jasno, ko ubijem njihova mala jajca, še v spanju še v kopanju v koritu, gruljenje, iztrebljanje na tla in stene, ni jim jasno, da jih nočem, nočem jih udomačenih. ...